Klici po pravičnem vrednotenju razmer dejansko opravljenega dela, torej nočnega, nedeljskega in prazničnega dela, ki bi moralo veljati več, so moralno nesporno upravičeni, a predstavljajo konceptualno težavo. Ideja minimalne plače je namreč v tem, da naj bi bila to spodnja meja dohodka, ki bi še omogočala razmeroma dostojno preživetje za zaposleno osebo. Koncept minimalne plače tako ni vezan na delovno uspešnost zaposlenega, produktivnost ali celo končni uspeh podjetja, temveč na dohodek, ki naj zagotavlja določen minimalni družbeno sprejemljiv nivo potrošnje. Zakon o minimalni plači, ki slednjo določa vsako leto, tako pravi, da je ta odvisna od inflacije, gibanja preostalih plač, ravni brezposelnosti in gospodarske rasti. Narodnogospodarski agregati torej, ki ničesar ne prepuščajo nečemu tako vsakdanjemu, kot so razmere v podjetjih ali delovni čas zaposlenih.
Za polni, recimo 40-urni tedenski ali 170-urni mesečni delovnik, naj bi bili zaposleni upravičeni vsaj do minimalne plače. To po drugi strani predpostavlja, da bodo podjetja, ki to »zmorejo«, plačevala več od minimuma, da bi ohranila izučeno in produktivno delovno silo. Takšna podjetja bi verjetno plačevala tudi delo zunaj rednega delovnega časa. Pravično bi bilo tudi, da tisti, ki so svojo mesečno obveznost oddelali s prazničnim in nočnim delom ali delom ob koncu tedna, dobijo več od tistih, ki so delali zgolj v rednem delovnem času. Tej spremembi v prid govori tudi praksa preostale Evrope, čeprav nas to ni motilo pri ohranjanju plačanega odmora za malico. A za to spremembo ne bo treba zgolj izvzeti dodatkov za nočno, nedeljsko in praznično delo, temveč bo treba bolj korenito poseči v zakon o minimalni plači.
Zakaj? Ker gre pri izvzetju omenjenih dodatkov za delo znotraj rednega obsega dela in ne za nadurno delo, ki je že zdaj plačano posebej, bi bilo treba namesto mesečne minimalne plače določiti minimalno urno postavko. To urno postavko bi pozneje lahko ustrezno korigirali v sistemu dodatkov na delo zunaj rednega delovnega časa. Na papirju se izločitev dodatkov za delo zunaj rednega delovnega časa sliši trivialno enostavna, vendar pa vključuje pomembno redefinicijo koncepta minimalne plače. Namreč: zakonsko določitev minimalne urne postavke ob zagotavljanju polnega delovnika. Podobno ureditev sistema minimalnih plač imajo v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in seveda ZDA.
Težava z zakonsko določeno mesečno minimalno plačo je namreč v tem, da ima praktično vsak mesec v letu drugačno število delovnih ur, ki predstavljajo ekvivalent polne zaposlenosti. Ob dejstvu, da je minimalna mesečna plača konstantna, bi to pomenilo, da se urne postavke iz meseca v mesec spreminjajo in da bi se posledično spreminjala tudi nadomestila za delo zunaj rednega delovnega časa. Lahko bi torej za dve zaporedni nočni izmeni dobili povsem drugačni nadomestili, če bi ti padli v različna meseca. Takšna rešitev problema plačila dodatkov za nočno, praznično in delo ob koncu tedna tudi ne bi bila »poštena« ali praktična.
Zanimivo je, da je uvedbo minimalne urne plače letos pomladi predlagala tudi Konfederacija slovenskih sindikatov (KSS). Z idejo samo se sicer strinjam, ne pa s predlagano višino plače. Pri KSS namreč predlagajo razmeroma visoko urno postavko, pet evrov, kar bi minimalno plačo v povprečju dvignilo za 10 odstotkov. Ker pa je slovenska minimalna plača nastavljena relativno visoko, po razmerju med minimalno in povprečno plačo smo celo v samem vrhu EU, je nadaljnji dvig minimalne plače lahko nevaren za gospodarstvo. Kljub ugodnemu gospodarskemu vetru tako bistveno dvigovanje minimalne plače običajno nima ugodnih gospodarskih posledic. Težava, kot je pred časom pisal britanski The Economist, je v tem, da dvigi minimalnih plač, ki so blizu ali celo nad 50 odstotki povprečne plače, lahko vodijo do občutnejšega padca povpraševanja po delu. Slovenska minimalna plača je vse od leta 2010 nad omenjeno »magično mejo«.
Bodimo si na jasnem, pri predlogih za izločitev dodatkov iz minimalne plače gre za dvig minimalnih plač. Moralni upravičenosti predloga navkljub bo ta v praksi pomenil, da bo prišlo do dviga minimalnih plač vsaj za določena podjetja ali panoge, ki so v večji meri odvisne od dela zunaj rednega delovnika. Če posameznik na mesec dela zunaj rednega delovnega časa samo 8 ur in za to dobi 50 odstotkov višjo urno postavko, bo to pomenilo na koncu meseca dobra dva odstotka višjo plačo. Učinkov predloga na gospodarstvo predlagatelji niso izmerili, če ne upoštevamo blagodejnega vpliva na naš kolektivni občutek za pravičnost. Gospodarstvo pa tudi še ni pozabilo zadnje travmatične izkušnje z dvigom minimalne plače iz časov Pahorjeve vlade.
