Minuli konec tedna je policija sporočila, da je med begunci, ki so vso noč čakali na prestop slovenske meje, umrl otrok. K sreči so pozneje iz bolnišnice v Novem mestu to zanikali – otrok je bil oskrbljen in je preživel. Vzroka bolezni nismo izvedeli, lahko pa ugibamo: otroci, ki so na poti z Bližnjega vzhoda prek Turčije in grških otokov, so izčrpani. Slabo jejo, so dehidrirani, boli jih trebuh, imajo vneta pljuča. Veliko jih ima vročino.
Več dni čakanja na zdravnika
Zato je nevarno, da onkraj mejnega prehoda ni organizirane zdravniške oskrbe. Zdravniki begunce čakajo v sprejemnih oziroma nastanitvenih centrih v notranjosti države, a do njih – tudi med odraslimi je veliko bolnih oziroma poškodovanih – ne morejo, dokler jih država ne sprejme na avtobuse, ki vozijo z mejnih prehodov. Rešilno vozilo pride iskat le tiste, ki so v smrtni nevarnosti. Čakanje na vstop v državo lahko traja tudi tri dni, ki jih begunci preživijo na prostem, ob cesti oziroma v obcestnem grmovju.
»Med begunci, ki čakajo na vstop, so sicer naše ekipe prve pomoči, res pa je, da v njih ni zdravnikov,« pojasnjuje Mirjana Jarc z Rdečega križa Slovenije. Tudi zdravnike je sicer mogoče najti na drugi strani mejne ograje, vendar gre le za občasne obiske prostovoljcev ali ekip, kot so Zdravniki brez meja. Morda pridejo – ali pa tudi ne. Na Obrežju sta tako zadnje dni delovala hrvaška zdravnika, ki sta v službi vzela dopust, in angleški zdravnik. Angažiral se je tudi znani zobozdravnik Jure Poglajen in verjetno še kdo, za katerega ne vemo. Glede na razširjenost begunske krize je prisotnost zdravnikov na mejnih prehodih preveč odvisna od sreče. Zdravniške ekipe iz lokalnih zdravstvenih domov v prostoru med obema državnima mejnima prehodoma namreč ne smejo delovati.
Pomagajo naj prostovoljno
Predstavnica ministrstva za zdravje Majda Hostnik priznava, da je odsotnost zdravnikov v medmejnem prostoru lahko problem. Zato zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem prostovoljcem na ministrstvu predlagajo, »naj kontaktirajo koordinatorko Rdečega križa Neli Skočaj in se z njo dogovorijo za morebitno pomoč«. Tudi Boštjan Šefic, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, ugotavlja, da bi zdravniki prostovoljci lahko šli v »ta prostor« in nudili pomoč že pred sprejemom beguncev v državo.
Ministrstvo za zdravje je sicer že pred časom prosilo zdravnike in druge zdravstvene delavce, ki bi bili poleg svojih delovnih obveznosti pripravljeni priskočiti na pomoč v nastavitvenih in sprejemnih centrih v notranjosti države, naj to sporočijo. Njihovo število je vedno večje, oskrbujejo pa večinoma blažja obolenja dihal. »V redkih primerih so zdravniki predlagali hospitalizacijo otrok, vendar se starši zanjo niso odločili,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Aleksander Doplihar, vodja ambulante Pro bono, ki oskrbuje osebe brez zdravstvenega zavarovanja, predlaga, naj ministrstvo poziv zdravnikom prostovoljcem zgolj razširi na delovanje v medmejnem prostoru. Če je ob pomoči beguncem začasno padel schengen, naj pade še meja za zdravnike.
