Ko se srečava, mi najprej pove, da se, če se le da, intervjujev izogiba. Nima interneta in naj ji v prihodnje ne pišem telefonskih sporočil, ampak naj jo kar pokličem.

Ob imenih v intervjuju navajamo letnice rojstva za boljšo predstavo o generacijah igralcev in filmskih delavcev.

Kako preživlja dneve upokojena igralka?

»S svojim prepričanjem, svojim denarjem, v svojem stanovanju. Od nekdaj vstajam vsak dan ob pol šestih. Verjetno mi je to ostalo iz časov snemanja in zaradi vpliva mačke s svojim urnikom. 18 let je ob pol šestih zjutraj glasno naznanila nov dan. Zdaj je že eno leto nimam, a še vedno vstajam ob tej uri. Potem eno pokadim, več kot pet jih ne na dan. Sledi ura telovadbe. Tudi z utežmi, tri kilograme na vsaki roki. Čez dan redno opravim tri četrt ure hitre hoje. Običajno en krog do Tivolija. Avta že dolgo nimam in po Ljubljani vse opravim peš. Tudi ko grem na Žale. Kolesa ne vozim. Za potrebe filma so me enkrat posedli na kolo, vendar se ni dobro končalo za okoli stoječe. Od takrat ni bilo več poskusov. Povedala sem jim, da nisem plačana za kaskaderja. Veliko hodim v kino. V mestne kinodvorane, ne v BTC na kokice. Navdušujejo me koncerti in plesne predstave. Potujem pa premalo. Rada imam Pariz.«

Za katero vlogo ste prejeli srebrno puljsko areno?

»Leta 1975 sem v filmu Vojka Duletića (1924–2013) Med strahom in dolžnostjo odigrala vlogo kmetice, ki skupaj z možem živi normalno življenje, potem se začne vojna. V hišo prihajajo zdaj eni, zdaj drugi. Tipičen Duletićev film. Intimen, nabit s čustvi in čutili. Bila sem posiljena, pretepena in na koncu ustreljena. Za posnetke splava sem skoraj cel dan preležala na deskah. S tem čakanjem se je groza samega dejanja stopnjevala in končni posnetki so bili toliko močnejši. Mila Kačič (1912–2000) je nekoč dejala: 'Plačana sem za čakanje, igram iz veselja.'«

»Ne vabite me zaradi golih prsi«

Leta 1979 ste za beograjsko revijo povedali, da ste se v filmu Strah delno slekli, a da tega ne boste naredili nikoli več.

»Nisem privrženka nepotrebne golote v filmih. S posnetki, ki jih omenjate, sem se strinjala pod pogojem, da bodo med snemanjem prisotni le nujno potrebni akterji in da se fotografije ne smejo pojaviti v časopisih. Obenem sem povedala, da tega ne bom več počela, da me ne bi začeli za vloge klicati predvsem zaradi prsi.«

Kljub vsemu, tudi vaše prsi so ena izmed ikon jugoslovanskega filma. Ko sem malo pobrskal po internetu o vas, sem naletel na svež zapis nekoga, ki pravi, da že ves dan išče prsi Marjete Gregorač po googlu in ničesar ne najde. Kljub tej nedosegljivosti smo vas imeli fantje v tistih letih in očitno še danes večkrat v mislih.

»Kako to mislite?«

Se opravičujem. Pustimo... Kako ste prišli na film?

»Odraščala sem z odrom in nastopanjem. Oče je bil poklicni koncertni pevec, mama je bila sicer slavistka, a ga je doma spremljala na klavirju. Hodila sem k baletu in kasneje k modernemu plesu, s katerim smo veliko nastopali, tudi v Mestnem gledališču. Na gimnaziji smo imeli francoski gledališki krožek. Štiri leta sem igrala v francoščini. Zatem sem se vpisala na igralsko akademijo.«

Kmalu po končani akademiji ste nastopili v velikih filmih. Biti igralec je imelo neki pomen. Kdo so bili takrat največji »frajerji«, ženskim očem najbolj zaželeni?

»Rade Šerbedžija (1946), Dragan Nikolić (1943), Ljubiša Samardžić (1936), Bata Živojinović (1933), Boris Cavazza (1939), velik šarmer je bil tudi Stevo Žigon (1926–2005)…«

Slovenec, ki se je v času osamosvajanja postavil popolnoma na srbsko stran…

»Takrat nisva bila v stiku, da bi mu kakšno povedala. Bil je tudi prorusko usmerjen. Sicer je bil velik šarmer. Nekoč je imel jugoslovanski film pomembno vlogo. Nismo se spraševali, od kod je kdo, bili smo ena velika filmska družina. Velika čast je bila biti del nje. Spomnim se tedna jugoslovanskega filma v Parizu. Zavrteli so jih blizu 100. Sama sem nastopala v treh.«

Ni pravih scenarijev

Kje je slovenski film danes?

»Žal mi je, da ni več filmov, kot so bili. Ne morem reči, da poznam točne odgovore, a zdi se mi, da manjka podlaga za dober film. Ni scenarijev. Od novejših sta mi všeč Od groba do groba, ki ga je režiral Jan Cvitkovič (1966), in Inferno Vinka Möderndorferja (1958). Inferno je film o današnjem času, resničen, grozljiv, narejen hollywoodsko, brez napake. Žal na filmskem festivalu v Portorožu ni dobil niti ene nagrade. Kljub temu da so jih podelili več, kot je bilo filmov. V Sloveniji igralec postane znan, če nastopi v TV-oglasu, ne po svojih gledaliških predstavah. Zagotovo bi vedeli zanj, če bi sodeloval v onih oddajah … kaj so že? … Kmetija, Gostilna išče šefa. Pred leti sem nastopila v neki reklami, sama je niti videla nisem, a na cesti so me ustavljali kot še nikoli.«

Nazadnje vas je v gledališko predstavo, Brechtovo Malomeščansko svatbo, povabil Vito Taufer, po vašem mnenju eden najboljših gledaliških režiserjev. Vaš prvi gledališki nastop je bila Lorcova Krvava svatba, ki jo je režiral Jože Babič. Verjetno najpomembnejša svatba za vas je bila tista ob koncu snemanja nadaljevanke Strici so mi povedali.

»Da, bilo je leta 1983. Snemali smo v Prekmurju. Teden dni po končanem delu sva se z režiserjem nadaljevanke Francetom Štiglicem (1919–1993) poročila v Murski Soboti. Da se bo to zgodilo, ni vedel nihče v ekipi. Tri mesece pred tem še jaz ne. Presenečenje se je zgodilo v prvih dneh snemanja, ko me je Štiglic povabil na večerjo. Šla sem z nelagodjem, saj sem pričakovala, da me ima namen resno ošteti, saj smo prejšnjo noč prekrokali s soigralcem Ivom Banom (1949) in še nekaj sodelavci in mislim, da se je to med snemanjem kar poznalo. Dejal je: 'Nekaj bi te rad vprašal.' 'Zdaj jih bom slišala,' sem si mislila. 'A bi se ti poročila z mano?'«

Uf, to je pa bil šok?

»Deset let prej, v času snemanja nadaljevanke Mladost na stopnicah, sem do njega začutila, vam kar povem, močno zaljubljenost. Ukrotila sem jo in deset let nisva imela stikov. On je bil takrat še poročen. Tudi v nobenem njegovem filmu nisem nastopala v tem času, za kar mi je zelo žal.

Ko me je zasnubil, je dejal, naj si vzamem čas za razmislek. Občutkov ob tem vprašanju vam ne znam opisati. 'Deset let je bilo dovolj za razmišljanje,' sem zaključila.«

Oče pet let mlajši od moža

Filmsko. Scenarij za nov film se kar ponuja… Verjetno ste ga po tem dogodku začeli tikati.

»Ne, vikala sem ga in šele, ko sva se po končanem snemanju peljala na poroko, sem ga začela tikati, ko me je sam k temu spodbudil: 'Tako me pa spet ni treba spoštovati, tikaj me, saj bova vsak čas poročena.' Sem mu pa še nekaj takoj povedala. Da ne znam kuhati. 'Saj to znam pa jaz,' je odvrnil. In res, pri kuhanju sem bila njegova pomočnica.«

Starše ste osrečili s poroko?

»Mama je pobesnela, ko sem ji povedala, da se bom poročila s 30 let starejšim. Zdi se mi, da je oče to že nekako predvideval, ko me je opazoval. Ko sva bila že poročena, sva k staršem prihajala na kosilo in mama je bila vedno bolj navdušena nad Štiglicem. Tudi z babico, očetovo mamo, sta se zbližala. Stalno sta se nekaj hecala. Oče je nekoč dejal: 'Za Marjeto razumem, ampak da za njim norita še njena mama in babica, je pa že res preveč.' 'Kaj hočem, odločil sem se za najmlajšo v tej kombinaciji,' je odvrnil Štiglic.«

Mož in oče sta si bila kar blizu po letih?

»Niti ne tako zelo. Mož je bil pet let starejši.«

Sodelovali ste tudi z mlajšimi režiserji, z Draganom Živadinovim, recimo.

»Da, to je bil pa zanimiv projekt. Dve leti smo ga pripravljali. Ne vem, ali bi lahko našim srečevanjem rekla vaje. Ves čas smo nekaj preizkušali, se pogovarjali … Do končne uprizoritve ni prišlo, vendar mi ni žal.«

Ni vam žal za čas ali vam ni žal, da ni prišlo do uprizoritve?

»Ni mi žal časa, ki smo ga preživeli skupaj. Živadinov (1960) je izredno skromen, a obenem poln nekih znanj, občutkov … O čemer koli se lahko z njim pogovarjaš.«

14. januarja je vaš rojstni dan. Je to za vas poseben dan? Tudi število let je okroglih.

»Ko so bile številke nižje, je bil ta dan običajno zelo zabaven. Vsega je bilo. Zdaj moji prazniki niso več vezani na naprej določene datume. Poskušam se imeti dobro vsak dan.«