Mladinski svet Slovenije ugotavlja, da zdaj že dolgotrajni problemi mladih ostajajo nerešeni. Izpostavljajo predvsem zaposlovanje, stanovanjsko (ne)politiko ter participacijo in aktivno državljanstvo mladih. Vlado pozivajo, naj končno uresniči obljube, že zapisane v nacionalnem programu za mladino iz leta 2012, in naj zagotovi participacijo mladih v procesih odločanja, ki se jih neposredno tičejo. Od tod najverjetneje izhaja nezaupanje mladih v politične, pravne in družbene sisteme pa tudi nezanimanje za politiko in politično udejstvovanje.
Ob večni frazi o mladih, na katerih svet stoji, in ob številkah, ki kažejo, da je konvencionalno udejstvovanje mladih v družbi v zatonu (je pa zato nekonvencionalno, denimo protesti, v porastu), smo naključne mlade povprašali o njihovih pogledih na aktualno dogajanje. Pa tudi o rešitvah.
Jure Česnik, študent, 24 let
Problem meje s Hrvaško še vedno ni rešen, ker v Sloveniji ni interesa politikov in drugih, na Hrvaškem je ta večji. Če pogledamo drugače, s Piranskim zalivom sploh ni takšen problem, ker mora vsaka država, ki ima dostop do morja, imeti tudi dostop do odprtega morja. Se pravi, če bi bil zaliv naš ali pa ne, Luka Koper ne bi bila na slabšem, zato menim, da je to le orodje politike za odvračanje pozornosti.
@
Nastja Uršula Virk, dijakinja, 17 let
Migrantov ne moremo pustiti tam, od koder prihajajo, saj od tam očitno bežijo z nekim razlogom in je nehumano, da se tam soočajo s situacijo, za katero je gotovo tudi Evropa vsaj malo odgovorna. Hkrati pa razumem, da te migracije s seboj prinašajo tudi probleme, kot je brezposelnost in zaradi nje morda tudi kriminal. Zato je to problem, za katerega je težko najti rešitev. Seveda bi bilo najbolje, da bi se razmere uredile na kriznih območjih, s katerih prihajajo migranti, ampak mogoče se kaj takšnega sliši preveč utopično.
Luka Šintler Povše, dijak, 17 let
Ukrepi, ki jih zadnje čase sprejemajo določene države, na primer postavitev zidu na madžarski meji, se mi zdijo zelo pretirani. Če bi poskušali razumeti krizo na območjih, s katerih je večina migrantov, bi denar, ki so ga porabili za varovanje meja, porabili za konstruktivno sodelovanje med državami in za efektivnejše vključevanje migrantov v družbo. Če bi se ti razporedili po vseh evropskih državah in bili tam sprejeti kot del družbe, bi to zagotovo zmanjšalo breme tistih držav, v katerih je največji naval migrantov.
Alen Aleksander Klarič, študent, 24 let
Migrantsko krizo vidim predvsem v kontekstu državnih meja, v kontekstu tega, kaj je država. Celotna problematika je, gledana s konvencionalnega stališča, »država je, taka kot je, kaj pa bomo zdaj naredili z 'njimi', kako jih bomo vključili v to, čeprav bodo meje ostale zaprte in bomo znotraj njih samo strogo 'mi'«. To je samo zdravljenje nekih posledic in ne razloga. Povedano drugače, v širšem kontekstu, zdi se mi, da smo z vsemi temi indentifikacijami prišli predaleč – to smo »mi« in to so »oni«. Svet vidim kot svet metropol in ne držav. In v takšnem svetu tudi ne bi bilo težav z migranti.
Erika Čigon, študentka, 25 let
Vesela sem, da je Slovenija končno naredila svoj kontingentni načrt in da smo privolili v to, da sprejmemo 250 beguncev, čeprav je bilo sprva rečeno, da jih bo več. A mislim, da se precej preveč pogovarjamo in se ukvarjamo s tem načrtom in kvotami, da preveč sledimo evropski politiki, ki je do tega izrazito ideološka. Slovenija bi morala, še posebej ker največ beguncev prihaja iz Italije in Grčije, temu nameniti še več pozornosti. Lažje bi bilo, če bi v to vključili tudi občine in civilno družbo, ne da bi iskanje rešitev potekalo samo v centru oziroma na ministrstvih.
