Trume pohodnikov (morda nas je bilo Neljubljančanov še celo več kot pa meščanov) so se v soboto zjutraj podale na pot in obkrožile mesto po trasi, kjer je pred 70 leti stala žica in meščane več kot 1170 dni zapirala v velikanskem zaporu pod nadzorom okupatorjev. A simbolov in vzdušja, ki bi spominjali na te težavne čase prestolnice in sledeče veselje ob osvoboditvi, je bilo bolj malo. Pot je gotovo izgubila nekdanji ideološki naboj, verjetno pa za številne, ki so pohod vzeli predvsem kot rekreativni izziv ali brezskrben oddih v naravi, tudi zgodovinskega. Še je bilo opaziti nekaj ponosnih nosilcev rdečih peterokrak, seveda pravilno obrnjenih in ne na glavo kot v oznakah Pot, kot se je Pot spominov in tovarištva preimenovala po osamosvojitvi, a veliko več je bilo v športno opremo oblečenih pohodnikov, ki so v svojem tempu in brez veliko oziranja na spomenike in »tovariše« enostavno hiteli drug mimo drugega.
V skladišče z oznakami
Z rdečo majico, s katere je gledala podoba jugoslovanskega voditelja Josipa Broza - Tita, je v gneči izstopal 75-letni Jože. »Pohoda sem se udeležil tako spominsko kot rekreativno. Ne morem samo doma ležati. Bi pa moral malo na splet in obnoviti znanje o zgodovini, ki jo priča ta pot,« je priznal. »Brez Joškota ne bi bilo Poti in tudi Ljubljane v današnji obliki ne,« je pojasnil motiv na svoji majici in odhitel svojemu četrtemu uspešnemu koncu pohoda naproti. Opaziti je bilo nekaj partizanskih čepic pa kakšno slovensko in jugoslovansko zastavo. Takšna oprava nas je pozdravila pri eni od improviziranih stojnic, kjer so s šilci žganja in medice v zameno za prostovoljni prispevek tovariško gasili žejo mimoidočih. »Samo ne zatožite me Janezu,« se je pošalil točaj in nas pozdravil.
Da bi ideja treh študentov arhitekture iz leta 1972, ki je prvič v današnji obliki oživela leta 1985, potem ko je k njenemu nastanku s 150.000 urami prostovoljnega dela in donacijami osem let prispevalo skoraj vse mesto, lahko že romala v pozabo, nas je opozoril Mičo. »Po osamosvojitvi, ko je na oblast prišel Demos, so odstranili vse oznake Poti z izgovorom, da jih bodo pobarvali. Seveda so pristale nekje v skladišču, in če se ljudje ne bi pritožili, bi tam verjetno ostale,« je povedal eno številnih anekdot iz slovenske obravnave lastne zgodovine. Le zakaj bi se Ljubljana, ki je bila s fortifikacijskim sistemom edino popolnoma obdano glavno mesto v drugi svetovni vojni in je ob tem v treh letih in pol menjala italijanskega, nemškega in domačega okupatorja, sramovala svoje zgodovine, smo se spraševali skupaj z njim.
Blišč in beda prestolnice
Čeprav pretirana (jugo)nostalgija gotovo ni zdrava, pa skrbi tudi pozaba, predvsem na upor proti fašizmu in okupatorju, ki je takrat združil politično zelo različno razmišljujoče skupine in posameznike.
S tem se je strinjal tudi Klemen: »Tukaj sem zaradi spomina na zgodovino mesta. Evropo ponovno ogroža fašizem in tega ne bi smeli pozabiti.« Ob tem mu je pohod predstavljal tudi športni izziv, saj 35 kilometrov v kosu ni prehodil še nikoli, je dejal. »Če bo telo dalo, bom prehodil vso pot,« je pojasnil nekje na polovici, »večji del čete je že zdavnaj odpadel.«
Neobremenjenost z ideološkimi razprtijami, ki so pri nas že del folklore, številnim mladim in drugim, ki so dan vzeli predvsem kot lep soboten sprehod, gotovo ne gre zameriti. Če je seveda ne nadomesti nova obremenjenost s telesom in novodobnim načinom življenja, ki je tako stare kot mlade, nekatere že krepko zariple v obraz, pospremila v bitko s časom in samim seboj na skoraj maratonski razdalji. »V bitko za vitko ritko,« si je motivacijski slogan omislila skupina gospa, ki sicer ni pretiravala s tempom. Nekateri so se medtem že lahko ponosno ponašali z medaljo, kot sogovornik, ki smo ga srečali nekje na dveh tretjinah. »Ob šestih sem startal. Pet ur pa pol nekje je trajalo, ni slabo,« se je zadihano pohvalil.
A Pot je bilo z obeh vidikov mogoče vzeti tudi z nekoliko lažjim srcem. Poleg kakšne urice zgodovine in druženja s prijatelji ob pivu je namreč ponudila edinstveno spoznavanje blišča in bede slovenske prestolnice. Videti je bilo namreč mogoče skoraj vse, od neskončnega zelenila in prelepih gora ter voda do razkošnih murgelskih vil, sivih fužinskih blokov in distopično samevajočih gradbišč. Soliden oseminpolurni tempo ob odprtih očeh za razgibano okolico pa je tudi pripomogel, da nedelja ni bila zaznamovana s pretirano bolečino.
