Ne predsednik Komorowski ne Jaroslaw Kaczynski nista upoštevala nekega jasnega srednje- in vzhodnoevropskega trenda. Duda je namreč že peti »underdog«, ki se je v svojem širšem sosedstvu povzpel na vrh. Komorowski je po drugi strani že peti šef države, ki je bil pred volilnim dnem vnaprej razglašen za predsednika, po drugem volilnem krogu pa je postal navaden državljan. No, ja, bolj ali manj.
Slovenke in Slovenci se lahko hvalimo, da se je trend začel pri nas. Podobno, kot je zdaj že pred skoraj dvema desetletjema nekdanji slovenski predsednik Kučan bržkone vsaj posredno navdihnil celo plejado srednjeevropskih kolegov, ki jih je začela utesnjevati suknja ceremonialnega šefa države v parlamentarni republiki. Resda je bil malokdo tako glasen in neotesan kot nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, a iskra je preskočila celo tja do Islandije.
In potem je Slovenija jeseni leta 2012 prva zamenjala nezamenljivega predsednika. Predsednika, ki ni v javnosti nikdar spuščal vetrov in ki je brezhibno obvladal vedenje na mednarodnem parketu, ob čemer so prebivalci podalpske republike od nekdaj dobivali mehka kolena. Res je imel ob vsej brezhibni korektnosti nekaj težav z ohranjanjem mučne nadstrankarske drže, toda kaj bi tisto. Vsi s(m)o si bili edini, da mu ne more drugega mandata preprečiti nič, z izjemo uvedbe monarhije ali ukinitve predsedniške funkcije. Pa je predsednik Türk zdržal samo do večera prvega kroga. Ko se je spričo presenetljivega izida razblinila njegova avreola nepremagljivosti, ga praktično ni bilo več na sceni. Ob vsej želji po spremembi in njegovi lastni skoraj monarhični vzvišenosti (za katero pa pri Slovencih pravzaprav nikoli ne veš, ali bo plus ali minus) so mu jo verjetno najbolj zagodli tisti, ki jih na volišče v prvo sploh ni bilo, ker so bili tako prepričani o njegovi zmagi.
Podoben scenarij se je nato odvil vsaj štirikrat. Lansko pomlad je prvi krog slovaških predsedniških volitev razblinil mit o nepremagljivosti dolgoletnega predsednika vlade Roberta Fica in ga stal predsedniški položaj proti povsem neznanemu milijonarju Andreju Kiski. V tem primeru človek sicer ne more biti prepričan, ali je prevladala groza pred ljubljenim predsednikom ali naklonjenost do ljubljenega premierja (ki je to seveda še dandanašnji).
Naslednji so bili na vrsti Romuni. Tam si je veliki zmagovalec parlamentarnih volitev leta 2012 Victor Ponta resda skušal pomagati z dopingom v podobi preprečevanja premnožičnega glasovanja romunske diaspore. Kar se mu je vrnilo kot bumerang. Donedavni ljubljenec ljudskih src je po prvem krogu, v katerem si je nabral za svojo dotedanjo skoraj absolutno oblast sorazmerno majhno prednost, podlegel kar kandidatu iz vrst izginjajoče nemške manjšine v Romuniji.
Zelo podobno kot Türku se je godilo njegovemu hrvaškemu dvojniku Ivu Josipoviću. Če ga v mesecih pred volitvami ni bilo junaka, ki ne bi stavil na njegovo prepričljivo zmago, se je po prvem krogu stvar obrnila na glavo. Razmeroma privlačna konservativna izzivalka ni presegla v anketah napovedovanih številk, toda njeni privrženci so vsaj naredili domačo nalogo in se na voliščih prikazali. Josipovićevi se niso. Drugače kot v Sloveniji med obema krogoma potem niso vrgli puške v koruzo in so prišli volit vsaj v drugo. A dama je vseeno tesno zmagala.
Na Poljskem se je zgodilo do pičice enako (tudi sicer je med obema okoljema nekaj podobnosti). Dudovih volilcev je bilo toliko, kot naj bi jih bilo po napovedih, mnogo verjetnih volilcev Komorowskega je dalo v prvo noge na mizo, saj niso dvomili o favoritovem uspehu. Precej praznine je kot v hrvaškem primeru izkoristil močan tretji kandidat. V drugem krogu je potem šlo na vse ali nič in volilna udeležba je skokovito narasla. Za predsednika too little, predvsem pa too late.
Kajpak je treba pristaviti, da razlika med Komorowskim in Dudo ni tako ostra kot denimo med Kolindo Grabar Kitarović in Ivom Josipovićem ali med Victorjem Ponto in Klausom Iohannisom. Navsezadnje sta oba izšla iz poljskega nacionalno-konservativnega mainstreama, čeprav je treba priznati, da se je v zadnjih letih prepad med glavnima strankama prej poglobil kot ne. A Komorowski je moral v napetih zadnjih mesecih, ko je ruski predsednik še na sam dan poljskih volitev Angelo Merkel in vso svetovno javnost poučeval, da si je Poljska leta 1939 sama prislužila razkosanje, navsezadnje pokazati več kot zgolj popoln nadzor nad lastnim obnašanjem na mednarodnem parketu.
Bistveni sta dve skupni značilnosti hrvaškega in poljskega presenečenja. Novega šefa oziroma šefico države so kljub njunemu konservativnemu pedigreju nadpovprečno podprli mladi volilci, medtem ko si v velikih mestih, kjer naj bi brezhibno vedenje štelo več, favorizirana predsednika nista zagotovila dovolj velike prednosti.