Delo s Carmino Slovenico je svojevrsten lakmusov papir družbe in prihod te krize sem začutila že vnaprej. Če se bo napovedani udarec – nefinanciranje kulturnih dejavnosti v Mariboru – uresničil, to najverjetneje pomeni tudi ukinitev dejavnosti Carmine Slovenice v tem okolju. Upam še na druge manevre, ki lahko kulturno življenje v mestu rešijo pred kolapsom, na določitev kriterijev in prioritet, na nabor ljudi, razuma, vrednot. V nevladnem sektorju je ranljivost večja, četudi se je Carmina Slovenica na svetovni ravni prebila na najvidnejše odre – med drugim z nastopi v Sanktpetersburški filharmoniji, na Festival d'Automne v Parizu, nizozemskem Holland festivalu, v Melbournu in drugje.
Kako je lahko mednarodno uveljavljen sestav tako zelo odvisen od lokalnega okolja?Lokalno okolje bi morali v tem primeru razumeti kot vso Slovenijo, ne le Maribor; tudi nima smisla s takšnim korpusom obremeniti samo neko okolje – sploh zdaj, ko je v stiski. Navsezadnje smo kontinuirano navzoči v širšem slovenskem prostoru, ves čas na enaki kakovostni ravni, brez vmesnih zdrsov. Negotovost glede obstoja pa je seveda težavna. Denimo: že leto dni potekajo pogovori o koprodukciji z Royal Opera House Covent Garden, zdaj bi bilo treba vse skupaj le še formalizirati, a je nastala zadrega. Po nenadni informaciji o bankrotu ključnega financerja naše dejavnosti bi bilo z naše strani neodgovorno vpenjati se v takšne profesionalne projekte.
Zbor Carmina Slovenica je z vami na čelu pionir na področju scenske zborovske umetnosti. Kako ste prišli na idejo, da v zborovsko glasbo vnesete še druge elemente – svetlobne efekte, gib, sceno, režijo?Raziskovala sem druge umetniške zvrsti in to je počasi začelo vplivati tudi na moj lasten pogled na zborovstvo, predvsem ko sem se poglabljala v fenomen zbora v grški tragediji – kot komentatorja dogajanja in nekakšnega zrcala družbe. Običajno koncertno formo sem želela postaviti v neke druge kontekste. Glasbeno gledališče je najstarejša uprizoritvena forma, od ritualov prek indijskih kathakalijev in mnogih drugih oblik, umetnostne zvrsti so se med seboj ločile šele pozneje. Danes se na zahodu pod glasbeno gledališče razumejo opera, opereta, muzikal, toda naša forma glasbenega gledališča – choregie – je rezultat sedanjega časa. Tendenca tega časa je, da se različne umetniške ravni med seboj povezujejo, prekrivajo.
Ravno festival v New Yorku, na katerega se odpravljate, je nekakšna revija novih vizij na tem področju, kajne?Festival Prototype je na tem področju nedvomno najmočnejši in najinovativnejši v ZDA. V svetu sicer ni veliko specializiranih festivalov za glasbeno gledališče, toda vsi pomembnejši umetniški festivali, kot so recimo Ruhrtriennale, Festival d'Automne á Paris ali Holland festival, namenjajo veliko pozornosti prav tej obliki umetnosti. Vsemu temu dogajanju je nekoliko lažje slediti, odkar obstaja Music Theatre Now – kot del svetovne federacije International Theatre Institute – ki je odlična platforma za spremljanje tovrstne umetnosti. Vsakih nekaj let pripravijo tudi tekmovanje, kamor se prijavljajo velike produkcije, denimo iz pariške ali berlinske opere, pa tudi tiste manjše neodvisnih producentov z vsega sveta. Pred leti smo prejeli nagrado za projekt Iz veka vekov ter se z njim tudi mi vpeli v to sceno.
Umetniška voditeljica festivala Prototype Beth Morrison, ki ji pravijo Djagilev 21. stoletja ali »impresario alternativne opere«, je moje delo spoznala prav v tem kontekstu in tako je tudi prišlo do povabila na Prototype. Naš umetniški koncept je pravzaprav zelo svojevrsten tudi v svetovnem merilu: poudarek je na kolektivu in ne toliko na individualnih izvajalcih, kot je običajno v drugih glasbeno-gledaliških projektih. Očitno smo precej unikatni, saj v zadnjem času raziskujejo naš koncept choregie celo Fulbrightovi štipendisti.
Koliko si dovolite »komercialnosti«?Prav nič ni narobe, če je kak program kdaj tudi bolj všečen. Pri nas se všečnosti radi kar malce ustrašimo, takoj jo povezujemo s cenenim. A ni nujno tako. Občasno prestopimo v drugačna glasbena okolja, nazadnje recimo s projektom Balkanika, toda izvedbeno taki projekti niso nič manj zahtevni, terjajo poglobljen pristop. Vidim jih kot nujne za potrebno uravnoteženost. To ni toliko umetniška, temveč bolj »pedagoška« ali, morda še bolje, motivacijska odločitev. Taka programska politika nastaja ob razmišljanju o samem korpusu, ne toliko zaradi mojih preferenc. Zbor je vendarle inštrument, sestavljen iz ljudi, osebnosti, čustev, njihovega socialnega okolja. In ta inštrument je treba negovati, ne samo z umetniškimi hotenji, ampak tudi s kompromisi. To je kompromis, ki ga skušam čim bolj inteligentno rešiti, hkrati pa obdržati visoko umetniško vitalnost sestava.
Je še čar toliko let delati z dekliškimi glasovi?Nisem toliko fascinirana nad samim dekliškim vokalom, v resnici sem že malce utrujena, ker je delo z njimi v glasbenem smislu dejansko najbolj zahtevno: to so pevke, ki se glasovno šele razvijajo, izjemno težko je urejati intonacijo, izvleči širok izrazni diapazon, na neki način vendarle manjka moška energija. Vendar pa je Carmina Slovenica posebna zato, ker je najbolj odprta za nove stvari, eksperimente. Ansambel je v tem smislu postal fenomen in bi ga bilo nesmiselno spreminjati.
Dekleta se veliko naučijo, nato pa odidejo. Vam je kot umetniški vodji zaradi tega težko?Ni pravilo, da bi mnogo deklet po odhodu iz zbora nadaljevalo zborovsko ali kakšno drugo umetniško pot, čeprav je tudi nekaj takšnih, recimo dirigentka Živa Ploj Peršuh ali operna pevka Sabina Cvilak. Vsekakor pa so ti odhodi zelo travmatični; v pevke več let vlagaš svoje znanje, svoj osebni angažma. Kot pedagoga bi me sicer moralo zadovoljiti ustvarjanje, podajanje znanja, toda profesionalno je to velik stres, kajti za vsakega, ki odide, je treba imeti zelo dobro zaledje. Sami izobražujemo svoj izvajalski kader, zato smo organizacijsko zelo kompleksni, kar seveda terja finančni vložek. Naša pevska šola ima več zborovskih zasedb, oddelek za solopetje, z nami so korepetitorji; v ta proces je vpetih več pedagogov, zborovodij in drugih sodelavcev.
Vaši projekti vedno vznikajo na nekih zunajglasbenih idejah, zadaj ni velikih zgodb recimo velikih zgodovinskih osebnosti.Sem v kar zahtevni situaciji, ko izbiram teme, saj skušam najti reference, s katerimi se bo ansambel glede na generacijski kontekst lahko nekako identificiral. Z mešano zasedbo in večjim generacijskim razponom bi bila lahko paleta tematik seveda širša. Začela sem v mitologiji z Rusalkami, s Stabat Mater sem se obrnila v mitološko duhovne sfere, v zadnjem času, ko je ansambel dozorel in je v njem dosti ekspresivnih nosilcev, pa se lahko dotikam tudi drugih tem, tako kot v projektu Kaj imate proti kmetom, gospa?, ki se spotakne ob politično vprašanje odnosa do Zahoda, do trenutnega nemškega vodenja globalne politike v Evropi. Še bolj se je nabor tem razširil prav z zadnjimi Toksičnimi psalmi.
Toksični psalmi naj bi bili nekakšen glasbeni eksploratorij. Kaj to pomeni?Gre bolj za vokalni eksploratorij, kjer raziskujemo različne vokalne tehnike, sama pa tudi zelo veliko razmišljam o fenomenu glasu – kot o nekakšni personifikaciji, ko glas sam postane osebnost. Glas zelo dvojno razumem: kot inštrument in kot fenomen. Že izbor glasbene literature je v tokratnem projektu zelo zanimiv in unikaten ter dopušča veliko vokalnih tehnik, od belcanta do severnoevropskih »kulningov«, ki se kličejo med pašniki, balkanskega etno petja, prek Bližnjega vzhoda in Sirije vse do tibetanskih »overtonov«, ki jih ženske še toliko težje prepevajo. Ustvarjanje tega projekta je bilo dolgotrajno, zelo zahtevno, a transformacije, ki se so dogodile v tej ultimativni kolektivni izkušnji, so bile izjemne.
Toksičnih psalmi so odraz mojih vprašanj o kolektivu in fenomenu sledenja avtoriteti – predvsem z vidika slepega sledenja, izpolnjevanja navodil avtoritete, bodisi politične bodisi religiozne, kar je lahko pošastno nevarno. To je dokazoval tudi znameniti Milgramov eksperiment. Človek je pripravljen zavoljo svojih »psalmov« tudi ubijati, in zdi se, da je to osrednji konflikt sodobnih vojn. Zato se projekt ukvarja s temo banalnosti zla, ki ga na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in niso razmišljali ter so zgolj slepo sledili navodilom neke avtoritete.
