V ponedeljek popoldne sta se Juan Bedoya in njegov svak Rodrigo Pena skupaj s sorodniki odpravila k svetilniku Frouxeira v bližini kraja San Vicente de Meirás na španski kantabrijski obali. Tam sta izpolnila poslednjo željo Juanovega očeta, ki je preminil pred slabim mesecem dni, in njegov pepel stresla v morje. Juana Bedoyo sta spremljali njegovi hčeri, 25-letna Patricia in 20-letna Noelia. Slednja je edina, ki je z lažjimi poškodbami preživela ponedeljkovo tragedijo.
Nenaden velik val je vse štiri potegnil v morje in jih zalučal med skale. Noelii se je uspelo rešiti, truplo Rodriga Pene so naslednje jutro našli v pesku bližnje plaže, Patricia in Juan sta še vedno pogrešana. Vreme je bilo v ponedeljek slabo in morje razburkano, valovi so bili visoki do 12 metrov, veter je pihal s hitrostjo več kot 80 kilometrov na uro, je eden od reševalcev povedal za španski časopis El País. Kljub temu je moral nenaden val družino presenetiti, saj so bili domačini in so dobro poznali muhe Atlantika.
Na Portugalskem so istega dne imeli srečo, tokrat mrtvih ni bilo. V Portu na severu države je velik val potegnil v morje na ducate avtomobilov, pri izlivu reke Douro so valovi lažje poškodovali štiri starejše osebe. Že prejšnjo nedeljo je v Biarritzu na francoski atlantski obali velikanski val v morje odnesel 28-letno žensko, ki je še vedno niso našli. V ponedeljek je v istem kraju val pod seboj pokopal še nekega brezdomca. V britanskem Devonu so v ponedeljek ustavili iskanje 18-letnega fanta, ki ga pogrešajo že od prejšnjega četrtka in so ga nazadnje videli ob obali, ko je hotel slikati razburkano morje.
Oblasti prebivalce vzdolž atlantske obale svarijo pred pretiranim pogumom in opozarjajo na nevarnosti, ki jih prinaša razburkano morje. Najbolj nevarno je prepričanje, da bodo že pravočasno ocenili moč in višino valov ter se umaknili na varno. Okoliščine, v katerih je morje pokopalo doslej mrtve in pogrešane, kažejo, da to v resnici ni mogoče.
Neubranljivo
Portugalsko je tragična nesreča pretresla že sredi decembra. Tedaj se je sedem študentov iz portugalskega glavnega mesta ob koncu tedna odpravilo na jug in najelo hišico v vasici Alfarim v bližini mesta Setúbal. Štiri dekleta in trije fantje, vsi v starosti od 21 do 25 let, so zvečer vzeli s seboj brisače, hrano in pijačo ter se posedli na kilometer oddaljeni plaži Praia do Meco. Jutro je živ dočakal le eden, ki se mu je uspelo rešiti pred orjaškim valom, in približno ob treh ponoči je obvestil reševalce. Truplo enega od fantov je morje naslednji dan naplavilo na plažo okoli 400 metrov stran od kraja nesreče, teden dni zatem še dve od štirih pogrešanih deklet.
Tamkajšnji ribiči in domačini dobro vedo, kako zahrbtni so valovi v zalivu. Zaradi močnih tokov in nepredvidljivih valov Praia do Meco velja za nevarno. Francisco Luis, mestni svetnik, ki je v Setúbalu odgovoren za civilno zaščito, je za portugalsko tiskovno agencijo Lusa povedal, da je morje tam včasih nekaj minut povsem mirno, toda potem se nenadoma pojavijo trije ali štirje velikanski valovi in presenetijo ljudi na plaži. Augusto Pólvora, župan bližnjega kraja Sisimbra, je dejal, da je morje v tistih krajih nevarno in da morajo reševalci pogosto izobesiti rdečo zastavico, ki kopalcem sporoča, naj ostanejo na suhem. Toda tako huda nesreča kot sedaj se, odkar pomni, še ni zgodila.
Strokovnjaki opozarjajo, da takšnim valovom tudi najboljši plavalci običajno niso kos in pri tistih, ki so se rešili, je bolj verjetno v ozadju sreča kot znanje. Val ob svojem prelomu žrtev butne ob tla s tako veliko silo, da se hudo poškoduje in izgubi zavest, tudi če so tla prodnata; če so skale, je nevarnost še toliko večja. Ko se val zlomi, voda ponesrečenega potegne globoko nazaj v morje, zato pri takšnih nesrečah ni nič nenavadnega, če trupel nikoli ne najdejo.
Niso cunamiji
Vse do leta 1995 so velikanske ali morilske valove pripisovali bujni domišljiji mornarjev, izginotja ladij pa pojasnjevali s slabim vzdrževanjem ladij in pomanjkljivimi izkušnjami mornarjev. Dva dogodka sta povzročila, da so znanstveniki začeli verjeti v obstoj velikanskih valov in jih začeli raziskovati. Prvi dan novega leta 1995 je v Severnem morju divjala nevihta. Ob 16.20 uri je avtomatski merilnik valov na naftni ploščadi Draupner E, 160 kilometrov od norveške obale, izmeril en sam val, visok 26 metrov, ki je treščil ob ploščad s hitrostjo 100 kilometrov na uro. Le sedem ur kasneje je 570 kilometrov južneje, v bližini nemške obale zahodno od Borkuma morilski val prevrnil reševalno ladjo Alfried Krupp. Ladja se je sicer znova poravnala, a je val s palube pometel dva mornarja. Enega je morje kmalu zatem naplavilo na otok Juist, drugega pa je v bližini mesta Borkum vrnilo na kopno šele po več mesecih.
Dobrih devet mesecev zatem, 11. septembra 1995, je orjaški val v zgodnjih jutranjih urah zadel luksuzno ladjo Queen Elisabeth 2, ki je bila preko novofundlandske plitvine na poti iz francoskega Cherbourga v New York. Po izjavah posadke, ki jih potrjujejo tudi podatki kanadske vremenske postaje, so ladjo v roku trinajstih sekund zadeli trije zaporedni valovi v višini 28 do 29 metrov, po nekaterih poročilih naj bi največji dosegel celo 33 metrov. Vzrok zanje je bil hurikan Luis, ki ga je zaneslo neobičajno visoko na sever, kapitan Ronald Warwick pa je valove opisal kot orjaško vodno steno. Ladji se kaj hujšega ni zgodilo, ranjen ni bil nihče, eden od potnikov pa je poročal, da je bilo največ težav s tem, da je bilo treba temeljito počistiti notranje prostore. Potnikom je ladijska družba Cunard v nadomestilo za prestani strah in neudobje na ladji ponudila velikodušen dobropis in plačala dvodnevno bivanje v New Yorku.
Ne glede na dramatičnost trenutka, v katerem se je znašla britanska luksuzna ladja, pa je premik v glavah znanstvenikov povzročil predvsem »Draupnerjev« ali »novoletni val«, saj so ga natančno izmerile merilne naprave. Od tedaj obstoj orjaških valov dokazujejo številne samodejne vremenske postaje, kamere na naftnih ploščadih, razbrati pa jih je mogoče tudi iz satelitskih posnetkov. Da je mogoč nastanek tudi več kot 30 metrov visokih valov, strokovnjaki opazujejo v svojih simulatorjih. Njihovo raziskovanje pa je namenjeno predvsem uporabnemu cilju – radi bi iznašli sistem, po katerem bi takšne valove lahko vnaprej napovedali.
Vedno znova namreč izginjajo velike ladje v razburkanem morju. Nemški center za zračni in vesoljski promet ocenjuje, da se vsak teden potopita najmanj dve ladji. V zadnjih dvajsetih letih je v neurjih potonilo kar dvesto velikih tovornih ladij, je Wolfgang Rosenthal z Inštituta za obalne raziskave Geesthacht zapisal v poročilu o projektu Maxwave, ki ga denarno podpira Evropska unija. Namen projekta je raziskati, kako ti valovi nastanejo, kakšni vremenski pogoji vplivajo na njihov nastanek, kako morajo biti grajene ladje, da so jim kos, in ali jih bo mogoče v prihodnje napovedati.
Orjaški valovi, v angleščini freak waves ali rogue waves, so običajno več kot dvakrat višji od običajnih valov v nekem okolju. Iz raziskav v simulatorju strokovnjaki sklepajo, da so lahko visoki tudi do 50 metrov. Hkrati so ti valovi izjemno strmi, njihovo uničevalno moč pa še povečuje njihova velika hitrost.
Orjaški valovi nimajo nič skupnega s cunamiji. Medtem ko slednji nastanejo zaradi tektonskih premikov dna oceanov, orjaški valovi nastajajo na površini morja. Cunami se pod ladjami običajno prelije tako, da ga na odprtem morju skoraj ne opazijo, orjaški valovi pa so resna grožnja tudi za velike ladje. Po drugi strani se cunami, ko doseže obalo, nakopiči v tudi do 50 metrov visok val, ki se razlije v notranjost celine, orjaški val se ob stiku z obalo zlomi.
Tri sestre in bele stene
Strokovnjaki ločijo tri vrste orjaških valov: posamične zelo mogočne valove, ki za nekajkrat presežejo višino običajnih; zatem tako imenovane »tri sestre«: tri zaporedne valove, ki so precej višji od običajnih valov; ter »bele stene«, ki so zelo strmi, skoraj navpični valovi, široki tudi nekaj kilometrov. Orjaški valovi nastajajo na različne načine. Če val teče proti toku, ga ta zavira in potiska skupaj, val postaja vse višji in čedalje bolj strm. Orjaški valovi nastanejo vselej takrat, kadar se na eni točki sreča več manjših valov, lahko iz različnih smeri trčijo skupaj ali pa več hitrih valov ujame počasnejšega.
Leta 2008 sta Tim Janssen iz San Francisco State University in Thomas Herbers iz Naval Postgraudate School razvila simulacijski model, ki naj bi pokazal, kje in zakaj nastanejo orjaški valovi. Med nevarne točke, kjer lahko nastanejo orjaški valovi nepredvidljivih višin, štejejo predvsem tista obalna območja, kjer je morsko dno zelo razgibano in tokovi potekajo v različne smeri. Plitvine in tokovi namreč povzročijo, da valovi spreminjajo svojo smer in hitrost.
Računalniški model naj bi prepoznal vroče točke, na katerih se prekrivajo tokovi. S pomočjo tega modela so izračunali, da se na takšnih točkah trije orjaški valovi pojavijo na vsakih tisoč normalnih, medtem ko se v običajnih razmerah trije orjaški valovi pojavijo le na vsakih deset tisoč normalnih valov. Doslej je model le teoretične narave, sedaj ga preverjajo na delu Cortesove plitvine 200 kilometrov pred obalo južne Kalifornije, kjer se križa več morskih tokov. Posebej pogosto se orjaški valovi pojavljajo jugovzhodno in vzhodno od južne Afrike, kot tudi na špici Južne Amerike (Kap Hoorn).
Na naftni ploščadi Draupner orjaške valove redno merijo. Profesor Julian Wolfram iz Heriot-Watt University iz Edinburga je v dvanajstih letih izmeril 466 orjaških valov. Dva evropska satelita sta v okviru projekta Maxwave opazovala orjaške valove po vsem svetu. V treh tednih sta zabeležila deset orjaških valov, ki so bili višji od 25 metrov. S tem so znanstveniki ugotovili, da se orjaški valovi pojavljajo pogosteje, kot so sprva domnevali. Kljub temu nekateri strokovnjaki dvomijo, da bi vseh dvesto ladij v zadnjih dvajsetih letih potopili ravno orjaški valovi, toliko bolj, ker je le za redke od njih to res nedvoumno dokazano.
Po vsej verjetnosti pa je orjaški val botroval enemu najbolj skrivnostnih izginotij na morju. Nemška tovorna ladja MS München je veljala v sedemdesetih letih za moderno in varno ladjo. 7. decembra 1978 je 261 metrov dolga ladja izplula iz nemškega pristanišča Bremerhaven in se napotila v ameriško državo Georgio. Na krovu je bilo 28 mož posadke. Johann Dänekamp, kapitan ladje, ki je plula proti severnemu Atlantiku, nad katerim je od konca novembra divjal močan orkan, si zaradi vremenske napovedi ni pretirano belil glave. Plovilo, ki ga je krmaril, je veljalo za praktično nepotopljivo. Pet dni kasneje, 12. decembra ob 3. uri zjutraj, je grška tovorna ladja Marion sprejela več šibkih klicev na pomoč, posadka pa je takoj sprožila eno največjih in najtežjih mednarodnih iskalnih akcij v Atlantskem oceanu. Nemško tovorno ladjo je teden dni iskalo 110 ladij in 13 letal. Vse, kar so našli, so bili trije plavajoči kontejnerji, uničen reševalni čoln in poškodovan rešilni otok. O ladji in posadki ni bilo ne duha ne sluha.
O tem, kaj bi se lahko zgodilo z ladjo, pričajo le kovinski zatiči na reševalnem čolnu, s katerimi je bil pritrjen na krov. Ti so bili močno zviti nazaj, kar govori o tem, da je vanje morala udariti izredno močna sila. Na osnovi izsledkov preiskave pomorskega urada v Bremerhavnu in z znanjem, ki ga imajo strokovnjaki danes, ocenjujejo, da so ladjo morali udariti trije valovi v višini 25 do 35 metrov. Ladja se je sicer potopila šele 33 ur zatem, toda ker so jo zaradi napačno ocenjenega položaja iskali 180 kilometrov preveč severno, ne posadke ne ladje ni bilo mogoče več rešiti. Še danes se ne ve, kje je potonila MS München.
Previdnost rešila tudi Slovence
S precej nižjimi valovi, ki pa so prav tako imeli hude posledice, so se srečali tudi Slovenci, ki so leta 2010 križarili po Sredozemlju. »Turisti na križarski ladji Louis Majesty, s katero je plulo tudi 56 Slovencev, so v sredo popoldne postali žrtve podivjanega sredozemskega morja,« je 5. marca poročal Dnevnik. Trije osemmetrski valovi, ki so pred špansko obalo pri kraju Begur blizu francoske meje treščili v križarko, dolgo več kot dvesto metrov, so razbili stekla na palubi na sprednjem delu ladje in pljusknili v notranjost. V nesreči sta izgubila življenje dva potnika, Nemec in Italijan, poškodovanih je bilo tudi devet Slovencev. Novinarka Monika Oštir, njeni najožji sorodniki so bili neposredno priče nesreči, je povedala, da bi bili med mrtvimi najbrž tudi Slovenci, če jih ne bi vodič pravočasno opozoril, naj se odmaknejo od oken, v katere je pozneje treščil val. Ko so se umaknili, sta na njihovo mesto stopila Nemec in Italijan. Zaradi vdora valov sta izgubila življenje.