Zakon o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij je očitno za nekatere brezpredmeten. A ker k izplačilu plačnih nesorazmerij javne zavode zavezuje zakon, so morali trije »kaznovani« zavodi svojim zaposlenim manko nakazati iz lastnih virov. V ljubljanski Operi, o čemer smo poročali že včeraj, so nekaj manj kot pol milijona evrov potegnili iz lastnega presežka, v Cankarjevem domu ravno tako iz lastnih sredstev, kar jih je stalo 210.000 evrov. Generalna direktorica CD Uršula Cetinski potarna, da že dve leti iz javnih sredstev niso sofinancirani za naložbe in nakup tehnične opreme, kar tudi pokrivajo iz lastnih sredstev: »Če se bo trend zmanjševanja javnega sofinanciranja nadaljeval, bomo prišli do točke, ko bo ogrožena varnost izvedbe programa: zaposlenih, nastopajočih in občinstva. Cankarjev dom na leto obišče ena četrtina Slovencev.«
Dodatni denar so morali najti tudi v ljubljanski SNG Drama – dobrih 190.000 evrov; vzeli so jih iz sredstev, ki so jih ustvarili na trgu. Ostala gledališča, tako nacionalna kot tista, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti, so denar dobila od ustanoviteljic. »V nobenem pogledu se ne čutimo odgovorni za nastop razlogov za dodatne obveznosti do javnih uslužbencev,« tarnajo v Drami.
Državo je treba tožiti
Andrej Sraka, podpredsednik Glose, sindikata s področja kulture in narave, vsem trem javnim zavodom predlaga skupno tožbo proti državi. Drugo vprašanje je, kaj bi se iz nje izcimilo. »Država nam ves čas dokazuje, kako ji ni treba spoštovati zakonov,« pravi.
»Če bi v ljubljanski Operi vedeli vnaprej, kaj jih bo doletelo, bi lahko drugače, manj uspešno poslovali, in bi teh pol milijona evrov vendarle dobili,« razmišlja Sraka. »V tujini se kultura obravnava kot osnova narodove identitete, pri nas pa kot strošek, ki ga je treba čim prej ukiniti. Skrajni čas je, da država izstopi iz obdobja infantilnosti in se začne obnašati kot narod z zgodovino, kulturo, ki jo spoštuje.«
V šolstvu iztržili pripadajoče
Težave zaradi plačnih nesorazmerij so imele lani tudi osnovne šole. Pristojno ministrstvo je nekaterim priskočilo na pomoč bolj, drugim manj, nekatere, ki so imele večje presežke prihodkov nad odhodki, so morale celotno breme prevzeti same. Okrog 40 šol se je zato odločilo za tožbo. Od države so zahtevale povračilo denarja.
»Šola posluje z namenskimi sredstvi. Jasno je, da mora stroške dela kriti ministrstvo iz proračuna, ne pa šola iz sredstev, ki so predvidena za povsem druge namene,« opozarja ravnatelj OŠ Železniki France Rant, ki se je pridružil tožbenemu zahtevku. Sodnega epiloga niso dočakali, saj se je po zamenjavi oblasti ministrstvo samo odločilo za povračilo zahtevanega denarja. V Železnikih so dobili nazaj okrog 40 tisoč evrov za vsakega od dveh obrokov za poravnavo tretje četrtine plačnih nesorazmerij. Nekaj šol zdaj toži še za zamudne obresti.
»Zahteva, da morajo šole poravnavati stroške dela iz drugih namenskih sredstev, je povsem nepredstavljiva. Če bi želeli sami poravnati tako visoke stroške, bi morali vzeti sredstva, namenjena delovanju vrtca, šolski prehrani, nadstandardnemu programu, ki ga skozi šolski sklad sofinancirajo starši. To bi bila pravzaprav kraja,« je prepričan Rant.
Presežke, ki nastajajo na določenem področju, vedno vlagajo izključno namensko. Če presežke zabeležijo v vrtčevski dejavnosti, jih namenjajo za delovanje vrtca, če so presežki v šolski prehrani, jih usmerijo v to dejavnost. Pri njih dobro deluje tudi šolski sklad, v katerega starši namensko nalagajo denar, recimo za subvencioniranje socialno ogroženih učencev. »Če bi vzeli iz tega sklada, bi bilo to nemoralno dejanje,« je odločen naš sogovornik.
