Ustavno sodišče razveljavilo dveletno zaporno kazen Janezu Janši

Kaj vemo

• o sodbi: Ustavno sodišče je delno pritrdilo večkrat izrečeni mantri o »neznanem kraju, načinu, času,...«: »Načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je kot tako tudi človekova pravica, se nanaša na kazensko materialno pravo, od sodišča pa med drugim zahteva, da mora v opisu kaznivega dejanja konkretizirano navesti vse znake kaznivega dejanja. Za kršitev tega načela bi šlo, če bi v opisu kaznivega dejanja kakšen znak manjkal ali če bi sodišče posamezen znak razložilo tako, da bi s tem širilo polje kaznivosti, ki ga je v zakonu opredelil zakonodajalec. Sodišče ne sme opustiti konkretizacije katerega izmed znakov kaznivega dejanja, tako da iz sodbe ni jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezen zakonski znak kaznivega dejanja. Če konkretizacijo opusti, krši načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Zaradi te opustitve tudi Ustavno sodišče ne more preveriti, ali so bile pri razlagi zakonskih znakov kaznivega dejanja spoštovane zahteve prvega odstavka 28. člena Ustave,« so pred nekaj minutami sporočili iz ustavnega sodišča. Iz sporočila za medije je sicer razvidno, da ustavni sodniki pri tem krcajo tudi kazenski zakonik: »Pri opredeljevanju kaznivega dejanja v zakonu mora zakonodajalec povsem jasno razmejiti med ravnanji, ki niso kazniva, in tistimi, ki v polje kaznivosti ne spadajo.«

Ustavno sodišče je v odločbah poudarilo, da sta sprejem obljube nagrade oziroma obljube nagrade samostojna znaka kaznivih dejanj, ki jih je treba neposredno dokazati in ne o njih avtomatično sklepati na podlagi drugih znakov kaznivega dejanja. »Če ravnanja, ki pomenijo neposredno uresničitev sprejema oziroma obljube nagrade, niso zaznana, pa je treba v sodbi konkretizirati ravnanja storilca, ki lahko v okoliščinah logično in izkustveno zanesljivo utemeljijo, da je bila izražena volja za dajanje obljube nagrade oziroma za njen sprejem,« je sporočil predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič.

Ustavni sodniki so pritrdili Janezu Janši, da v senatu vrhovnega sodišča ne bi smel sedeti njegovi predsednik Branko Masleša, ki je na dnevnih slovenskega sodstva kritično govoril o napadih na slovenske sodnike - tudi v primeru Patrie. »Tu ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti predsednika vrhovnega sodišča, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Kljub temu, da je navedena okoliščina vzbudila dvom o videzu nepristranskosti sodnega odločanja vrhovnega sodišča, pri katerem bi sodeloval predsednik vrhovnega sodišča, občna seja vrhovnega sodišča ni sprejela njegove izločitve,« je sporočil Mozetič, ki je s tem okrcal praktično vse vrhovne sodnike, saj so o izločitvi Masleše odločali vsi vrhovni sodniki na obči seji.

• o seznanitvi ustavnih sodnikov s kazenskim spisom: Ustavno sodišče se je pri svojem odločanju oprlo na obtožni predlog, sodbe sodišč na treh stopnjah, ustavne pritožbe in stališče tožilstva, v sam kazenski spis, čeprav je izjemno obsežen, pa niso pogledali. Dr. Sebastian Nerad, generalni sekretar Ustavnega sodišča nam je pred dnevi pojasnil: »Ustavno sodišče v tem primeru ni zaprosilo za sodni spis, ker je očitno ocenilo, da to ni potrebno. To ni nič neobičajnega. Kdaj je to potrebno, je stvar presoje sodnika poročevalca v konkretnem primeru.«

• o izločitvi ustavnega sodnika Jana Zobca: V tokratnem odločanju o zadevi Patria je ustavni sodnik Jan Zobec predlagal svojo izločitev, ki so jo njegovi kolegi tudi sprejeli. Neuradno naj bi šlo za zagotavljanje videza nepristranskosti.

• o zastaranju postopka: Odločitev o tem, ali bo primer Patria zastaral po starem zakoniku (ob absolutnem zastaralnem roku je to za Janeza Janšo 10. avgust letos) ali po novem (2 leti po razveljavitvi sodbe) bo pred ponovno obravnavo odločal sodnik prvostopenjskega sodišča.

Pravna mnenja o tem, kaj se bo dogajalo s primerom Patria po razveljavitvi, so deljena. Novi kazenski zakonik določa, da je v ponovnem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe, stari kazenski zakonik pa te izjeme ne pozna, temveč govori le o absolutnem zastaralnem roku, ki je za Janeza Janšo 10. avgust 2015. Glede na to, da je za obtožence vedno treba upoštevati milejša določila, se zdi najbolj logično, da bi tudi za Janšo, Črnkoviča in Krkoviča veljal zastaralni rok po stari zakonodaji.

Toda zadeva še zdaleč ni tako preprosta in se bržkone lahko še zaplete. Prav ustavno sodišče je v primerih zastaranja po starem kazenskem zakoniku sprejelo stališče, da se mora ponovno sojenje tudi v kazenskih primerih, ki se nanašajo na staro zakonodajo, končati v dveh letih po razveljavitvi sodbe, kot veleva nova zakonodaja. Leta 2008 je namreč razvpiti trgovec z orožjem Adolf Štorman, ki je bil tedaj znan tudi po dalj časa trajajoči gladovni stavki, na ustavnem sodišču prav zaradi (ne)zastaranja sprožil postopek za oceno ustavnosti. Tudi po stari zakonodaji je namreč kazenski postopek (novo sojenje) proti njemu tekel celo po absolutnem zastaralnem roku. Njegova obsodba je »padla« šele na vrhovnem sodišču, ponovno sojenje (med katerim je bil celo priprt, čeprav je kazen iz padle sodbe že prestal!) pa se je zavleklo čez absolutni zastaralni rok. Takšna praksa je bila posledica načelnega mnenja vrhovnega sodišča, ki so ga nekatera sodišča upoštevala, druga ne, tudi ustavno sodišče pa ga je tedaj ocenilo kot »zapolnjevanje pravne praznine«.

To zapolnjevanje pravne praznine z načelnim mnenjem, po katerem se lahko novo sojenje po razveljavitvi sodb z izrednimi pravnimi sredstvi, podaljša tudi v neskončnost, so argumentirali s stališčem, da je novo sojenje po že ugotovljenih nepravilnostih na vrhovnem (ali ustavnem) sodišču tako ali tako lahko zgolj v korist obtoženca, ki lahko v ponovnem sojenju doseže bodisi oprostitev ali pa nižjo kazen, ne pa višje - ob čemer je potrebno omeniti, da so bila takšna stališča v načelnem mnenju s konca devetdesetih let povezana predvsem s kontekstom ponovnega reševanja krivičnih obsodb iz prejšnjega režima in države.

Ker je Štormanova pobuda za oceno ustavnosti na mizo ustavnih sodnikov prišla šele dva meseca pred tem, ko je začela veljati nova kazenska zakonodaja, so tudi ustavni sodniki za vmesno obdobje in za nazaj (torej tudi po stari zakonodaji) določili dodatni dvoletni zastaralni rok za primere, ki se na prvo stopnjo vrnejo s pomočjo izrednih pravnih sredstev in ne z redno pritožbo na višje sodišče.

Za takšno rešitev je takrat glasovalo pet od sedmih ustavnih sodnikov, tudi Marta Klampfer, Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec, ki so še vedno ustavni sodniki. Proti sta bila le sedanji predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič in Ciril Ribičič, ki je tudi napisal ločeno odklonilno mnenje, v katerem je zavzel stališče, da bi v primerih po stari zakonodaji absolutni zastaralni rok moral veljati prav v vseh primerih.

Celotno odločitev ustavnega sodišča in odklonilno mnenje Cirila Ribičiča iz leta 2008 lahko preberete na tej povezavi.

Ločena mnenja

• Ustavni sodnik Mitja Deisinger v pritrdilno ločenem mnenju izrecno navaja, da so Janez Janša, Ivan Črnkovič in Anton Krkovič postali nedolžni. „Ob razveljavitvi sodb sem predlagal tudi oprostitev obtožbe za vse ustavne pritožnike, vendar predlog ni dobil večinske podpore. Odločitev je tako prepuščena prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo upoštevati razloge ustavnih odločb ter zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena ustave oziroma ugotovitev, da v opisih dejanj niso konkretizirani zakonski znaki izvršitvenih dejanj, obtožni predlog zavreči oziroma ustavne pritožnike oprostiti,“ še piše Deisinger in dodaja, „da v naši državi nihče ne more biti obsojen za dejanje, iz katerega ne izhajajo konkretizirani znaki kaznivega dejanja“. V ponovljenem postopku odločbe ustavnega sodišča posredno veljajo tudi za državnega tožilca. „V njegovi samostojni pristojnosti je tako kot v vsakem kazenskem postopku odločitev, ali vztraja pri vloženem obtožnem predlogu ali pa ga umakne.“

• »Tudi sodišče mora, kot je ustavno sodišče že tolikokrat poudarilo, na podlagi 125. člena in prvega odstavka 15. člena ustave neposredno uporabljati ustavo ter varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato je povsem jasno, da mora s svojim odločanjem 'sankcionirati' morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi bile povzročene z obtožnim aktom državnega tožilca,« v pritrdilno ločenem mnenju, ki se mu pridružuje tudi Miroslav Mozetič, navaja sodnica Jadranka Sovdat. Mozetič posebej poudarja, »kako pomembno je, da državni tožilec v izvrševanju svoje funkcije dosledno spoštuje ustavo in zakone ter pri tem ne ravna pristransko ali arbitrarno«. »Tu imam zlasti v mislih vsebino obtožnega akta, iz katerega mora jasno izhajati, da je obtoženi obtožen ravnanj (dejanj), ki so kazniva po zakonu, in da morajo biti ta njegova ravnanja (dejanja) konkretno opisana (opredeljena),« dodaja Mozetič. Sodišče oziroma sodnik bi moral po njegovem mnenju že na začetku postopka presoditi, ali je državni tožilec pri oblikovanju obtožnega akta spoštoval zakonske določbe in ustavo, zlasti človekove pravice.

Odzivi

• Predsednik vlade Miro Cerar: "Če bi se res zgodilo to, da bi zadeva zastarala, potem je to seveda zelo neprijetno, ker ne bo dobila dokončnega, pravnomočnega sodnega epiloga. Ampak zdaj počakajmo, da vidimo, kakšen bo razvoj dogodkov". (STA)

• Minister za pravosodje Goran Klemenčič: "Današnja soglasna odločitev Ustavnega sodišča RS, ki razveljavlja odločitve treh instanc rednih sodišč in zadevo Patria vrača na prvo stopnjo, je s pravnega vidika jasno začrtala smer nadaljnjega postopanja v tej zadevi. Ne moremo pa si zatiskati oči, da odpira tudi širša vprašanja zaupanja v institucije pravne države.

Prepričan sem, da je za stabilnost pravnega in družbenega okolja v interesu vseh udeležencev tega postopka, da zadeva vendarle dobi tudi vsebinski epilog v obliki oprostilne ali obsodilne sodbe. Iz tega razloga je – nenazadnje gre za postopek, ki traja že vrsto let - povsem upravičeno in utemeljeno pričakovanje, da bodo vsi delovali v tej smeri, brez nepotrebnega odlašanja. Še posebej, ker gre za očitke politične in gospodarske korupcije, kjer je na tnalu zaupanje slehernega državljana v institucije pravne države.

• Profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Rajko Pirnat: »Sodba, razveljavljena na podlagi izrednega pravnega sredstva ima zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. To praktično pomeni, da zastaranje ne teče po tistem splošnem pravilu od stortitve domnevnega kaznivega dejanja, ampak od razveljavitve pravnomočne sodbe, se pravi, od danes.

• Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc: Vsak organ je za svojo odločitev sprejel svojo strokovno odgovornost, in zato seveda tudi Ustavno sodišče RS. Kar zadeva tožilstvo - in le delo tožilstva lahko komentiram z vidika zadnje odločitve Ustavnega sodišča RS - lahko povem, da je Vrhovno državno tožilstvo RS na enak način, kakor vsa tri sodišča vse do Vrhovnega sodišča RS utemeljenost že vložene obtožbe skrbno ocenjevalo in utemeljevalo tudi z vidika varstva ustavnih pravic in doseglo potrditev obtožbe na kar treh sodiščih. V odločanje je bilo vključeno večje število sodnikov s področja kazenskega prava, ki so strokovnjaki in imajo dolgo kilometrino na kazenskopravnem področju, kar velja tudi za tožilstvo.

Tožilstvo je na enak način kot Vrhovno sodišče RS upoštevalo - Vrhovno sodišče RS pa obrazložilo - tudi vsa ustavnopravna vprašanja, ki so se pojavila skozi ta dolgotrajni postopek še pred odločanjem na Ustavnim sodiščem RS. Tudi tožilstvo se je enako kot Vrhovno sodišče RS sklicevalo na ustaljeno sodno prakso glede pravno enakih primerov v preteklosti in zavzelo stališče, da bi se z drugačnimi stališči spremenila že vpeljana sodna praksa glede korupcijskih deliktov in bi bilo s tem kršeno načelo enakosti in enakopravnosti pred zakonom. Zato zadnjo odločbo Ustavnega sodišča RS vidimo kot spopad različnih (upam, da zgolj pravnih) stališč o isti stvari, kjer na koncu seveda prevladajo stališča tistega, ki ima to moč, da končno odloči, čeprav se je z odločitvijo Ustavnega sodišča RS uspelo izogniti vprašanju, ali je korupcija bila ali ne. Prav to pa je bil po oceni tožilstva ves čas tudi namen obrambe skozi celoten postopek.

Za tožilstvo so v vmesnih odločbah Ustavnega sodišča RS pomembne navedbe, da odločitev treh sodišč in posebej Vrhovnega sodišča RS niso bile arbitrarne, niti kršitve niso bile očitne. Zato sedaj po kratkem času vzbuja - glede na končno odločbo Ustavnega sodišča RS - začudenje drugačno izhodišče Ustavnega sodišča RS, vendar vsebine ne komentiram. Bojim pa se, da bi bila s postavitvijo morebitnih drugačnih in novih kriterijev, kakor jih je vzpostavila ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, popolnoma onemogočen boj proti korupciji v drugih primerih, ki bi imeli podobne značilnosti.

Če bi bilo v sedaj znani odločitvi Ustavnega sodišča RS bilo videti kaj dobrega, bi si kot državljan te države in seveda tudi kot tožilec želel, da bi odločitev prispevala k zmanjšanju delitev, kakršnim smo bili priča v zadnjem času ter k spoznanju, da korupcija nima politične barve. Na žalost pa tega, kar bi lahko bilo normalno, ne pričakujem, pač pa glede na vse laži, ponareditve in izražene želje po povsem človeški diskreditaciji udeležencev v postopku izven sodne dvorane domnevam, da se vzpostavljajo izhodišča za nove napade na pravosodje. Kot pozitivno dejstvo pa sicer ocenjujem tudi enako obravnavanje Crnkoviča in Krkoviča v tej zadnji fazi postopka.

• Odvetnik Ivana Črnkoviča Dejan Marković, ki smo ga pred nekaj minutami zmotili na goriškem sodišču, je z odločitvijo ustavnega sodišča zadovoljen, v ponovnem sojenju pa pričakuje oprostilno sodbo, saj meni, da tožilstvo dajanja in sprejemanja obljube ne more konkretizirati na način, da bi ugodilo zahtevam ustavnih sodnikov. Po mnenju Markovića takšnih dokazov v spisu namreč enostavno ni.

Glede dvomov o zastaranju zadeve Patria je Marković prepričan, da bi morala zastarati že avgusta oziroma septembra letos. Sodba ustavnega sodišča iz leta 2008, ki tudi po stari zakonodaji podaljšuje zastaralni rok za ponovna sojenja za dve leti (več spodaj), se po njegovem mnenju nanaša zgolj na na vrhovnem sodišču razveljavljene sodbe, ne pa tudi na tiste, ki jih kasneje razveljavi ustavno sodišče.

• Odvetnik Toneta Krkoviča Jože Hribernik je za STA dejal, da je sodišče v veliki meri sprejelo njihovo argumentacijo in ugotovilo kršitve ustave na vseh treh rednih sodiščih. Po njegovem prepričanju zadeva zastara avgusta, sam pa si sicer želi, da bi sodišče do takrat sprejelo novo sodbo. Če bo zadeva zastarala ali bo sprejeta oprostilna sodba, pa Hribernik že zdaj napoveduje vložitev zahteve za odškodnino.

Kaj je 20. aprila poročal reporter.si

»Izvedeli smo, da naj bi odločitvi o razveljavitvi sodb nasprotovala ustavna sodnika Mitja Deisinger in Ernest Petrič, ki pišeta ločeni mnenji. Prepričana naj bi bila, da bi morali ustavni sodniki o primeru odločiti vsebinsko in izdati oprostilno sodbo. Tako pa se je, kot kaže, večina na ustavnem sodišču fokusirala zgolj na procesne napake, namesto, da bi sodbo odpravili zaradi evidentnih kršitev materialnega prava.«

reporter.si

Kako je primer prišel pred ustavno sodišče

• Po potrditvi sodbe okrajnega sodišča na višjem sodišču (in s tem njene pravnomočnosti) 21. marca 2014, je Janša preskočil običajni vrstni red pravnih sredstev in se pritožil neposredno na ustavno sodišče. To je njegovo pritožbo pričakovano zavrglo, saj bi moral postopkovne napake z zahtevo za varstvo zakonitosti najprej zatrjevati na vrhovnem sodišču.

• Po neuspešnem poskusu preskakovanja vrste je Janša na vrhovno sodišče poslal zahtevo za varstvo zakonitosti (ni pa vrhovnih sodnikov zaprosil za odlog prestajanja kazni), senat petih vrhovnih sodnikov, ki mu je predsedoval predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, pa je Janševo zahtevo za varstvo zakonitosti po prednostni obravnavi 1. oktobra 2014 zavrnil. Po potrditvi obsodbe na vrhovnem sodišču se je Janša ponovno obrnil na ustavno sodišče, ki je tokrat njegovo ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in ji dodelilo status absolutno prednostne zadeve.

Kaj se je v postopku pred ustavnim sodiščem zgodilo pred končno odločitvijo

• Ustavno sodišče je 11. decembra lani soglasno odločilo, da začasno zadrži izvršitev sodbe okrajnega sodišča Janezu Janši kot predsedniku opozicijske stranke, temu pa je naslednji dan sledila Janševa izpustitev iz zapora na Dobu. »Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote,« so v sklepu, ki ga najdete na tem naslovu, zapisali ustavni sodniki. A kot smo kasneje poročali v Dnevniku, je bil Janša po izpustitvi iz zapora na rednih in izrednih sejah državnega zbora bolj redko prisoten.

• Podoben predlog za začasno zadržanje soobsojenih Črnkoviča in Krkoviča je ustavno sodišče letos februarja zavrnilo. Obsojenca sta tako ostala na prestajanju 22-mesečne zaporne kazni na Dobu. Ustavni sodniki so tedaj ugotovili, da niso izkazane posebne okoliščine, ki bi omogočale sklep o možnosti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic za oba obsojenca. Sodnik Jan Zobec se je iz obeh odločanj izločil.

• Dejstvo, da Janša na dokončno odločitev ustavnih sodnikov čaka na prostosti, Krkovič in Črnkovič pa na Dobu, je predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič nedavno obrazložil takole: »Razlika je bila v tem, da je šlo v Janševem primeru za izvrševanje poslanskega mandata, v primeru preostalih dveh pa tega ni bilo.«

Kaj sta ob lanski odločitvi višjega sodišča menila pravnika

Dragan Petrovec (Objektiv, 28. junija 2014):

Kaj k državnosti lahko prispeva pravosodje? Kakorkoli obračamo, nas zadnji dnevi opozarjajo, da del javnosti ne verjame več v obstoj pravne države in še manj v pravosodje kot zaupanja vredno ustanovo. Te javnosti ni mogoče odpraviti s prizanesljivim nasmeškom, da gre za fanatične vernike in za nekaj preračunljivih ljudi, ki najprej razmišljajo o svojih dobičkih in izgubah. Seveda je tudi mnogo takih, pri marsikom pa tovrstna poenostavljena razlaga odpove. Mnogi intelektualci, akademiki, tudi pravniki so prepričani, da sodba, ki je zoper Janeza Janšo postala pravnomočna, pomeni vrhunec krivic, kakršne se lahko dogajajo v državi. Janši v bran se postavljajo visoki cerkveni dostojanstveniki, nekateri – najbrž v skladu s svojim temperamentom – odprto in brez zavor, drugi bolj v skladu z običajnimi postopki Cerkve, kadar gre za pomembne stvari, torej s tiho diplomacijo (ki ne uspe vselej ostati tiha).

Janši v bran se postavlja tudi manjšina pravnikov. Z vidika ustavnega sodišča je zanimiva neka posebnost. Večina državljanov, ki vsaj približno spremljajo razmere na tem področju, je zlahka napovedala razvrstitev sodnikov glede na njihovo opredelitev. Po mojem mnenju si take prepoznavnosti sodniki ne bi smeli privoščiti.

Matevž Krivic (Dnevnik, 3. julija 2014)

Oprostite, sam sem bil in postajam (ob Janševih nesramnih in nedopustnih napadih na sodstvo) celo vedno hujši Janšev politični nasprotnik – kljub temu pa v tem specifičnem vprašanju skoraj v celoti podpiram ločena mnenja sodnikov Zobca, Deisingerja in Petriča kot bolj skladna s črko in duhom ustave kot mnenje večinske šesterice, ki pa mu prav tako ne odrekam tehtne in strokovne utemeljitve. Pravo – in ustavno pravo še toliko bolj – namreč ni matematika, kjer je dve in dve vedno točno štiri, ne več in ne manj. Ustavnopravna vprašanja pa so lahko tako zahtevna in zapletena, da se na ustavnih sodiščih po vsem svetu, ne le pri nas, včasih odločajo celo komaj s 5 : 4 – in novinarjem potem ne pride na misel, da bi se postavljali za vzvišene razsodnike (brez argumentov) nad ustavnimi sodniki svoje države.

Vprašanje, ali je prvostopna sodba v zadevi Patria zakonita ali ne, je pa vendarle precej lažje od gornjega zelo zapletenega ustavnopravnega vprašanja (ali o tem lahko izjemoma odloči kar ustavno sodišče, ne da bi se poprej izreklo vrhovno sodišče). Glede na prepričljivost argumentov, navedenih že v ločenih mnenjih iz odločanja ustavnega sodišča, ne vidim realne možnosti, da bi vrhovno sodišče lahko odločilo bistveno drugače. Seveda si mora za to pomembno odločitev vzeti potrebni čas – dokler o tem ne odloči, kakor koli že, pa bi moralo takoj zadržati (oziroma sedaj vsaj prekiniti) izvrševanje strokovno zelo sporne Janševe obsodbe. Če tega ne bo storilo in to takoj, bo v mojih očeh soodgovorno za še dodatno popačenje predvolilne kampanje, v kateri voditelj ene od najmočnejših strank ne bo mogel enakopravno sodelovati. Sodnik, ki ni sposoben hitro (v eni uri ali vsaj v enem dnevu) presoditi in odločiti, kje v takem specifičnem in zaradi potekajoče volilne kampanje nujnem primeru grozi večja škoda - ob začasnem zadržanju izvršitve sporne sodbe ali ob njenem nezadržanju (ne glede na kasnejši končni izid tega sojenja!), po mojem mnenju ni dorasel funkciji vrhovnega sodnika.x