Prvi prihajajo iz Somalije, Sirije, Libije in drugih držav, kjer danes divjajo spopadi in vojne, ter se bojijo, da jih bodo v primeru, če jim ne bodo odobrili azila, poslali nazaj, od koder so prišli. Druge so leta 1942 ločili od njihovih očetov, ki so jih postrelili kot talce, in mam, ki so jih poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. V taborišču so iz njih hoteli narediti Nemce, otroci pa si tedaj niso ničesar želeli bolj kot to, da bi lahko šli domov.
V dvorani nad jedilnico v župnišču so pred tednom dni postavili razstavo o ukradenih otrocih in vaščani so si v njej ogledali dokumentarni film slovenske režiserke Maje Weiss. »Banditenkinder« so tedaj Nemci zmerjali otroke, ki so jih večinoma iz Štajerske, pa tudi Gorenjske in Tuhinjske doline preselili v bavarske vasi. Ukradeni otroci, danes ljudje, ki so večinoma že presegli osemdeset let, so se ob snemanju filma v nekdanjih taboriščih srečali tudi z nemškimi pričami tedanjega časa.
Ko se je film iztekel, je bilo v dvorani vse tiho, ljudje so bili pretreseni, spomin na tiste čase odpira rane na obeh straneh, včasih kesanje in občutke krivde.
Luknja v samostanski zgodovini
V bližnjem samostanu je danes gostišče, v času tretjega rajha pa je bilo v njem prevzgojno taborišče, v katerem je leta vojne preživelo okoli 155 slovenskih otrok. V zapisu o zgodovini samostana, ki visi v obokanem hodniku, o tem času ni ničesar zapisanega. Pod skrbno zloščenim steklom je Slovenija vendarle omenjena. Zapisano je, da je samostan leta 1929 kupila opatija Bronnbah in je leto kasneje prešel v last cistercijanskih menihov, ki so morali po prvi svetovni vojni zapustiti samostan Stična pri Ljubljani.
Občinski arhivar, ki je prispeval opis zgodovine, je obdobje druge svetovne vojne preskočil in zapisal le dve menjavi predstojnikov samostana, tisto iz leta 1934 in naslednjo leta 1955. Nekateri od ukradenih otrok se še spominjajo, da so menihi v samostanu govorili tudi slovensko, zato so se lahko dogovorili z njimi, da so jim odprli vrata, s katerimi so taborišče ločili od samostanskega dela, da so lahko šli v cerkev k maši ali spovedi.
Bronasto spominsko ploščo, na kateri je v nemščini zapisano, da je bilo v samostanu Seligenporten med drugo svetovno vojno taborišče, v katerega so na silo pripeljali slovenske otroke z namero, da bi jih prevzgojili v Nemce, je župan občine Guido Belzl izobesil na bližnje obnovljeno obzidje samostana. Nasproti hiše, v kateri bodo v naslednjih dveh letih uredili muzej zgodovine tega kraja. Lastnik gostišča (nekdanjega samostana in taborišča) nad idejo, da bi vhod gostilne krasil tak spomin, ni bil najbolj navdušen, je mimogrede omenil župan in povedal, da bo obeležje tam, kjer stoji sedaj, tako in tako bolj na očeh občanom. V spomin in opomin, je dejal ob slavnostnem odkritju obeležja.
Vse do dneva, ko je Seligenporten in župana prvič obiskal Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, ki je sam le dobrih 20 kilometrov od tod, v Kastlu, kot ukradeni otrok preživel leta vojne, namreč o prevzgojnem taborišču v kraju niso vedeli ničesar. Najbrž zato, ker povojni generaciji starši o tem niso govorili, ti pa so molčali, ker tedaj, ko se je vse skupaj dogajalo pred njihovim pragom, tega niso hoteli ne videti ne vedeti.
Kam so šle žemlje
Podobno je bilo tudi v drugih krajih, ki jih je obiskoval gospod Žmavc. Danes 83-letni upokojeni profesor gradbeništva si prizadeva, da tega, kar so doživljali ukradeni otroci, ne bi preprosto kar pozabili. »Nekje mora ostati zapisano,« pravi. Res je, da je bilo tedaj v teh krajih malo ljudi, odrasli moški so bili v vojski, ženske so bile v državni delovni službi (Reichsarbeitsdienst), doma so bili le starejši in otroci. S slednjimi so se včasih stepli, se spominja Žmavc, a odraslih so videli le malo.
Kljub temu ga je zabolelo, ko so v Kastlu sprva trdili, da taborišča sploh ni bilo. »Veste, mi smo vsak teden dvakrat do trikrat korakali skozi naselje, bilo nas je skoraj sto fantov, ki smo peli koračnice. No, bolj drli smo se, kot peli, a po vasi je vseeno odmevalo.« Čudil se je tudi nad pripombo župana v Kastlu, ki je dejal, da jim otrokom najbrž ni prav slabo šlo, saj so v arhivih našli dobavnice, po katerih naj bi v taborišče dnevno pripeljali 120 žemelj, 23 do 25 kilogramov mesa, dekleta, ki so delala v kuhinji in pralnici, pa naj bi za svoje delo prejela celo plačilo.
»Ne vem sicer, kam so v resnici vse to dobavili,« je ob tem dejal Žmavc, a on v vseh treh letih, ki jih je prebil v taborišču, niti enkrat ni pojedel žemlje, prav tako niso videli mesa, trditev, da so bila dekleta za svoje delo v pralnici in kuhinji kaj plačana, pa je sploh absurdna. Edino meso, ki so ga kdaj pa kdaj ujeli v juhi, je bil kakšen črv, se spominja Žmavc.
Obujeni spomin z obledelih fotografij
Nejevernost mnogih, ki so menili, da v njihovem kraju ni bilo taborišč in se kaj takšnega ni moglo dogajati, so odpravile stare črno-bele fotografije, ki so jih ukradeni otroci po toliko letih prinesli s seboj. Na njih so stavbe, ki stojijo še danes, pred njimi pa gruča otrok in mladih, ukradenih iz Slovenije. Potem je šlo tudi s postavitvijo spominskih plošč lažje in sem ter tja se je v teh vaseh našel tudi kdo, ki se je spomnil kakšne podrobnosti. Tega, da so denimo v Seligenportnu, kjer je bil samostan s taboriščem pravzaprav sredi vasi, vendarle vedeli, da so se morali menihi umakniti iz dela samostana in so tja prišli »tujci«. Walburga Lauterkorn, ena redkih prič tistega časa, je tako na fotografiji prepoznala dekle, ki jo je videla, ko je v samostanu umrl dojenček. Dekle na sliki je bila njegova mama, ki je tedaj neutolažljivo jokala.
Vhod v taborišče je bil tedaj zadaj, z druge strani kot danes. Vinko Preložnik in Stanko Zagode se še dobro spominjata nekdanje razporeditve prostorov v taborišču in tega, kakšna je bila pot do njih. Preložnikovi so bili trije, dva brata in sestra. Očeta so najprej zaprli, potem pa v Celju ubili. Mamo so poslali v Auschwitz, kjer je po treh mesecih umrla. Ko so jo odpeljali, so Nemci zaplombirali hišo, otroci pa so odšli k sosedi. Ne za dolgo, kmalu so jih poslali v zbirno taborišče v osnovno šolo v Celju, zatem pa v prehodno taborišče v Frohnleitn pri Gradcu. Od tam so jih kar po abecedi pošiljali naprej, najprej v Eisenstein ob nemško-češki meji in nato v druga taborišča na Bavarskem. Njegov brat je imel 12 let, Vinko deset, sestra je bila najmlajša, takrat je bila stara šest let.
Vinko se spominja, da je bil že na poti v Frohnleitn močno prehlajen, tako kot mnogi drugi. Osem Šarhovih otrok so celo namestili v posebni sobi, da bi se ostali ne nalezli od njih. Trije najstarejši so zatem zbežali, domov k svojemu očetu v partizane – kasneje so vsi padli na Osankarici v zadnji bitki Pohorskega bataljona. Če bi tedaj ostali, bi bili še živi, pripoveduje gospod Vinko.
V Nemčiji so Preložnikove ločili, z bratom sta odšla v taborišče v Kastl, sestro so poslali v Saldenburg. Ko je brat dopolnil 14 let, je odšel v Neumarkt, vsi otroci, ki so bili starejši od 14 let, so morali namreč delati. Tako tudi Stanko Zagode. »Šivali smo pasove za vojaške torbice, nahrbtnike, jaz pa sem kmalu pristal za strojem. Očitno sem dobro delal,« se spominja gospod Zagode, saj ga je kasneje, ko so ga poslali sekat drva v taborišče Saldenburg, tovarnar že po dveh tednih prišel iskat, češ da ga potrebuje. Glede na to, da je od Saldenburga in Seligenportna več kot 200 kilometrov, ga je očitno res pogrešal.
Med otroki ni bilo izdajalcev
Vsako jutro so iz Seligenportna odšli na vlak v tovarno in se vračali pozno popoldne. V nedeljo pa jih je čakal tek z Lagerführerjem (vodjo taborišča), ki se je s posebnim veseljem meril z njimi. Stanko Zagode pravi, da jih je pošteno utrudil, a je bil vendarle bolj prijazen do njih kot njegov predhodnik, neki stari SS-ovec. »Zanj smo bili vse prej kot ljudje,« je dejal.
Slovensko niso smeli govoriti, nemško pa so slabo znali, nekaj so razumeli le zato, ker so Nemci že leto pred deportacijo v Sloveniji vse slovenske učitelje zamenjali z nemškimi. A na skrivaj so se med seboj vendarle pogovarjali v maternem jeziku in med otroci v taborišču ni bilo izdajalcev. »Lahko si govoril čez Nemčijo, kolikor si hotel, pa za to nihče ni izvedel,« se spominja Zagode in tega, da je bilo doma precej drugače.
Brata, ki je bil v odboru Osvobodilne fronte, so domačini izdali in Nemci so ga skupaj s še osmimi Žalčani ustrelili že decembra 1941. Očeta, mamo in otroke so pobrali poleti naslednje leto, oba starša sta umrla v Auschwitzu. Prav tako teta, ki si je ob deportaciji Stankove družine dovolila nedolžno opazko, češ da pošteni ljudje k hiši pridejo podnevi, pa jo je nekdo zatožil in je zanjo plačala z življenjem. Da je umrla mama, je gospod Stanko izvedel že v taborišču, da je umrl tudi oče, šele, ko se je po osvoboditvi vrnil domov.
Odveč v domovini
Pri Homarjevih v Gradišču v Tuhinjski dolini je bilo devet otrok. Mama je julija 1942 umrla pri porodu zadnjega. Teden dni zatem, ko so jo pokopali, so prišli Nemci in pobrali še očeta. Na sredo vasi so zgnali vse moške v vasi. Marija Razpotnik (prej Homar) pravi, da še danes ne ve, ali so jih ustrelili ali pa kar žive vrgli na grmado.
Požgali so celo vas, otroke pa odpeljali najprej v Goričane, nato pa v taborišče Windsheim v bližini Nürnberga. Najmlajši od otrok, komaj tri tedne stari Peter, je tam že nekaj dni po prihodu umrl. Marija pravi, da je že čudež, kako je preživel pot. Mleka ni bilo, soseda ga je »hranila« s čajem in dudo, ki jo je pomakala v lonček medu. Ostale otroke so razdelili po taboriščih, najmlajša brata, ki sta tedaj imela tri in štiri leta, so poslali v Mainburg. Marija in še nekaj deklet je šlo z njimi, da so delale v pralnici, kuhinji, šivalnici in skrbele za otroke.
Marija o tistih časih le nerada govori, vselej, ko obuja spomin, jo boli glava. »Ljudje, ki tega niso doživeli, ne morejo vedeti, kako nam je bilo,« pravi, zato je bilo zanjo še toliko večje razočaranje, ko se niso uresničila njihova hrepenenja in pričakovanja ob povratku domov. Tako zelo so si želeli osvoboditve, si predstavljali, kako lepo bo, ko se bodo vrnili v domovino.
Ko so konec aprila 1945 prišli Američani in začeli streljati na grad v Saldenburgu, kjer je dočakala konec vojne, so dekleta skozi okna izobesila bele rjuhe. V vasi danes vedo povedati, da so s tem marsikomu rešila življenje. Toda pot do doma se je vlekla, iz Nemčije je bilo treba spraviti na stotisoče ujetih in interniranih, Marija je z brati in sestrami prišla domov šele sredi poletja.
Doma jih je pričakala požgana kmetija in občutek, da so odveč. Če so svojci še nekako poskrbeli zanje in si jih razdelili v skrb, se jih je država po tihem odrekla in jih prepustila samim sebi. Marija se spominja, da so jo pri zadrugi, kjer je hotela prositi za posojilo, nagnali, naj prideta mama ali oče. Ko jim je razložila, da starši niso več živi, so hoteli podpis drugega poroka.
Na koncu so uslužbenci v občini Kamnik zbrali denar, da so Homarjevi otroci na kmetiji lahko postavili streho. Nič niso prispevali k zmagi, je bil očitek, ki so ga slišali ukradeni otroci, a Marija pravi, da je že res, da se sami niso borili po hosti, a da so jih prav zaradi njihovih očetov in svojcev, ki so se, iztrgali iz naročja njihovih mater, jih odpeljali v taborišča v tujino. In jim ukradli otroštvo. Kot da to ne bi bilo že povsem dovolj...
