Žirijo v sestavi Mete Kušar, Mojce Pišek in Ivana Dobnika je Gabriela Babnik prepričala, ker »se s svojo kritično držo in prodorno mislijo vsakič dotakne temeljnega jedra obravnavanega književnega dela«. Kot pravi sama, v kritikah rada mehča robove in si včasih privošči malo žanrskega poigravanja, tudi z vpletanjem poetičnosti. Obenem je Babnikova uspešna pisateljica, kajti njeno prvo delo, Koža iz bombaža, si je leta 2007 prislužilo nagrado za najboljši prvenec, medtem ko sta njena preostala dva romana, V visoki travi in Sušna doba, pristala v širšem izboru za nagrado kresnik.
Kakšna je po vašem mnenju dandanes osrednja funkcija literarne kritike?
V prvi vrsti je kritika prebiranje za druge. V poplavi tekstov kritik pokaže na dela, ki so vredna nadaljnjega branja, čeprav je vloga kritikov v zadnjem času precej zabrisana. Redko kdo namreč v roke še vzame določeno knjigo, ker sem jaz o njej podala pozitivno kritiko. Kritika izgublja vrednost in prostor zanjo se krči. Poleg tega se pri nas kritike dojema kot uslužne avtorjem, kot tiste, ki bodo zastavili dobro besedo za pisca. Sama se držim tega, da si slab tekst pač zasluži slabo kritiko, čeprav sem zaradi tega doživela tudi že osebne napade. Če bi zgolj hvalisala, pisanje literarnih kritik ne bi imelo nobenega smisla. Nasploh bi morala biti naloga kritika približati se tekstu, kolikor je le mogoče.
Kako bi torej opisali vaš kritiški pristop?
Kritik mlajše generacije Aljoša Harlamov je nekoč dejal, da sem v svojih tekstih ostra, vendar ne žaljiva, kar je absolutni kompliment. Predvsem pa se mi pri pisanju kritik zdi pomembno ločevati med avtorjem in tekstom. Če v kritiki zapišem, da neki tekst ni dosegel želene umetniške ravni, še ne pomeni, da s tem apeliram na značajske lastnosti tega istega avtorja. Toda z distinkcijo med avtorjem in tekstom imamo v slovenskem prostoru še vedno težave. Pisci namreč kritiko pogosto jemljejo kot osebno žalitev. Seveda si želim, da bi bilo drugače, toda ker je v polju literature prisotnega precej tako imenovanega egotripa, verjetno gojim prazne upe.
Tudi sami ste avtorica treh romanov. Kako ste se v tej vlogi spoprijeli s kritikami?
Ljubši od trepljanja so mi konstruktivni zapisi o mojih knjigah. Žal pa v vlogi pisateljice velikokrat opažam, da se redko kateri kritik približa bistvu mojih pripovedi. O tem sem povprašala tudi druge avtorje, ki so podobnega mnenja. Zdi se torej, da je literarna kritika velikokrat sama sebi namen. Denimo, moja prva dva romana so številni označevali kot avtobiografska, kar je povsem zgrešeno. Naravnost katastrofalno se mi zdi, če nekdo, ki se ukvarja z literaturo, ne pozna osnovnih metodoloških paradigem. Morda zato, da bi jim naredila uslugo, sem v središče svojega tretjega romana postavila starejšo žensko in mlajšega ljubimca, ki nimata ničesar skupnega z menoj. Sicer pa, če nekdo denimo o mojem tekstu zapiše, da razpada in to tudi argumentira, bom njegovo mnenje seveda spoštovala, nekoliko manj tolerantna sem le do žaljivih odzivov.
Ste bili deležni tudi takšnih?
Ob izidu Kože iz bombaža, v kateri opisujem Afričana, ki pride v Slovenijo, je neki kritik zapisal, da na primer sintagma »pantagruelski čevlji« ne zdrži vode, saj neki Afričan pa res ne more poznati tega znamenitega francoskega romana. Tu je torej najprej opazna »prizadetost belega moškega« in nato očitek, da kot avtorica pretirano posegam v sam tekst in torej lastne besede polagam v usta svojih junakov. Slednje še vzamem v zakup, medtem ko rasističnih opazk ne moremo kar tako prezreti. Ne glede na to, da so denimo nigerijski pisatelji pobrali Nobelovo nagrado, mednarodno Bookerjevo nagrado in nagrado orange ter imajo izdelano celotno literarno infrastrukturo, v zavesti nekaterih Afričani še vedno obstajajo kot »primitivci«. Ker imam rada sarkazem in bolj prefinjeni način odzivanja, sem v Sušni dobi tega legendarnega slovenskega kritika označila kot tistega, ki sedi v svojem stanovanju, se praska po jajcih ter verjame v vse, kar napiše.
Tudi za vaše kritike je značilno, da v njih gojite posebno senzibilnost za druge rase in kulture, še posebej afriško...
Predavatelj Nikolai Jeffs, ki je bil pri pisanju moje diplomske naloge in kasneje tudi magisterija nekakšen tihi mentor, je dejal, da so ga med pisanjem doktorata o nigerijskem romanu pogosto spraševali, ali Afričani sploh znajo pisati, ali sploh imajo literaturo. To je seveda ignorantska pozicija. V meni pa se je s prebiranjem teh romanov in z odkrivanjem njihovih specifik odprl nov svet. Z raziskovanjem postkolonialne teorije in literature sem postala pozorna na prezentiranje drugih kultur in ras ter na ta način posredno odkrila, da je tudi v slovenski literaturi precej rasizma, šovinizma in homofobije, kar je v kritikah pogosto spregledano. Kritiki so večinoma pozorni na samo literarno strukturo, morda na jezik, prezrejo pa tovrstne usedline. Opažam pa, da s stereotipi niso obdani le Afričani, temveč tudi denimo Balkanci, Indijci, Kitajci in mnogi drugi narodi. Slovenski avtorji velikokrat pišejo o tujih krajih in kulturah, ne da bi jih temeljito preučili. Zanašajo se torej na tisto, kar je o teh krajih že splošno znanega. Tako so črnci v slovenski literaturi še vedno opisani kot tisti, ki se smejijo, bobnajo, imajo občutek za ritem, medtem ko so na primer balkanske ženske seksualno izjemno dostopne. Toda ta vidik veliko več pove o samih avtorjih knjig kot pa o resničnosti opisovanega okolja.
Lanska Stritarjeva nagrajenka Mojca Pišek je mnenja, da mora biti kritik, ki v obravnavo jemlje domača dela, večino časa mazohist, saj precej knjig ostaja na ravni osnutkov. Kakšen je v splošnem vaš pogled na kakovost slovenskega leposlovja?
Dandanes je v ospredju kvantiteta, zato da se avtorji lahko prijavljajo na razpise za različne štipendije, umetniške rezidence in podobno. Ker nekateri pisci tako sproducirajo ogromno tekstov, se nemalokrat zgodi, da uredniku, ki pravzaprav tudi izgublja avtoriteto, oddajo besedilo, za katerega bi bilo bolje, da bi z njim preživeli še nekaj časa. Tudi na področje literature in umetnosti nasploh je že vdrla kapitalistična logika, ki vsiljuje čim večjo produkcijo ne ozirajoč se na kakovost. Seveda pa ni vsa slovenska literatura slaba, temveč vsako leto dobimo tudi nekaj vrhunskih tekstov.
Ali sicer bolj uživate ob dobri knjigi ali ko slabo knjigo kritiško raztrgate?
(Smeh.) V vsakem primeru imam raje dobre tekste. Kot bralka zelo trpim ob slabih knjigah. Zdi se mi škoda bralčevega časa zanje. Zakaj sploh pisati slabe knjige? Teh nihče ne bo bral ali kupil. No, ne izključujem pa niti verjetnosti, da nekaj, kar ni po mojem okusu, za nekoga drugega predstavlja vrhunec umetnosti.
Glede na to, da imate kot literarna kritičarka jasno izdelana merila, kaj je kakovostno leposlovje, vam je ta vloga v breme ali pomoč pri pisateljevanju?
Ne, nikakor mi ni v breme. Sama namreč ne bi mogla pisati, če ne bi prebrala številne druge literature in se poglobila vanjo. Drugi teksti, pa tudi posamezni stavki, na katere sem pozorna kot profesionalna bralka, me navdihujejo in mi pomagajo pri lastnem pisanju. Ko pišem, vzpostavljam dialog z drugimi avtorji in njihovimi besedili. Včasih, ko začutim, da sem pri lastnem pisanju obstala na mrtvi točki, se obrnem h kakšnemu drugemu avtorju, k drugi knjigi, najdem pri njem določen stavek in s to pomočjo nadaljujem lastno zgodbo.
Tako vaše kritike kot recenzije drugih Stritarjevih nagrajenk zadnjih let med drugim odlikuje duhovitost. Je torej resnim kritikam, ki prisegajo le na literarno teorijo, odklenkalo?
Menim, da mora vsak kritik najprej predihati literarno teorijo in šele, potem ko obvlada obrtniško plat, si lahko privošči vstavljanje humorja ali morda poetike. Ta pa seveda pride s kilometrino prebranega. Sem torej zagovornica tega, da mora umetnost temeljiti na konsenzu, da si je o tistem, o čemer razpravljamo, potrebno najprej pridobiti določeno znanje in šele nato lahko ustvarjamo presežke.
