»Delo klobučarja je raznoliko in nikoli enako. Volna je zaradi spremenljivih vremenskih razmer vsako leto drugačna in zato potrebuje drugačno obdelavo, iz dneva v dan se razlikuje tudi vsebnost vlage v delavnici, kar vpliva na obdelavo materialov,« pripoveduje Sergej Pajk, medtem ko odpira vrata enega od prostorov, ki, razdrobljeni po celotnem pritličju rumene hiše ob Tržaški cesti, sestavljajo njegovo delavnico.
Prostor je do zadnjega kotička zapolnjen s stroji in zdi se, da je premajhen za vso opremo, ki jo klobučar potrebuje za svoje delo. Nosnice draži vonj po klobučevini, police so polne še nedokončanih klobukov, med katerimi so tako tradicionalni solinarski slamniki iz šivane pšenične kite kot tudi lovski klobuki iz značilne temno zelene klobučevine.
»Dresurni jezdeci kupujejo cilindre, jezdeci ali konjerejci pa kavbojske klobuke, pridejo tudi lovci, čebelarji, gledališčniki, člani folklornih skupin ter posamezniki, ki jim klobuk predstavlja modni dodatek,« le nekaj tistih, ki se po klobuke odpravijo v njegovo delavnico, našteje Pajk. Tudi njegovi temni lasje so skoraj vedno skriti pod klobukom. Tokrat, poletju primerno, pod širokokrajnim slamnikom.
Ne kapo, klobuk dol
»Lahko bi rekli, da sem se rodil in odraščal med klobuki. Ta poklic mi je bil položen v zibelko, imam ga v genih,« se zasmeji Pajk. A v njegovih besedah, izrečenih nekoliko v šali, je tudi precej resnice. Za klobučarja se je že leta 1927 izučil njegov dedek Rudolf, družinsko obrt pa je nato dobrih dvajset let kasneje nadaljeval oče Rudi. »Še pred prvo svetovno vojno je bilo v Ljubljani sto klobučarjev, a je število nato upadlo. Oče je bil tako skoraj edini v Ljubljani, od njega pa so že skoraj narejene klobuke kupovali tudi drugi slovenski klobučarji, saj je imel moderne stroje in masovno proizvodnjo. Do očetovega uspeha pa je bila sumničava takratna komunistična oblast. Zasegli so mu vso klobučarsko opremo,« se spominja Pajk.
Star je bil komaj dvanajst let, ko sta se zato z očetom v želji po novem začetku odpravila v sosednjo Avstrijo, kjer sta imela trgovino z menjalnico. »Prodajala sva stvari, ki se niso mogle kupiti v Jugoslaviji, na primer kavo, pralne praške, čokolado ter kavbojke.« Vendar manjša trgovina ni prinesla zaslužka. Odpotovala sta v Kanado, kjer sta se ponovno lotila klobučarske obrti. Uspeh jima je prinesla predvsem izdelava cilindrov za dresurno ježo.
»V tujini sem delal v zlatarni, brusil nože na Beverly Hillsu, bil osebni šofer, gradil hiše in opravljal druga fizična dela, pekel pice. Vsaka izkušnja, osvojena veščina, mi je kasneje prišla prav,« pripoveduje danes eden najbolj znanih slovenskih klobučarjev.
Po osamosvojitvi je v stari viški delavnici z novo opremo obudil družinsko obrt, a dodaja, da so se časi spremenili. »Pred več kot petsto leti je bil klobuk statusni simbol. Višji ko je bil cilinder, pomembnejša je bila oseba,« pojasni Pajk. Mojster opaža, da imajo danes pravi odnos do klobukov le redki Slovenci, kar se kaže že pri rabi fraze »kapo dol«, ki jo rad uporablja tudi selektor nogometne reprezentance: »To je povsem napačno, saj se kape nikoli ni snemalo. V znak spoštovanja in ob pozdravu se je vedno privzdignil klobuk. Ljudi bi rad naučil, da bi morali pravilno reči 'klobuk dol'.«
Kovačeva kobila je vedno bosa
Čeprav Pajk pravi, da je klobuk njegov zaščitni znak in brez njega le redko zapusti hišo, pa priznava, da v domači omari nima najljubšega. »Moji klobuki so običajno v precej slabem stanju, saj sem večino časa v delavnici, kjer se hitro kam zapletem in ga poškodujem. Tudi če se mi kakšen ponesreči, ga obdržim zase. Saj veste, kako pravijo, kovačeva kobila je vedno bosa,« se zasmeji Pajk, a nato prizna, da so mu najljubši širokokrajni klobuki.
So klobuki nepogrešljivi dodatek tudi pri drugih družinskih članih? »Svojih otrok nisem nikoli silil, naj nosijo klobuke, a imajo v vročih poletnih dneh radi slamnike, ki jih ščitijo pred soncem,« še pove Pajk in poudari, da otrok tudi nikoli pretirano ne spodbuja, da bi, ko odrastejo, nadaljevali družinsko tradicijo. A se mu za obrt tudi, ko bo taktirko nad klobuki prevzela četrta generacija Pajkovih, očitno ni treba brati: »Osemletna hči že kaže zanimanje. Rada pomaga v delavnici ali na Pogačarjevem trgu, kjer vsak petek potekajo predstavitve rokodelskih obrti.«
