Robert Pfaller: Ljudje, ki so sovražni do ugodja, tudi niso nagnjeni k solidarnosti

Pred dnevi je bil Robert Pfaller gost literarnega festivala Fabula in v pogovoru z njim sem presenečeno ugotovil, da ni kadilec. »O, sem kadilec, vendar bolj občasen.« Seveda, saj tudi tisti pasusi o kajenju v njegovi knjigi niso kakšno jamranje tobačnega zasvojenca, marveč je prepoved kajenja v javnih prostorih obravnavana v povsem kulturološkem kontekstu, kot primer ali simptom sodobne oziroma postmoderne kulture. Na Fabuli so letos govorili o moči lažnega in Pfaller, profesor na visoki šoli za umetnost in oblikovanje v Linzu, je predaval o belih lažeh in črnih resnicah. In kot prvi primer bele laži je omenil neki tipičen, že prav klišejski filmski prizor, ko moški žensko, s katero je bil na večerji, povabi k sebi domov na kavo. Seveda misli na to, da bi z njo preživel noč, verjetno tako mislita oba, toda oba tudi vesta, da pot do seksa vodi prek povabila na kavo. Brez kave ni seksa.

Tako je. Resnica potrebuje prikritje, to je resnica resnice. Če odpraviš zakritje, izgubiš resnico. Ali z Marxovimi izrazi: če zanemarite superstrukturo, ideologijo, izgubite bazo, kar pomeni, da je baza prav tisto, kar potrebuje superstrukturo.

Črna laž nima nič opraviti z ideologijo, ker je enostavno prevara. V ideologiji pa gre bolj za vprašanje identifikacije, zato so bele laži veliko pomembnejše za ideologijo, ker gre v njih za skrb za videz. Ne bomo govorili direktno o seksu, ker smo vljudni in olikani, kar pokažemo s tem, da raje govorimo o nečem drugem, čeprav vsi vemo, da s tem, ko govorimo o »nečem drugem«, pravzaprav mislimo na seks. V tej skrbi za naš videz olikanega človeka pa gre obenem za spoštovanje do nevidnega Drugega, in prav to spoštovanje do nevidnega Drugega je po mojem bistveni moment ideološkega obnašanja, kot so na primer vljudnost, eleganca, način oblačenja, vedenja, govora in podobno.

Bela laž in črna resnica stojita na isti strani. To se je lepo videlo v postmodernizmu, ki je obe napadal. Smešil je bele laži, ker je smešil tudi vljudnost. Na ameriških univerzah so prepovedali parfume, ker so nekateri ljudje nanje alergični. Podobno je s prepovedjo kajenja. Kajenje je nekoč veljalo za znamenje kultiviranega obnašanja, kot izvajanje javne vloge. Danes je igranje te vloge pojmovano kot zoprna, obscena privatna strast, ki jo je treba izgnati. Se pravi, vedenje, ki skuša ustrezati simbolnemu redu javnega prostora, je danes difamirano kot nevzdržno uživanje drugega.

Pod pritiskom pa je tudi črna resnica s svojim sarkastičnim govorom in mračnimi šalami. Neki ameriški profesor je rekel, da Charlie Hebdo na nobeni ameriški univerzi ne bi preživel niti dvajset minut, to se pravi, da niti intelektualci ne znajo več sprejeti črnega humorja. Skratka, tako bela laž kot črna resnica sta danes pod pritiskom, zato nanju gledam kot na zaveznici, čeprav sta sicer čisto nasprotje. Enim gre za vljudnost in olikanost, drugim za neposrednost in neotesanost. Moj kolega Thomas Miessgang je v knjigi Kultura nevljudnosti izvrstno pokazal, da je tisto, kar je bilo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja videti kot emancipatorna provokacija, danes postalo množično sprejet način obnašanja, za katerega je vsakršna transgresija postala standard; danes pravzaprav nihče več ne ve, kako naj bo transgresiven. To je simptom osiromašenja ljudstva, zanje ni več nobenega standarda, ta naj bi veljal samo še za elite, medtem ko so množice »freaki« in se tako tudi obnašajo. In prav zato nevljudnost ni več osvobodilna. Oziroma je to le še v izjemnih primerih, kot je na primer ta, ko je grški finančni minister Janis Varufakis nekoga iz evropske komisije imenoval lažnivca. Ni si težko predstavljati, kakšen šok je to moral biti za tiste vljudne evrobirokrate. Toda mislim, da njihova vljudnost ni bila več oblika bele laži: če s svojo politiko uničiš milijone ljudi in vljudno trdiš, da je ta politika edina prava, potem to pač ni več vljudnost kot bela laž – to je prej črna laž, če ne še kaj slabšega. Varufakisova izjava je bila črna resnica, ki je torej utemeljena, kadar se tudi bele laži preobrnejo v nekaj drugega.

Postmoderna kultura je bila morda res videti emancipatorna, tudi v tem smislu, da so ji bele laži zoprne. V belih lažeh rečemo nekaj drugega od tega, kar hočemo, postmoderna kultura pa je promovirala stališče »bodi to, kar si« oziroma »zahtevaj to, kar želiš«. Toda bela laž pomeni tudi, da včasih počnemo to, česar si v resnici ne želimo. Denimo: v redu, danes je moj rojstni dan, treba bo praznovati, ni mi do tega, ampak vseeno moram povabiti prijatelje in piti šampanjec; tudi do tega mi ni, ampak ga vseeno bom. Mislim, da je to tudi pomemben vidik kulture, ki je pogosto spregledan: kulturo si predstavljamo kot represivno obliko, toda bolj zanimivi primeri so tisti, ko niti nočemo storiti tega, kar kultura prepoveduje, pa vendar moramo, ker tako narekuje neki družbeni obred. Kultura torej tudi zapoveduje, ustvarja situacije izjeme, v katerih se tisto, čemur bi se sicer morali odreči – denimo pitju alkohola –, nenadoma pojavi kot zapovedano in kot oblika vedre družabnosti.

Postmoderni imperativ »delaj, kar hočeš« je pravzaprav asketski, v resnici je sovražen do ugodja, kajti če naj ljudje uživajo, potem k temu ne morejo biti prisiljeni. Postmoderna kultura je kultura narcizma, v kateri vsako ugodje nastopi kot nevzdržno uživanje drugega in kjer posamezniki ne trpijo več ničesar, kar nima neposredno opraviti z njimi. Toda k temu sodi tudi to, da si rade volje pustijo vzeti vse, kar bi jim utegnilo prinesti še kaj drugega, nekaj, kar sega onkraj njihove idealizirane samopodobe. In prav zato je postmoderna kultura tudi odločilna opora politične odpovedi. Ljudje, ki so sovražni do ugodja, tudi niso nagnjeni k solidarnosti; če ne marate alkohola, na vašem rojstnem dnevu pa se nekdo naliva, ste ogorčeni, kako si lahko to dovoli, ko pa vi tega ne prenesete. On uživa v nečem, v čemer vi ne, zato je dojet kot tat užitka.

Ostati molčeč glede nekaterih stvari je absolutna nujnost za civilizirano obnašanje. Nočemo povedati vsega, kar si mislimo, delamo se, kot da nečesa nismo videli ali slišali. Lepota bele laži je v tem, da nismo primorani reči tega, kar vemo ali mislimo, da je res. Kar je spet v nasprotju s postmodernim simptomom, ko ljudje mislijo, da morajo nemudoma povedati tisto, kar si o nekom ali nečem mislijo. Zato je danes pogumna drža prav nasprotovanje tej kompulzivni prisili »vse takoj povedati«.

Naj omenim še en klišejski filmski prizor, pravzaprav prizor iz kriminalnih nadaljevank. Detektiv pride v hišo, v kateri živi neki zakonski par, in vpraša soproga, ali lahko na samem govori z njegovo ženo, morda zato, ker je bil njen ljubimec zapleten v neko kriminalno zadevo, ali iz kakšnega drugega razloga. In kaj praviloma reče soprog? Da lahko detektiv sprašuje kar oba, ker z ženo nimata nobenih skrivnosti. To je čisti postmoderni simptom: intimnost velja kot domena, če ne bolj nujnost popolne transparentnosti (»nimava skrivnosti«), kar pomeni, da ni dopustno, da nečesa ne bi vedeli. Kaj pa, če ni bolje in tudi pomembneje ravno obratno, se pravi to, da ne vem vsega o tebi? Če drugi nima nobene skrivnosti, če mu odvzamemo vse skrivnosti, lahko presenečeni ugotovimo, da je izginila tudi naša želja do njega. Mislim, da bi moralo biti etično pravilo v vsakem paru to, da imaš neko skrivnost – če pa je nimaš, pa prav to ohrani kot svojo skrivnost.