V zgodovinski perspektivi pa postane nebistveno vse tisto, kar običajno sodi v popis leta. Nebistveno je, da si je Lukšič svojo usodo skuhal sam; nebistveno je, da je Alenka Bratušek prvič padla zaradi obračuna z Jankovićem, dokončno pa potonila s komisarskim zaslišanjem; in nebistveno je, da se je že ob prvih televizijskih soočenjih za evropske volitve razblinil verjamem-v-Šoltesa, ki ga je ostalo le še toliko, da je zdaj varno parkiran v Bruslju. Za zgodovino so to pripetljaji – kar se je dejansko zgodilo in po čemer je leto 2014 že danes zgodovina, je sama pozaba, še več, je tako rekoč pozaba same pozabe, vtis, da je pozaba politikov, ki ga polomijo, pri nas nekaj samoumevnega.
Pa ni. Dveh politikov se ne bomo znebili nikoli, pa naj počneta, kar želita. Prvi pridiga, da se sploh še nismo dokopali do prave Slovenije, da Slovenija, kakršna obstaja v realnosti, sploh ni resnična Slovenija in da se bo njena zgodovina, ki se je začela leta '90, nadaljevala šele takrat, ko bomo dokončno spoznali, da je naš dejanski prvi predsednik Jože Pučnik, da na prvem postroju v Kočevski Reki vojaki na kapah dejansko niso imeli zvezd in da se državljani Slovenije najbolj pristno utelesimo v vztrajnikih, ki kličejo njegovo ime. Drugi, ki zgodovino Slovenije sicer na polno živi in v njej po vrsti zaseda vse stole, kar jih lahko najde, brez prvega ne more – pri tem pa svojo individualno psihološko strukturo, svoj »pogum«, da v neskončnost zaupa tistemu, ki mu zaupanja še nikoli ni vrnil, preobrača v pridiganje, naslovljeno na vse druge, ki vendarle mislimo, da je Slovenija povsem funkcionalna državna tvorba tudi brez prvega.
A če se je 2014 končalo tam, kjer ga na začetku ne bi pričakovali – namreč pri prepričanju predsednika republike, da se bo leto merilo po tem, ali bomo naslednjega decembra zmožni dokončne sprave v Kočevski Reki –, če se je, skratka, leto končalo z redukcijo države na odnos med Janšo in Pahorjem, ne moremo mimo še enega akterja.
Jasno, to je Miro Cerar – a spet, če pišemo zgodovino, niso bistvene volitve, na katerih je dosegel, kot mu včasih skoraj uide, »zgodovinski uspeh«, temveč trenutek, ko je to postalo mogoče, ali, bolje, trenutek, ko je možnost že prešla v nujnost. In ker Cerar ni bil le klasična volilna opcija, temveč je – kot sem že večkrat pisal – nastopil kot personifikacija apolitičnega volilca, se dejansko tudi ni ustvaril sam, temveč je bil ustvarjen že pred svojim nastankom: natanko na evropskih volitvah, na katerih ga sploh še ni bilo.
Na teh volitvah, kot rečeno, je sicer še kandidirala bivša prihodnost v podobi Igorja Šoltesa. A ko je Pop TV takrat postregel z vzporedno anketo, na kateri so volilci, ki so tik pred tem oddali glas za nekoga drugega, že povedali, da bi, če bi na njih nastopil Cerar, glasovali zanj, je postalo jasno: Šoltesov nič je bil še premalo nič, ljudje so hoteli pravo spremembo, dokončni nič, ki bo odločitev odložil v neskončnost, želeli so voliti nič politike, ki bo tudi na oblasti še vedno zgolj tehnični koordinator med vsebinami, ki jih ponujajo zares bistvene, torej mednarodne finančne sfere – s čimer bomo za večno odrešeni napornega odkrivanja lastnih vsebin in izumljanja lastnih kurzov.
Prav nič nenavadno ni, da je ta brezkofeinski gotof si, ki je v zgodovino sicer pospravil nekatere prehodno pomembne akterje, v celoti zaobšel prav tista dva večna politika, ki vsak na svoj način skrbita, da se slučajno ne bi pogovarjali o čem bistvenem. Cerar namreč ni drugega kot njun podaljšek, njuna tretja zgodovinska različica. Ker imamo njega, lahko še malo meditiramo in se pretvarjamo, da nismo odkrili pravih problemov, da je država v privatni, tako rekoč državnopsihološki krizi, ki jo lahko ozdravimo zgolj s pridigarsko avtosugestijo – ki pa ji moramo, ker gre za edini resni problem, pustiti ves čas, ki ga potrebuje.
Verjeti moramo: problemi, ki jih vidimo pred seboj, imajo misteriozne razloge, enostavne rešitve, ki se nam ponujajo kot na dlani, pa so le prividi. Prepustimo pobudo njemu in njim. Kot je s parafrazo svojih lastnih besed ob ustanovitvi stranke dejal v nedavnem govoru: »Politika mora (...) kazati smer in dajati zgled. Drugi pa nas morate – seveda tudi kritično – spodbujati in z nami sodelovati.« In resnično, dlje ko bomo pristajali na »morate«, ki nam ga prepušča, bolj bo leto 2014 postajalo zgodovinsko.
