Kultura krožišč: Ko sredi ceste nasede ladja

Jaslice sredi ceste

»A jaslice, mislite? Tako jim pravim jaz. To je moral narediti kak arhitekt mlajše in ne moje generacije. In verjetno povrh vsega še predava na kaki fakulteti. A ne misliti, da turisti tega ne slikajo. Slikajo, slikajo! To je največkrat fotografirana zadeva v Ilirski Bistrici. V to sem prepričan,« se z drobcem lokalnega stališča do postavitve seznanimo preko gospoda Igorja, ilirskobistriškega cvetličarja. Na sredini ilirskobistriškega krožnega prometa se obrača mlinsko kolo, ki ga poganja voda, ki s pomočjo črpalke kroži iz bajerčka. In presenečenje! Če prekršiš vse prometne predpise, prečkaš krožišče in se približaš otočku na sredini, lahko v bajerčku ugledaš tudi dve rački. Občinski rački. Plastični, z malima gredeljčkoma na trebuščkih, tako da se ne moreta prevrniti. Eno je zaneslo k iztoku vode izpod mlinskega kolesa, kjer je pod vplivanjem vodnega toka v enakomernih intervalih pomakala glavo v vodo, da se je na trenutke zdela živa. »Si, bello,« navrže zajetni Italijan, ki naju je sredi križišča povprašal za pot do Trsta. Le nekaj deset metrov od krožišča stoji skakalnica za skoke v vodo. Brez bazena. Nekoč je bazen bil, pa so ga dotrajanega zasuli. Nekateri ste uganili, kam se cilja. K ideji, da bi skakalnico preselili na sredino krožišča. Enako smiselno nesmiselna bi bila, kot je sedaj. In kot se na prvi pogled zdi mlin.

Krožišče v Ilirski Bistrici namreč združuje vse smisle in nesmisle, ki se človeku glede krožišč nudijo v razmislek. Na prvo zagato smo že opozorili. Da bi si jih zares ogledal, bi se jim, v kolikor ne sedite v dovolj visokem tovornjaku ali avtobusu, da lahko vidite v njihovo sredino, morali približati. Morate do njih. Na rob bazenčkov, ki so na sredini. Kar pa v večini primerov ne omogoča nikjer narisana zebra. V kolikor pač ta še vedno pomeni, da pešcem je oziroma ni dovoljeno prečkanje cestišča.

Kajti samo tako lahko vidiš račke. Da prečkaš cestišče. In če račk ne moreš videti iz avta, tam notri plavajo brezveze. Smo torej naleteli na dokaz o izrazito nenamenskem trošenju občinskega denarja? Ne. Račke je nekdo dal v bajer samoinciativno, pove Emil Rojc, župan Ilirske Bistrice: »Rački sem opazil tudi sam in sta mi všeč. Zadovoljen sem, da sta tam. Notri sta od letos. Ne vem, kdo ju je dal tja, ni pa ju kupila občina. Za mlinsko kolo smo se pa odločili, ker je simbol gospodarskega razvoja Ilirske Bistrice. Nekoč je bilo to mesto mlinov in žag,« pojasni postavitev župan umirjenega glasu. V grbu mesta je sicer galeja, ker naj bi bilo nekoč na območju mesta plovno jezero. Kako to, da na krožišču v Ilirski Bistrici ne stoji velika ladja? »Še pride,« odgovori gospod župan. »Galeja je v načrtu za krožišče, ki ga bomo uredili naslednjega.«

Prepovedani otoki

Podobne pomisleke izziva še nemalokatero krožišče. Recimo tisto v Šenčurju pri Celju, kjer so na sredo postavili par skal, iz katerih štrlijo cevi, očitno mišljene, da bi iz njih brizgala voda, z vseh strani so pa proti sredini speljane potke. Zadeva dejansko vabi k temu, da bi se človek vsaj poskusil usesti na sredino, če že ne obkrožen s smogom kaj malega pomalical, vendar pa je zagata spet pristop. Takisto velja za postavitev v Divači, kjer so sredi krožišča postavili krajši odsek železniške proge z nedelujočo ročico za premikanje kretnic ter vlakovno osjo z dvema kolesoma. Kakšen status pravzaprav imajo ti mali kosi domovine? So to parki? Ceste? Kaj je na njih dovoljeno? Kaj ni? Številna vprašanja se ponujajo ob pogledu nanje. Po eni strani vabijo s stezicami, bazenčki, obenem pa se zdijo prepovedane površine. Da sredinski otoki krožišč niso parki, potrjujejo tudi na direkciji za ceste, kjer sicer izdajajo vloge za soglasja za dodatno ureditev krožišč. »Kaj bodo zgradili na otokih, je odločitev občine. Naša naloga je, da vlogo presodimo s stališča prometne varnosti. Le glede reklamiranja smo strogi. Na otokih ne sme biti reklam.«

Osnova je vendarle promocija. Prva informacija prišleku o kraju, v katerega prihaja. Ko pripelješ v krožišče Tepanje pri Slovenskih Konjicah, te sredi krožišča pričakata dva bleščeče zloščena bronasta konjička na impozantnem piedestalu. Postavitev premore tudi umetno osvetljavo, medtem ko sredino in zunanji obod krasi »bauhaus« grmičevje in umetna trava. Konj je nenazadnje tudi v grbu Konjic. Ki so menda dobile pridevnik Slovenske predvsem zato, da se jih ne bi več ne mešalo s Konjicem v BiH. V Cerkljah na Gorenjskem imajo krožišče z maketo aviona na sredini, s katero poudarjajo bližino letališča Brnik, ko pripelješ v Gorico pri Slivnici, pa na osrednjem krožišču ugledaš staro vinsko prešo. No, v Tekačevem sredi krožišča ne stoji skulptura športnega copata, torej večno spornega dokaza iz sojenja Kristijanu Kameniku, za uboj, ki je zaselek še najbolj proslavil. V Tekačevem stoji trikraka plastična skulptura mineralne vode. Na njej sicer ne piše Donat Mg, se pa ve, da gre zanjo. Zadeva naj bi ponazarjala dve značilnosti Rogaške Slatine: mineralno vodo in steklarstvo.

Na plošči piše, da sta za postavitev zaslužna mag. Branko Kidrič, župan občine Rogaška Slatina, in mag. Gregor Ficko, leta 2013 direktor Direkcije za ceste RS. Prvi letnik 1962, drugi letnik 1964. Oba diplomanta mariborske fakultete za gradbeništvo. Da krožišče ni predvsem spomenik (v skupni vrednosti 520.000 evrov) staremu znanstvu oziroma sošolstvu? Da se pomisliti. »Ne, nisva bila sošolca,« zanika relacijo mag. Ficko, »on je starejši.« Mag. Ficko še doda, da je edina zadeva, kjer so na direkciji v njegovem času poskušali vplivati na vsebino ureditve otokov, da so se zavzeli, da na sredini ne bi bilo vsebin, ki bi poveličevale alkohol. In še: »Ne bi se strinjal, da urejeno krožišče moti pozornost voznikov. Ne rečem, če bi bila na sredini na ogled postavljena kaka zares izzivalna vsebina, sicer pa ne. Vozniki so vendarle fokusirani predvsem na vožnjo. Kot bolj problematična so se pravzaprav izkazala neurejena krožišča, saj so jih ljudje poskušali prevoziti počez.« Da, motorizirani Slovenec ima dokazano rad izzive. In prelepo krožišče v Celju z brizgajočimi fontanami, predvsem pa ovalno dvigajočo se notranjo ograjo je na prvi pogled idealno, da ga kdo poskusi preskočiti z »enduro«. No, tudi v Tekačevem rože na krožišču v torek niso bile zalite kar tako: »Zalite so, ker je nekdo povozil prejšnje in so danes zasadili nove,« je pojasnila gospa, ki je v poletni kuhinji v sosednji hiši mesila hlebček.

Obzidana lipa

Okoli pol milijona se zdi standardna cena za manjša krožišča. Nekaj manj, približno 400.000 evrov je stalo na primer tisto v Komendi. Zadnja poteza župana Tomaža Drolca ob koncu njegove 16-letne vladavine. Na sredini stoji več kot sto let stara lipa. Seveda ne presajena. Le krožišče so pač speljali okoli nje. »Listje je letos tanjše in kasneje je ozelenelo. Morda zato, ker so ji porezali dve korenini,« nam je v sredo dopoldan zaupal svoje zaznave 85-letni gospod Grošelj, ki je pred občinsko stavbo nasproti krožišča skrbno pometal še redko odpadlo listje. Drevo pozna domala vse življenje. Da gre za skrbnega človeka s smislom za malenkosti, je dajal misliti tako skrbno počasen, do vsake razpoke v betonu pozoren način pometanja, kot to, da na roki še vedno nosi uro, ki jo je leta 1975 kupil na Ponte Rossu. Posnetek slavnostnega odprtja krožišča leta 2014 je dostopen na spletu. Zabaven material. »Prišli smo do rezanja traku,« je finale odprtja krožišča napovedal tedanji župan. In nadaljeval: »Poznate me, da redkokdaj sam preprežem trak. Vedno si poiščem nekoga, za katerega mislim, da je vreden tega zaupanja in mu s tem izkažemo čast. Danes bom pa kar malo samovšečen. Trak bom prerezal sam, ker mislim, da si to zaslužim.«

Zdi se, da mostovi, šole, igrišča, ceste, kanalizacija in podobne infrastrukturalije ne morejo potešiti županskega apetita po zapisu v zgodovino, kot to lahko krožišče. V krožišču ima župan proste roke. In um. Začenja od začetka. Je edinstvena priložnost, da se izrazi tudi umetniško. Stoletna lipa v Komendi sicer deluje atraktivno in okusno, vendar še enkrat toliko let, kot je stara, najbrž ne bo doživela. Govori se, da v sredini gnije, da boleha in da se ji bliža konec. Kar pomeni novo preureditev. Ah, denarju nikdar ne škodi, če zaokroži.

Za solidnih 150.000 evrov je menda zavarovana tudi približno tri metre visoka bakrena situla, izdelek stavbnega kiparja Rauha, ki se postavlja sredi krožišča v Bučni vasi pri Novem mestu. Leta 2010, ko je bila še nova, je baker sijal, danes je potemnel. No, v nasprotju s črnogledimi novomeškimi prognostiki je še vedno tam oziroma je ni še noben okolišan ukradel in preprodal na odpadu za železo. V primerjavi z drugimi skulpturami, sploh tistimi, za katere se zdi, da so rezultat amaterske oziroma naivne umetnosti, gre za precej umetelen in dorečen izdelek, vendar pa izvedba drugih elementov v krožišču, kot so neenakomerno splanirana zemlja in spet ne preveč domiselna »bauhaus« vegetacija, daje videz malomarnosti in neatraktivnosti.

Krožišča so dejansko prvorazredne priložnosti za artikulacijo umetniških in drugačnih idej. V Teharjah so iz krožišča naredili spomenik cerkvi sv. Štefana, ki je nekoč stala na tistem mestu in ki kot taka priča, da so bile Teharje davno nekoč, v času celjskih grofov, naselbina višjega statusa. Na izrazito visokem ter ozkem stebru je obelisk s kipom sv. Štefana. Na Jesenicah imajo železarja, na Ptuju pa motor. V čast Janezu Puchu, na Ptuju rojenemu izumitelju. Sredica krožišča je zasnovana kot kolo s špicami, ki se hkrati s krožnim gibanjem opazovalca »vrti«. »Sočasno s poklonom izumitelju je namen spomenika predstavitev okolju lastne dediščine vsem mobilnim opazovalcem, poznavalcem in laikom ter lep vizualni zaključek osrednjega cestnega prostora,« pravi avtor in krajinski arhitekt Boštjan Vauda. In še: »Ne, ni bilo nobenih omejitev. Omejitev je bila samo čas. Hitro smo morali narediti. Velika umetniška stvaritev ni prišla v poštev. Po mojem je vsako krožišče, ki je urejeno, v redu, četudi gre samo za kup lepo zloženega kamenja.«

Harmonika z napako

Najbolj razvpito slovensko krožišče je seveda v Lescah. Tam so konec leta 2013 za 115.000 evrov postavili spomenik Slavku Avseniku oziroma ansamblu Avsenik kot takemu. »Nisem mogel verjeti, da nekdo že pred smrtjo lahko dobi tak spomenik. Tak sprejem od občine in ljudi je enkraten, saj več v življenju človek sploh ne more pričakovati,« se je ob tem, da je še za časa življenja dobil spominski park sredi krožišča, na 16 metrov visoko kamnito postavitev (par harmonik in klaviatura) odzval Slavko Avsenik. A kaj, ko ima kamnita klaviatura povsem napačno zaporedje tipk oziroma spomenik upodablja klavirsko tipkovnico, kakršne sicer ni. Kar je, kot je nemara pravilno zaznal neznani spletni razpravljalec, sporno prav zaradi prometne varnost. Voznika, ki ima kanček pojma o klaviaturah, bi napačen razpored tipk namreč lahko zmotil tako zelo, da bi jih začel šteti. Namesto da bi bil pozoren na cestišče.

Postavitev so izrazito skritizirali v projekt nevpleteni krajinski arhitekti. No, zdi se, da je zagata v tem, da tako imenovana »resna« umetnost v krožiščih doslej ni prepoznavala priložnosti za izražanje oziroma da so se krožišč v tej prvi fazi manije urejanja lotevali lokalni zanesenjaki, če ne kar župani sami. In morda se slovenskim krožiščem obeta druga, bolj »arti« faza.