Pravzaprav me to, kateremu tipu umetnosti moje odločitve pripadajo, ne zaposluje. Vsaj ne trenutno, saj preprosto delam to, kar hočem delati in narediti. Hkrati pa delam tudi to, kar mislim, da mora biti narejeno, in sem vselej pozoren na to, da končni izdelek delim v pravem kontekstu – lahko gre za gledališče, ulico, galerijo. Na svojo profesionalno umetniško pot pa sem stopil po naključju. Od najstniških let sem se ukvarjal s teatrom in nekaj ljudi v mojem življenju je bilo prepričanih, da sem v tem dober, pa sem se naposled vpisal na gledališko šolo. Ni pa bilo gledališče edino, kar me je zanimalo. Od malega sem z bratom rad gradil in načrtoval različne uporabne in tudi neuporabne predmete. Všeč mi je napetost med kognitivnim delom in pa delom z rokami. Zanima me predvsem trenje med različnimi umetniškimi zvrstmi, v zadnjem času predvsem tako imenovana plastika v razmerju do teatra.
V intervjuju za neki flamski časnik ste povedali, da ste od nekdaj sanjali, kako bi ustvarili gledališče, ki bi ga bilo mogoče pospraviti v kovček. Je novi wunderkammer eden izmed približkov sanj? Čeprav je morda prevelik...Drži, te sanje imam že vse od otroštva, vendar se vedno realizirajo v nečem drugem. Tokratni wunderkammer je res prevelik, toda recimo, da sem korak bližje. Instalacija iz notallwhowanderarelost je narejena za 80 gledalcev, proizvedel pa sem tudi sestrsko instalacijo, ki jo je mogoče pospraviti v tri škatle in si jo lahko hkrati ogleda 20 ljudi. Zadeva je res praktična, trenutno me spremlja na vseh festivalih – namesto da bi prikazal le velikega brata, tako dobim še en uprizoritveni termin.
Ste se navdihovali tudi pri baročnih wunderkammrih?Da in ne. Zagotovo nisem želel proizvajati nobenih konkretnih referenc, zavedam pa se, da sem jih proizvedel nehote, ko sem strukturo dela pustil tako odprto. Dela, ki so me navdahnila, so predvsem kinetične instalacije Alexandra Calderja. Predvsem njegov mini cirkus, narejen iz vrvic in figuric, s katerim se je očitno noro zabaval, kadar koli ga je imel priložnost prikazati. Ko sem ta mini cirkus videl, se mi je zdel naravnost fantastičen, izpolnitev mojih sanj – čudovito je, da imaš takšno reč vedno s seboj in jo preprosto potegneš iz torbe, ko ti manjka zabave. Problem teatra je, da je programiran, potrebuje najmanj prostor, uro, obiskovalce, takšna majhna instalacija pa lahko zaživi kjer koli in kadar koli. Navdihnil me je tudi baročni nizozemski baron Van Slingelandt, ki je ustvaril perspektivične gledališke kamrice, s katerimi se je požvižgal na pripovedovanje zgodbe.
Če pa vseeno vztrajam: je torej edina prava referenca predstave notallwhowanderarelost prav gledališče samo?Drži. Zanimali so me osnovno gibanje, osnovna kompozicija in osnovni videz predmetov v klasični črni škatli, ki tokrat pač ni črna. Predmeti so lahko spredaj ali zadaj, lahko izginjajo in se pojavljajo, lahko so hitri, počasni in vse vmes, lahko so pisani ali pač ne. Ustvarjal sem osnovno koreografijo predmetov.
Zakaj ste predstavo naslovili po Tolkienovi pesmi All that is gold does not glitter?Verz mi je bil izjemno všeč, pa sploh nisem vedel, od kod izhaja. Ko sem naletel še na Borgesovo pesem, ki jo v predstavi recitiram, se je smisel pričel sestavljati. Obe pesmi se nanašata na to, da je čas nema priča sprememb. Če kaj, mi gledališka iluzija omogoči, da se s statusom časa poigram – ga raztegnem, ga skrčim, razrežem. Čas je zlato, ki se ne sveti, običajno pozabimo, da mineva. Zato je vsakokratno zavedanje minevanja nekoliko trpko. Hkrati pa me je poganjala tudi misel, da se bo morala človeška vrsta iz časa elegantno umakniti, če ne želi postati rabelj stvarstva. Tudi milostni umik je lahko zlato, ki se ne sveti.
Posebej dramatičen je vaš fokus v predstavi. Upravljanje mehanizma wunderkammra se zdi delikatno. Kako kultivirate svojo zbranost?Kar me pri mojem delu posebno vznemirja, je odnos med menoj in »strojem«. Vznemirljivo je, da od mene terja neko veščino. Tega ne more početi vsak. Ne le zato, ker ne pozna mehanizma, temveč tudi zato, ker delo terja potrpežljivost. Všeč mi je tudi moj položaj – sem tako upravljalec stroja, inženir kot tudi objekt instalacije. Fokus potrebujem, da sploh lahko imam veščino, moja koncentracija pa verjetno izhaja iz mojega osnovnega zanimanja za delo.
Ali veste, da so vas v festivalskem katalogu Mladih levov označili za tao umetnika?(Smeh.) V čast mi je, ampak dvomim, da sem dober primer. Moje delo se vedno prične pri določeni strasti. (S tal pobere vžigalico.) Ta material imam rad in me zanima in z njim hočem nekaj početi. Ne gre pa samo za strast, vodi me tudi skrb, torej moj odnos do sveta tam zunaj. Ne obstajava samo jaz in izbrani material. Moja strast mora biti v razmerju do tega, kar se dogaja tudi drugim oziroma z drugimi, sicer je nepomembna. Že dejstvo, da sem obrtnik, ki stvari rad dela počasi, je v razmerju do zunanjega sveta, čeprav je v nasprotju s tokom stvari, ki so hitre in živčne.
