Kraljič in Arhar

Že ko je dr. France Arhar kot nekdanji guverner Banke Slovenije z najbolj intimnimi skrivnostmi slovenskega bančnega poslovanja, z vedenjem o zadolženosti podjetij in posameznikov prestopil v tujo avstrijsko in potem v italijanski Unicredit potopljeno banko, je bilo jasno, da ga niso vzeli v službo zaradi njegovih itak precenjenih sposobnosti, temveč zaradi izjemnega zaklada, popolnih informacij o slovenskih financah, ki ga je prinesel s seboj. In nihče se ni vprašal, kdo je potisnil dr. Arharja za pogajalca o hrvaških varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke, kjer je pogorel na vsej črti. Kot vse kaže, se Hrvaški ni prikazala Evropska unija kot Eldorado, za Hrvate je Slovenija s šepetalci postala prava poslovna Indija Koromandija, saj se trenutno pol slovenskih lobistov trudi, da bi po uspešni prodaji Mercatorja potisnili Hrvatom v naročje izjemno uspešno Pozavarovalnico Sava Re, ki jo vodi zanesljivo najbolj pošten finančni strokovnjak v Sloveniji Zvonko Ivanušič. Prav Ivanušiča so razumni ljudje hoteli pred leti postaviti na čelo NLB in pod njegovo kontrolo postaviti še NKBM, pa je ugleden bančni strokovnjak dobesedno izumil Janka Medjo za NLB in Aleša Hauca za NKMB, ki po ugotovitvah obremenitvenih testov njunih bank kljub milijardnim dokapitalizacijam še vedno nimata pojma, kaj bi. Seveda, na vrsti je namreč garažna prodaja obeh bank!

Tako kot je bila pred desetletjem garažno prodana Banka Koper, kar hočejo zdaj njeni prodajalci zaradi pranja slabe vesti opravičevati v medijih. Trdijo, da sedanja Banka Koper v lasti vatikansko nadzirane banke San Paolo odlično deluje. Seveda, saj so jo Jože Kranjc (Intereuropa), Janko Kosmina (Istrabenz) in Bruno Korelič (Luka Koper) prodali v izjemno dobrem stanju, seveda prej dokapitalizirano z davkoplačevalskim denarjem. Pa ni šlo samo za pogoltno prodajo banke, temveč je bilo s prodajo popolnih poslovnih informacij Italijanom na težko priborjeni slovenski obali tržaški iredenti in vatikanskim finančnim kockarjem položeno v roke bogastvo, o katerem so sanjali več kot pol stoletja.

Potemkinov Pučnikov stolp

Vse bolj postaja tudi jasno, da je bila nikdar dokončana afera Čista lopata do zadnjih podrobnosti dogovorjena garažna prodaja slovenskega gradbeništva. Po natančno izdelanem scenariju s skrbno podeljenimi vlogami je popoln filmski scenarij financirala ena od vodilnih gradbenih družb naše severne sosede, ki je že leto prej s pripravljeno veliko vsoto evrov z dumpinškimi cenami prevzela večino poslov slovenskih gradbincev. Kajti v silno obetavnem gradbenem razkošju (še večje, kot so bile avtoceste) novogradenj in rekonstrukcij slovenskega železniškega omrežja, ki naj bi se dogajalo do leta 2030, se bodo v imenu oživitve gradbeništva šele delili sanjski zaslužki!

Silno prebrisano je bila izmišljena gradnja kontrolnega stolpa na Letališču Jožeta Pučnika. Z lahkoto se je vedelo, kateri gradbinci se bodo prijavili na razpis, zato ni bilo težko najti posrednika, ki jih je kot strelovod zmamil, da so po ustaljeni slovenski gradbeniški navadi ponudili »aktivne« podkupnine. Potem je sledilo kot v filmu. Ivan Zidar je imenitno odigral vlogo aretiranca, zbasanega v policijsko marico, Dušan Černigoj in Hilda Tovšak pa sta le debelo gledala in jima je šele v zaporu postalo jasno, kako naivno so jima potegnili hlače dol v slogu radoživih madžarskih sobaric. Pravzaprav je bil glavni cilj uničenje Primorja, kajti SCT in Vegrad sta bila tako in tako že popolnoma zavožena in jima je Čista lopata celo prav prišla. Za tuje gradbince je bila edina prava nevarnost Primorje z odličnimi gradbenimi strokovnjaki in delavci, ki bi se jih bilo ob bližajočih se gradbenih poslih na železnici skoraj nemogoče znebiti. O kontrolnem stolpu na Letališču Jožeta Pučnika se takoj po aretacijah nikdar več ni govorilo, kaj šele da bi se ga gradilo, in tudi sedanji lastnik Letališča Ljubljana, nemški Fraport, ne vidi nobene najmanjše potrebe po gradnji kontrolnega stolpa, kajti popolnoma računalniško voden promet na letališčih ima svoje možgane nekje v kleti letališke zgradbe.

Zato so strpali Dušana Černigoja in Hildo Tovšak (zaradi drugih mahinacij v gradbeništvu dovolj upravičeno), Ivan Zidar je zaradi bolezni oproščen vseh sodb in prestajanj kazni, pa čeprav mu še zdaj počitnice v tujini kar dobro denejo.

Dogovor s tujimi gradbinci, ki zdaj opravljajo vse pomembne gradbene posle v Sloveniji, ki jih plačuje država, je bil jasen. Po razpadu velikega trojčka (SCT, Primorje, Vegrad) naj bi tuji gradbinec milostno »dovolil«, da se postavijo na noge manjša slovenska gradbena podjetja, ki naj bi bila pod okriljem političnih sil, ki so organizirale Čisto lopato. Dobili naj bi status večnih podizvajalcev.

Manj znano javnosti je dogajanje v Zdravilišču Krka v Strunjanu aprila 2011, ko so spretne roke terapevtk pomagale k rehabilitaciji po operaciji na hrbtu Ivanu Zidarju. Ob odlični oskrbi je bil Ivan Zidar tudi dobro razpoložen in pripravljen s svojimi nespornimi izkušnjami v gradbeništvu in poznavanjem prijemov za pridobivanje velikih poslov pomagati na noge sistemu novih slovenskih gradbenih podjetij. Med najpogostejšimi obiskovalci, ki so dolge ure molče in z velikimi očmi poslušali učne ure Ivana Zidarja, je bil tudi sedanji generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes. Rojen v Polhograjskih dolomitih, v hribih blizu Horjula, kjer so oblasti po drugi svetovni vojni hudo obračunavale z domačini, ki so bili pač po sili razmer večinoma pri beli gardi.

V času vladavine SDS je bil Dušan Mes zaposlen v Casinoju Portorož, pojavil pa se je tudi kot kandidat, da bi prevzel vodilno mesto v Hitu, vendar so ga njegovi politični podporniki odvrnili od namere, kajti čakala ga je mnogo obetavnejša zgodba na Slovenskih železnicah.

Ob nedavno objavljenem, strogo pripravljenem časopisnem pogovoru je bil Dušan Mes povsem v stilu ogorčen zaradi preganjanja Janeza Janše (tudi njegova družina izvira iz Polhograjskih dolomitov), nič pa ni povedal, da se nekje v ozadju Slovenskih železnic »peče« poslovna zgodba o samostojnem gradbenem podjetju (možna je tudi privatizacija Železniškega gradbenega podjetja, ki je še v okviru Slovenskih železnic), ki z znanimi igralci železniškega sindikata in njemu nadrejeno stranko čaka na bogat železniški gradbeni zalogaj novogradenj in rekonstrukcij. Seveda pa naj bi se vse skupaj dogajalo pod okriljem velikega tujega gradbinca iz tuje države, ki največ vozi po Slovenskih železnicah. Seveda bomo še pisali recimo o pripravah za bodoča velika dela na železnici ob rekonstrukciji železniške proge Grosuplje–Ribnica!