Zvrhana mera privoščljivosti
V slovenskih zaporih je dnevno v povprečju zaprtih več kot 1400 ljudi, najbolj zasedena sta zapora v Ljubljani in na Dobu. Na Dobu, denimo, je vedno več kot 580 zapornikov.
»Janez Janša, ki govori o svoji nedolžnosti, na Dobu ne bo izjema. Vsi, ki smo ali smo bili tam, smo ali čisto nedolžni ali pa je bilo nešteto drugih razlogov in krivcev, da smo bili dolga leta po krivem brez družine.«
Tako se spominja Doba eden izmed številnih, ki so tam preživeli dolga leta. V povprečju namreč sedijo kriminalci na Dobu osem let in pol.
»Ne pričakujem pa, da bo Janši med zaporniki kaj hudega, česar se bojijo njegovi podporniki. Ne bodo ga pričakali tako, kot so ga leta 1988 na Kongresnem trgu, ko je prišel z Roške. Prijatelj, ki je še na Dobu in bo še nekaj časa tam, pravi, da ga bo doletela le zvrhana mera privoščljivosti.«
Nekako za »pokojni« dan mladosti davnega leta 1989 pa smo v Nedeljskem prvi in ekskluzivno objavili intervju z zapornikom v odprtem oddelku na Igu Janezom Janšo. Komajda leto dni po svoji razvpiti aretaciji, ki se je zgodila 31. maja 1988, ko so tisoči dnevno vztrajali na Roški med sojenjem četverici in ko so mu nekaj mesecev kasneje tisoči vzklikali na Kongresnem trgu v Ljubljani, je Janša nekoliko poniknil. V zapor je odšel neopazno, njegova pot prav tako najprej na Dob ni bila tako spektakularna kot minuli petek. V novinarskih arhivih prav tako ne najdemo fotografij, ki bi dokazovale, da so ga v zapor pospremili njegov takratni odvetnik in množica privržencev ter njegova takratna žena.
Marjana Vončina, novinarka Nedeljskega Dnevnika, je takrat prišla do zapornika brez kakršnih koli zapletov in ovir. Pogovarjala sta se, kako Janša vsako jutro ob 6. uri in sedem minut sede na avtobus, ki pelje v Ljubljano, kjer je bil zaposlen v Mikro Adi, saj odprti oddelek predvideva ravno to možnost.
»Za vsak izhod imam dovolilnico, kajti odprti oddelek zaporov mi ne daje svobode od šestih zjutraj do šestih zvečer. Uprava zaporov mora v vsakem trenutku vedeti, kje sem. Brez posebnega dovoljenja tudi na sestanek v službenem času ne morem,« je razlagal zapornik.
Sicer pa, kot je takrat še dejal, »Mikro Ada ima sedež v Cankarjevi ulici. Deset metrov stran je služba državne varnosti, sto metrov dlje republiški sekretariat za notranje zadeve, tako da skoraj ne morem stopiti na ulico, ne da bi me kdo videl, tudi če ni s tem namenom. A tudi sicer sem prepričan, da me nadzorujejo.«
Zdravstvene težave
Na tiste zaporniške dni na Igu je še dolga leta spominjala fotografija Janeza Janše z levo roko, ovito v mavec. A je bil za poškodbo sam kriv. »Po nerodnosti sem se urezal v prst, in to na najbolj občutljivo mesto. Prerezal sem si tetivo in enega od sklepov. Poškodba te vrste se dolgo zdravi, pravijo. Nevarna pa ni.«
Mnogo bolj razburljiva pa je bila takrat zgodba o Janševih zdravstvenih težavah s srcem, kar je bil verjetno edini formalni razlog, da so ga le po nekaj dneh zapora na Dobu premestili v odprti oddelek na Igu.
Prve težave zaradi srca je imel jeseni leta 1987, naši novinarki pa je pripovedoval: »Bil sem še petkrat, šestkrat pri zdravniku, prve resnejše težave pa so se pokazale v vojaškem zaporu lani, kjer mi nihče ni prav verjel in sem prišel do specialista šele čez en teden. Od takrat pa sem pod stalno zdravniško kontrolo.«
Janševih zdravstvenih težav in tega, kako so ga te pripeljale v odprti oddelek, se je pred 13 leti v Mladini spominjal njegov takratni zdravnik dr. Dušan Keber, ki se je spomladi leta 1989 domislil, da bi se lahko sklicevali na Janševo zdravstveno stanje. Z vso potrebno strokovno avtoriteto je trdil, da ima Janša motnje srčnega ritma, zaradi česar ne bi bilo primerno, če bi sedel v zaporu. In tako je dosegel, da so zapornika z Doba najprej za nekaj dni premestili v bolnišnico Trnovo, češ da njegov pacient potrebuje dodatne specialistične preglede. Hkrati je vztrajal, da morajo Janšo namestiti v zapor, ki bo čim bližje bolnišnici. In Janšo res z Doba premestijo v zapor odprtega tipa na Igu.
Več v tiskani izdaji Nedeljskega