Jean-Claude Juncker
Pred božičem leta 2013 so evropski šefi držav in vlad na evropskem svetu razpravljali o evropski obrambi. Ocenili so, da se geopolitična teža Evrope zmanjšuje, da se ZDA obračajo proti Aziji, Ruska federacija krepi svoje mišice, arabski svet se še naprej radikalizira. Sprejeta je bila deklaracija Obramba šteje, v kateri so ocenili stanje, določili naloge ter sklenili, da bodo o obrambi ponovno razpravljali čez leto in pol. Glavna naloga je bila razvoj bolj verodostojne in delujoče skupne varnostne in obrambne politike, ki bo v popolnem sozvočju z Natom, kar naj bi dosegli s povečano učinkovitostjo in vidnostjo delovanja ter krepitvijo obrambne industrije. Vse to po letu in pol še vedno drži, vendar so vsi procesi pospešeni in radikalizirani do stanja, da prihaja neki nov, drugačen svet, ki mu še ne vemo pravega imena. Nekateri mu pravijo hibridni, drugi multipleksni, tretji večpolni svet. Politiki, strategi, generali, bankirji, vsi so nekako zgubljeni in nesigurni, kako in kaj. Na vzhodu smo soočeni z novo hladno vojno, na jugu z migrantsko invazijo strateških razsežnosti in v osrčju Evrope z domačim ekstremnim islamom. Varnost v Evropi se od začetka finančne krize nezadržno slabša kljub zavezam evropskega sveta iz leta 2013 in Natovega vrha v Walesu leta 2014.
Evropski svet bo prihodnji teden prvi dan zasedanja (25. junija) obravnaval varnostne, drugi dan (26. junija) pa ekonomske zadeve. Visoka predstavnica Mogherinijeva bo predstavila izhodišča za novo varnostno strategijo v spremenjenem strateškem okolju, bolj povezanem, bolj tekmovalnem in bolj kompleksnem svetu. Od tekočih varnostnih zadev bodo na dnevnem redu Rusija, Ukrajina, Sredozemlje in migranti. Terorizem in kibernetska varnost bosta obravnavana v luči njunih novih strateških dokumentov. Vse to pa se lahko spremeni, če bodo dokončno propadla pogajanja z Grčijo in se bo treba politično, finančno in varnostno pripraviti na njen odhod iz evrskega območja in EU.
Šef evropske komisije Jean-Claude Juncker je že v svojem Načrtu desetih prioritet razvoja EU 2014–2019 zapisal, da imajo države članice možnost, da skladno z lizbonsko pogodbo združujejo svoje obrambne zmogljivosti. Da meni resno glede krepitve EU tudi na tem področju, je pokazal že v začetku leta, ko je za posebnega svetovalca za področje skupne obrambne in varnostne politike imenoval Michela Barniera, komisarja v Prodijevi in Barrosovi komisiji. V intervjuju za Welt am Sonntag v začetku marca je z idejo o evropski vojski dodobra vzvalovil zaspano evropsko varnostno politiko: »evropska vojska bi pomagala prepričati Rusijo, da mislimo resno«, »ne bi nastala takoj, temveč postopno«, »evropska vojska bi pomagala oblikovati skupno zunanjo in obrambno politiko«, »nastala bi z združevanjem in racionalizacijo nacionalnih vojska«, »evropska vojska ne bi bila konkurenca Natu« so udarni citati, ki so razburili Evropo in sprožili zanimanje po svetu.
Nekdanji generalni sekretar Nata in visoki predstavnik EU Javier Solana je v Poročilu o Evropski obrambni uniji opozoril, da glavni problem ni formiranje evropske vojske, temveč kako doseči politično enotnost za njeno morebitno uporabo. Najboljši dokaz tega je nesposobnost evropske politike, da doseže konsenz za uporabo evropskih bojnih skupin, ki jih ima na voljo že od leta 2009 in do sedaj še nikoli niso bile uporabljene. Bolj kot evropsko vojsko EU potrebuje evropsko obrambo, katere nujni sestavni del mora biti operativno vojaško poveljstvo ter sodelovanje vojaške industrije. Evropa za svojih 1,6 milijona vojakov v osemindvajsetih nacionalnih oboroženih silah porabi na leto okoli 190 milijard evrov. To je približno toliko kot ZDA in dvakrat več kot Rusija. Ne glede na intenzivnejše poskuse za večje sodelovanje je napredek minoren. Bilateralni in regionalni programi sodelovanja so zgolj simbolični. Oba večja poskusa združevanja francoske in britanske ter francoske in nemške vojaške industrije sta neslavno propadla. Trenutno poteka vsega devet večjih programov industrijskega sodelovanja, vrednih nekaj več kot milijardo evrov.
Neenotno o varnosti in obrambi
Članice Evropske unije lahko razporedimo v štiri skupine. Francija je na čelu največje skupine, ki glavno perspektivo vidi v evropski obrambi, kot jo predvidevajo maastrichtska in lizbonska določila skupne zunanje, varnostne in obrambne politike. Namesto o evropski vojski govori o evropski obrambi oziroma o skupni evropski obrambni politiki, h kateri Francija največ prispeva. Želi implementirati obstoječe aranžmanje, povečati sodelovanje vojaške industrije, zlasti z Nemčijo. Zavzema se za krepitev operativnosti odločanja, ko gre za operacije kriznega upravljanja, kot sta bili nedavni v Maliju in Nigeriji, kjer je Francija opravila levji delež. Podobna so tudi stališča Belgije in Nizozemske. Romunija, Češka, Slovaška ter Balti menijo, da mora Nato ostati osnovni garant varnosti na kontinentu, še posebej v sedanjih pogojih konfrontiranja z Rusijo. Namesto evropske vojske se zavzemajo za nadaljnjo krepitev in razvijanje skupne varnostne in obrambne politike, kot je opredeljeno v sklepih evropskega sveta iz decembra 2013. Za Italijo je v lizbonski pogodbi dovolj podlage tudi za razvoj v smeri evropske vojske oziroma okrepljenega in poglobljenega sodelovanja na obrambnem področju. Finska meni, da je Junckerjev predlog v sedanjih pogojih nerealen, vendar pomemben, ker ponovno odpira razpravo o nadaljnjem razvoju evropske obrambe, vključno s ponovnim zagonom dela za novo varnostno strategijo.
Nemčija vodi skupino, ki zagovarja evropsko vojsko kot končni stranski produkt federalizacije Evrope. Evropska vojska pomeni več integracije, več Evrope. Za kanclerko Merklovo je poglabljanje vojaškega sodelovanja dobro za EU. Obrambna ministrica Ursula von der Leyen meni, da je to dolgoročna perspektiva. Krepitev obrambnih povezav v smeri evropske vojske bi bila pod nadzorom evropskega parlamenta, ki bi namesto nacionalnih parlamentov odločal o napotitvi vojske zunaj območja EU. Namesto ideoloških bojev zagovarja pragmatične korake za poglabljanje sodelovanja. Španija meni, da je dolgoročno formiranje evropske vojske možno samo kot komplementarno z obstoječim Natom.
Velika Britanija je najodločnejši nasprotnik kakršnega koli resnejšega evropskega povezovanja na področju varnosti in obrambe, bodisi da gre za evropsko vojsko (Nemčija) ali pa evropsko obrambo (Francija). »To je kristalno jasno, obramba je lahko le nacionalna in to stališče se ne bo spremenilo, zato evropska vojska nima perspektive,« je odločen premier David Cameron. Če bi se na referendumu Britanci odločili za odhod iz EU, bi to v temelju pretreslo tudi varnostno strukturo EU. Znotraj EU bi s tem odpadla prva in glavna zavora, ki že dobro desetletje preprečuje kakršno koli resnejšo razpravo in odločanje o bolj samostojni evropski komponenti varnosti in obrambe. Vprašanje je, ali bi bila lahko katera druga članica, na primer Poljska, sposobna prevzeti britansko štafeto odločnega zoperstavljanja takšnim pobudam. Poljska je namreč njen najtesnejši zaveznik, ki v sedanjih okoliščinah zaostrovanja odnosov z Rusijo vidi neposreden napad na verodostojnost in operabilnost Nata kot temeljnega garanta nacionalne varnosti držav članic. Poljaki ne želijo evropske vojske. Menijo, da je v danih okoliščinah nevarna že sama ideja, ker slabi kohezijo Nata. Iz poljskih krogov prihajajo tudi ocene, da je Junckerjev predlog v temelju uperjen proti ameriški vlogi v Evropi in ne proti sami Rusiji.
Precejšnja skupina držav članic ostaja neodločenih in nezainteresiranih (med njimi je tudi Slovenija) in to vprašanje trenutno ne štejejo za aktualno ali ključno in se raje ukvarjajo z bolj pragmatičnimi, vsakodnevnimi vprašanji ekonomije in notranje politike.
Strukturne težave EU in Nata
Ameriški odgovor na Junckerjevo pobudo je morda še najbolje strnila ameriška veleposlanica pri OZN v New Yorku Samantha Power, ki je evropske zaveznice opomnila, da bi bilo morda bolje, da namesto sanjanja o evropski vojski raje izpolnijo zaveze, ki so jih sprejele na zadnjem vrhu v Walesu o povečanju obrambnih proračunov na 2 odstotka BDP. Rusija se je odzvala cinično, češ da čaka na nadaljnja pojasnila. Njeni analitiki pa si niso enotni, ali je dejansko naperjena zoper Rusijo, tako kot je dejal Juncker, ali pa bolj zoper ZDA in torej njim v prid.
Šefi držav in vlad na evropskem svetu ne bodo mogli reči kaj posebno pozitivnega o rakavi rani odnosov med EU in Natom. Kljub političnemu priseganju na sodelovanje do tega ne prihaja celo v sedanjih razmerah, ki zahtevajo bolj racionalno sodelovanje obeh institucij kot kadar koli prej. Vojaška industrija kljub hudim težavam zaradi hitrega zmanjševanja domačih naročil nikakor ne zmore resnejših povezav. Videti je, da so za ta prepad krivi ne samo odsotnost politične volje in zabetonirani nacionalni interesi posameznih držav članic ene ali druge povezave, temveč tudi njune globlje notranje strukturne težave, ki preprečujejo bolj kreativno in novim časom prilagojeno razmišljanje o širših osnovah evro-atlantske, evropske in evro-azijske varnosti.
Izvršni sekretar evropske zunanje službe, veleposlanik Pierre Vimont je na prejšnjem evropskem svetu ocenil, da (takrat) ni bil primeren čas za pripravo nove varnostne strategije EU. Danes je še toliko manj. Praktično ne obstaja zunanjepolitična in varnostna prioriteta EU, kjer bi se države članice strinjale o kaj več kot najmanjšem skupnem imenovalcu. Morda Juncker za dan žena 8. marca ni malo preveč pogledal v kozarec (kar mu pogosto očitajo po bruseljskih kuloarjih), temveč je želel, na svoj način, opozoriti, da v čudnih časih, v katerih živimo, varnost še vedno šteje. Prejšnji obrambni vrh smo ocenili pozitivno kot napol poln kozarec. Tokrat bi ga lahko doživeli kot napol praznega.
