Ne, odkar delam v visokem šolstvu, nisem spremenil mnenja. Ko sem leta 2009 prenehal biti prorektor, sem bil še bolj prepričan o tem, da je naše visoko šolstvo obtičalo v nekih preživetih časih, svet pa je šel naprej.
So vam bili očitki kolegov iz akademskega sveta in študentov o tem, da javni sistem odpirate neoliberalni miselnosti in tržni logiki, ki tam nima kaj iskati, res tako nerazumljivi?Bilo je predvsem veliko pretiravanja, tudi nekorektnosti. Dejstvo je, da smo koncept predloga zakona pripravili na osnovi že zapisanih ciljev iz obeh sprejetih resolucij. Nič novega torej. Tam je res marsikaj zapisano bolj »trdo«, a to je bil osnutek, na podlagi katerega naj bi stekla javna razprava, v kateri bi morali biti zastopani tudi interesi davkoplačevalcev. Zakon ne more biti stvar samo najožje vpletenih deležnikov in interesnih skupin, ampak tudi davkoplačevalcev, ki visoko šolstvo financirajo. Te morajo zastopati ministrstvo in vlada.
Večkrat sem poudaril, da bomo morali plačati ceno, zato ker ne naredimo koraka naprej. Marsikdo od tistih najboljših in najperspektivnejših gre zaradi našega togega sistema na študij v tujino in tam ostane. Vemo recimo, da s severovzhodnega konca države veliko najboljših mladih odhaja v Avstrijo. Po drugi strani se moramo zavedati, da bomo morali prej ali slej spustiti v ta prostor tudi tuje univerze in druge vzgojno-izobraževalne inštitucije. Zanimanje je že zdaj veliko. Naloga države je vzpostaviti svoj lasten konkurenčni sistem, sicer ne bomo mogli obstati kot nacija.
Največ polemik je sprožil predlog o vračanju dela denarja v primeru nedokončanja študija.Ta teza je zapisana že v resoluciji o nacionalnem programu visokega šolstva in Študentska organizacija Slovenije, ki je zdaj tako burno reagirala, ob sprejemanju resolucije sploh ni imela pripomb na to. Dejstvo je, da bi bil študij še naprej brezplačen za vse, a pod določenimi pogoji. Zakaj smo se odločili za delno vračanje denarja v primeru, če študent ne bi v zakonskih rokih opravil določenih obveznosti? Ker študij ni zastonj. V Sloveniji imamo eno najnižjih učinkovitosti študija tudi zato, ker je brezplačen.
Zagotovo lahko razumemo pomisleke, da se bo zaradi te grožnje nekdo iz socialno ogrožene družine veliko težje odločil za študij – pa ne zato, ker ne bi bil sposoben.Zato pa je nujno vzpostaviti štipendijski sistem. Skozi zakon o visokem šolstvu namreč trenutno podpiramo socialno državo. Za to so pristojni drugi resorji. Vsakemu, ki je sposoben, je treba omogočiti študij, socialno šibkim pa pomagati s štipendijami. Inštitut študentskega dela na način, kot ga poznamo mi, ni ustrezen, saj predstavlja nelojalno konkurenco.
Malo pred objavo koncepta ste v nekem intervjuju izrazili pomisleke zaradi visokega deleža dijakov, ki se pri nas vpisujejo na fakultete. Je to res problem? Zavedati se moramo, da je v Sloveniji socialna prehodnost zelo problematična. Omejevanje vpisa v visokošolsko izobraževanje bi jo verjetno še dodatno zavrlo.To je sistemski problem, ni pa problem, ki ga mora naslavljati zakon o visokem šolstvu. Znašli smo se v situaciji, ko imamo ogromno visoko izobraženih brezposelnih ljudi, zlasti s področja družboslovja in humanistike, medtem pa najboljši odhajajo v tujino. V ozadju koncepta visokega šolstva mora biti neka racionalna podlaga. Seveda mora biti čim višja izobraženost naš cilj, a v skladu z razmerami, ki vladajo v državi.
Drugo vprašanje je, zakaj želijo vsi na univerze. Potrebujemo tudi kader s strokovno izobrazbo. Treba je omogočiti razvoj raznolikega visokega šolstva, poleg univerz razviti tudi visoke strokovne šole in politehnike.
Usmerjeno izobraževanje je glede na trenutne potrebe gospodarstva zelo problematičen koncept, saj je težko predvideti, kakšne bodo razmere čez nekaj let.Absolutno. Mogoče pa je identificirati trende in vsaj v grobem naravnati izobraževanje. Po osamosvojitvi smo izgubili veliko mest na tehniških in naravoslovnih vedah in danes nam ta kader manjka. Takšne stvari je mogoče predvideti. Poleg tega se bolj raznoliko visoko šolstvo lažje prilagaja, tako tog sistem, kot ga imamo mi, pač ni fleksibilen. In to je problem.
Številni profesorji se pritožujejo tudi nad vse nižjo ravnjo znanja študentov.Tudi sam to opažam. Problem se najbrž začne že v osnovnih in srednjih šolah, gotovo pa k njemu prispeva tudi dejstvo, da imamo preslabo razmerje med študenti in profesorji. Sistem visokošolskega izobraževanja je zastarel in treba ga je spremeniti.
Enormni zaslužki nekaterih profesorjev so navsezadnje prav posledica neustavnosti obstoječega zakona o visokem šolstvu, o čemer se prerekamo že 17 let. Nekateri profesorji prava, ki imajo svoja podjetja in so se očitno znašli v konfliktu interesov, vseskozi oporekajo ustavni presoji in zdaj je končno jasno, zakaj.
Ko so nas vse umestili v sistem javnih uslužbencev, smo si začeli izmišljati načine, kako zaslužiti: nadobremenitve, podjemne pogodbe, avtorski honorarji. Tako smo prišli do absurda, da moraš delati skoraj 24 ur na dan, da lahko zaslužiš malo bolj spodobno plačo. Namesto da bi spodbujali kakovost, so zaslužili nekateri, ki so bili bliže vzvodom oblasti.
Torej niste podpisovali podjemnih in avtorskih pogodb s fakulteto?Sklepal sem pogodbe za mentorstvo doktorskim študentom, kar je po mojem mnenju prav tako anomalija, saj bi morali profesorji to delati v okviru svojega rednega dela. Se je tudi že zgodilo, da za to nisem želel plačila. Mojih avtorskih honorarjev je sorazmerno malo, mogoče okoli 800 evrov bruto na leto.
Vas je presenetil odziv ljubljanske univerze?Ni me presenetil, se pa z univerzo ne strinjam. Stopila je v bran svojim dekanom in delu interesne sfere, to je jasno. Če je eden od večjih zaslužkarjev predsednik upravnega odbora univerze, česa drugega niti ni bilo pričakovati. V končni fazi spet pridemo do zakona, ki je neustaven in omogoča te anomalije. Poleg tega ostaja nerešeno vprašanje tržne dejavnosti. Kljub ustavni sodbi še vedno nismo definirali, kaj je javna služba. Sodišče je jasno povedalo, da ni zakonske podlage za presojo, ali je izredni študij tržna dejavnost. Se pa zdi logično, da javna univerza ne more ločevati javnih sredstev in tistih, pridobljenih na trgu, s čimer se strinja tudi računsko sodišče. Nikjer na svetu tega ne poznajo. V ZDA so javne univerze dvotretjinsko financirane iz javnih sredstev, preostalo pridobijo na trgu, a nikomur ne pade na misel, da bi ta sredstva ločevali.
Kakšne sankcije lahko doletijo profesorja, ki slabo dela? Se je že kdaj zgodilo, da je profesor zaradi nekakovostnega dela prenehal izvajati določen predmet?Se je zgodilo, čeprav redko. Negativno mnenje študentov lahko vpliva na neizvolitev v določen naziv in posledično tudi na izgubo službe. Na fakulteti smo imeli docentko, ki je morala oditi, ker je slabo delala s študenti. Kar zadeva redne profesorje z zaposlitvijo za nedoločen čas, pa se ne spomnim, da bi kakšen v zadnjih dvajsetih letih izgubil zaposlitev zaradi slabega dela.
Na eni strani so torej redni profesorji, zaposleni za polni delovni čas in še z nadobremenitvami, po drugi pa se ne uspe zaposliti skoraj nobenemu mlademu doktorandu, saj potem, ko konča doktorski študij, zanj ni več denarja. Ste se na ministrstvu ukvarjali s problemi mladih znanstvenikov?To smo hoteli urediti z odprtimi razpisi in pogodbami za pet ali sedem let, ki bi vse prisilile k boljšemu delu in naredile selekcijo na podlagi kakovosti. Vsi so nas napadli, češ da uvajamo prekernost. V Nemčiji so se odločili za takšen sistem, res pa je, da so iz njega izvzeli redne profesorje, z namenom, da se na univerzi ohranja kontinuiteta. A pot do naziva rednega profesorja je tam neprimerljivo težja kot pri nas.
Jasno je, da morajo v sistemu obstajati varovalke, ki preprečujejo zlorabe. A trenutno imamo sistem, v katerem rednega profesorja, ki slabo dela, tako rekoč ni mogoče odpustiti.
Pred časom ste se zelo angažirali pri doktoratu o informirani vodi. Mladi raziskovalki Nadi Verdel je na koncu s posredovanjem rektorja ljubljanske univerze uspelo doktorirati. Ali je ta postopek končan?Senat biotehniške fakultete je zahteval pojasnila in trenutno čakamo na odgovor. Prepričan sem, da je bilo ravnanje rektorja, ki je povozil strokovne presoje komisij in fakultetnega senata, nezakonito, obstaja pa tudi sum kaznivega dejanja omogočanja pridobitve nepremoženjske koristi. Na podlagi morebitnih ugotovljenih nepravilnosti je doktorat še mogoče izpodbijati.
