Tokrat s primerljivo tematiko posega v nebo, nad zemljo ter v hlape: vse je dvignjeno. Povzdiguje, na primer, vrsto pesništva, ki se prehitro označi s prevzvišenim, patetičnim, celo tavtološkim. Seveda je pričakovati, da pesnik po tolikšni (vsaj količinsko določeni) izpovedni moči poseže v lastno pesniško preteklost. Z zbirko Kentaver, maline in… alkohol Svetina krepko razgrne oznako pesem v prozi, s kakršno so besedila določena.
Pravljičnost oziroma mitološkost takšnega gledanja, ki je pesnikovo videnje, urednik zbirke Poetikonove lire Ivan Dobnik povzame v zadnjem stavku spremne besede z naslovom V loku med fizičnim in metafizičnim: »Pesnik je sam s svojo pesmijo sredi temačnega gozda, kjer ob ognju kuje verze, da celo divje zveri iz radovednosti do njegovega skrivnostnega opravila postanejo bolj blage, bolj zaupljive, bliže svetlobi in vidnemu.«
A pesnik ni prav posebno blag do sebe. Blažji je do najbližjega, ki je v postopku prerajanja, ko se spominja prihajajočega. Pesem Opij se konča z opisom takšne dušne poti: »Le še opoj, nič več opij. Ti, mrtvi prijatelj, pesnik in zaničevalec zemeljskih zakonov, pa zaužij smrtno dozo, da se čim prej vrneš od mrtvih.« Treba je posebej izpostaviti, da Ivo Svetina tako svoje gledališče kakor tudi svoje pesnjenje uglaša s tibetansko skrivnostnostjo, saj je pred slabima dvema desetletjema poslovenil Tibetansko knjigo mrtvih, ki vsebuje napotke za potovanje duše oziroma navodila za izboljšano ponovno utelešenje, kar se lahko zgodi tudi na način bivanja v obliki živali ali rastlin. Ni naključje, da v zbirki prednjačijo opisi živali, kot so pes, pav, hijena, lev, obenem so tu tudi rastline – iris, praprot, sončnica, in, morda najpomembnejša, trta. Izpostavljene so tudi sestavljene oblike življenja, kot sta pegaz in kentaver.
Sestavljanju, osnovi ustvarjanja, Ivo Svetina najvztrajnejše posveča svoje gledišče na lingvistično sintakso, kar je zaobjeto v drugem delu pesmi v prozi Gledališče: »A zdaj ni čas metafor in simbolov. Začelo se je zares; besede, napisane in neizgovorjene, pomenijo poslednjo misel, ki jo je še treba oblikovati, ki sedi v parterju in si želi užitka ob poslušanju vrhunske poezije.«
Izbornost izreke je tista višinskost, razpon, ki mu ga slovenščina lahko zavida. Kajti pesnik je umetnik mere, odmerjanja glasov in znakov; pesnik je tisti, ki ne določi le števila zlogov ali dolžine vrstice; pesnik ni takšen, da bi zmotil pripoved o neskončnih permutacijah logosa. V zvezi s tem še odlomek iz besedila Mere: »Ritem menjavanja šuma vode in peska je bil enakomeren, ponavljajoč se v neskončnost.«
Ni kaj. Kentaver si po alkoholnih hlapih lahko privošči celo malinovec, pesnik pa mora nagovarjati bralstvo s skrbnim obiranjem lastnih zapiskov, da ponudi najžlahtnejše.

Recenzija