Če pa predpostavimo, da je posnetek avtentičen, mora Hrvaška pojasniti, na kakšen način je prišla do zvočnih posnetkov, posnetih v drugi državi. Medijski spini nam dajejo misliti, da se želi Hrvaška na vsak način izogniti zaključku arbitraže, saj prek svojega predstavnika očitno ve, kaj se dogaja na arbitražnem sodišču.
Povsem legitimno je, da se države borijo za svoje pravice tudi pred sodiščem, v Združenih narodih, na mednarodni politični sceni. Seveda pa je vsem jasno – tudi če sporni posnetek ne bi obstajal –, da boj za pravice poteka tudi s pomočjo dogovorov in argumentiranega lobiranja. Zanimivo pa je, da na omenjenem posnetku ni slišati niti ene trditve, ki bi zamajala avtoriteto sodnika, z izjemo tega, da odzivi hrvaških uradnikov slonijo na informacijah iz druge oziroma tretje roke, govori se o nekakšnih večerjah in domnevnih komentarjih. Jasno je, da Hrvaška ima sredstva za prisluškovanje, s pomočjo katerih lahko spremlja komunikacije v Sloveniji, zaveznici v Natu. Če bi se uradno potrdilo, da je Hrvaška prisluškovala osebam, vpletenim v spor, bi šlo za škandal svetovnih razsežnosti. Tudi v tem primeru pa bi še vedno lahko dvomili o pristnosti posnetka. Kakor koli, Hrvaška v vsakem primeru neposredno vpliva na spor in na arbitražno sodišče. Ko na mednarodnem sodišču za vojne zločine na tleh bivše Jugoslavije katera koli stran postavi pod vprašaj zvočne posnetke oziroma prestrežena telekomunikacijska sporočila, se s tem ukvarjajo cele skupine strokovnjakov, vključno z osebami, ki so zadolžene za prisluškovanje oziroma snemanje komunikacij. Šele potem sodniki razsodijo. Na demokratičnih sodiščih kjer koli na svetu je zakonska podlaga za prisluškovanje ključni pogoj za uporabo tovrstnih posnetkov. Brez takšne podlage v sodnem postopku ne velja noben tovrstni »dokaz«. Ne razumem, zakaj Hrvaška to počne. Jasno pa mi je, da so od svojega arbitra dobili informacijo, da so izgubili spor s Slovenijo.
Zijad Bećirović je direktor inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes
