Napitnina je v najboljših časih igralništva predstavljala približno polovico plače. »Plače padajo, nezadovoljstvo narašča. To se pri nekaterih odraža tudi v kakovosti dela, s čimer pada višina napitnine,« je povedal Tomaž Vidrih, predsednik sindikata igralniških delavcev.
Napitnina je po mnenju mnogih, med drugimi dr. Andreja Rasporja, strokovnjaka na tem področju, »darilo za nadstandardno storitev«. V slovenski zakonodaji so napitnine urejene le v zvezi z igrami na srečo v igralnicah. Zakon zaposlenim v igralnicah prepoveduje neposredno prejemanje napitnin in določa, da morajo napitnino zbirati v posebnih črnih skrinjicah ob igralnih mizah oziroma na avtomatih, blagajni in recepciji. Na koncu meseca naj bi delodajalci napitnino v celoti razdelili med zaposlene, v praksi pa se dogaja, da tega ne izvajajo dosledno.
»Zbirajo in evidentirajo jo tako, kot določa zakon, razdelijo pa je včasih ne,« pove Vidrih in doda, da gre v teh primerih v večini za manjše igralne salone, kjer je malo zaposlenih. Nadzor Finančne uprave RS seže le do postopka zbiranja in evidentiranja napitnin, ali delodajalec »korektno« razdeli denar, ki naj bi bil namenjen izključno za delovno uspešnost zaposlenih, pa ne preverja praktično nihče.
Le zaposleni, le za igre na srečo
»V zakonu je določeno, da se način in pogoji razdeljevanja napitnin določijo v panožni kolektivni pogodbi, ker pa je nimamo, je to določeno z internimi akti,« je še povedal Vidrih. Po njegovem mnenju bi radi imeli delodajalci pri razdeljevanju napitnin proste roke, da bi s tem lahko regulirali plače zaposlenih.
Napitnina ob koncu meseca kot sestavni del plače pripada le zaposlenim, ne pa tudi študentom, saj se izplačuje in je obdavčena tako kot plača. »Študentje so velikokrat diskriminirani in se jih uporablja za dela, pri katerih napitnine ni,« je povedal Raspor in dodal, da to ne bi bilo sporno, če s svojim delom ne bi prispevali k zadovoljstvu gostov, pa vendar pripomorejo h kakovosti celotne storitve, od česar je odvisna tudi višina napitnine, zato bi morali tudi oni dobiti svoj delež.
V nasprotju z napitninami v igralnici napitnine v gostinskem delu, tudi če je ta znotraj igralnice, niso zakonsko nadzorovane, zato si jih delavci lahko delijo neposredno. To lahko po Rasporjevem mnenju v praksi pripelje do pretakanja napitnin. »Namesto da bi napitnino sprejel zaposleni pri igralnih avtomatih, ki bi jo moral vreči v črno skrinjico, se lahko zgodi, da jo prepusti natakarju ali valeju in si jo nato pozneje neobdavčeno razdelita.«
Lani septembra je bil sicer v javni obravnavi nov zakon o igrah na srečo, ki med drugim predlaga, da se napitnina v igralnicah evidentira povsod. To po Vidrihovem mnenju ne prinaša nič dobrega, saj bi se nadzor napitnine preselil tudi v gostinski del igralnice. Zaradi visoko obdavčenih napitnin in nedoslednega razdeljevanja po njegovem od napitnin delavci nimajo prav veliko in njihov učinek ni več stimulativen.
Enotna ureditev napitnin?
Nasprotno kot Vidrih pa Raspor meni, da bi morale biti zakonsko urejene vse napitnine. »Zdajšnja ureditev koristi le majhnemu delu zaposlenih v gostinstvu,« je kritičen Raspor in dodaja, da bi si morali delodajalci prizadevati za urejenost napitnin, saj bi lahko na tak način prikazali resnično sliko zaslužkov zaposlenih v gostinstvu, ki so lahko tudi do trikrat večji, zaradi česar bi lažje dobili dobre delavce.
»Če so napitnine v igralnici obremenjene z vsemi davki in prispevki, bi morali tudi delavci v gostinstvu napitnine prijaviti v davčni napovedi,« je prepričan Raspor. A vendar bi bilo zanje ugodneje, če bi bile del plače, iz tega pa bi tudi pozneje imeli večjo socialno varnost, »zato je treba napitnino urediti enotno, v posebnem zakonu«. Poleg tega po Rasporjevem mnenju progresivna lestvica napitnin ni sprejemljiva, saj zaposlene napeljuje k njeni utaji. »Obdavčitev napitnin bi morala biti enotna in nižja, kot je zdaj.«
Ker napitnina ni celostno urejena, po Rasporjevem mnenju izgubljajo tako zaposleni kot država. V raziskavi pred šestimi leti je ugotovil, da zaposleni, ki delujejo v okolju, kjer sta regulirani zbiranje in nadalje deljenje napitnin, pripomorejo k boljši storitvi in so tudi bolj motivirani.
Željo po urejanju področja napitnin imajo tudi v tujini. Najbolj znana primera celostne in dosledne zakonske ureditve napitnin sta Velika Britanija in Združene države Amerike. Regulacija po ameriškem vzoru bi po mnenju Rasporja pripomogla k bolj pošteni določitvi cene dela, napolnitvi davčne blagajne in večji motivaciji zaposlenih. Po drugi strani pa je vprašanje, ali lahko ameriške ukrepe enostavno prenesemo na naš trg, kjer dajanje (visokih) napitnin ni tako samoumevno kot drugje.
