Namen predstavljenih proračunov je jasen: zadovoljiti zahteve Bruslja na področju javnih financ in primanjkljaje spustiti pod raven, ki jo zahteva evropska komisija. V načrtih za prihodnji dve leti ni bistvenih odstopanj od trenutne fiskalne politike, ki svoje upe polaga na zmožnost gospodarstva za samozagon tudi pod večjim davčnim bremenom. Proračun ni razvojno naravnan in prav tako ni spodbuden za gospodarstvo, ki je pričakovalo davčno razbremenitev. Novega varčevanja je v napovedih zgolj za vzorec, saj večina pozitivnih fiskalnih učinkov temelji na večjem davčnem izplenu in nekaterih že veljavnih varčevalnih ukrepih.
Predstavniki evropske komisije, ki bodo v naslednjih tednih prečesavali slovenske proračunske rešitve in se opredeljevali o njihovi prepričljivosti, ne puščajo dvomov o svojih željah. Pričakujejo namreč varčevanje v javnem sektorju, strukturne in predvsem trajne premike k optimizaciji javne potrošnje, ki bodo predstavljali temelje tudi onkraj gospodarske krize. Doktrini varčevanja je trojka, v kateri sta poleg evropske komisije sopotnika še Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, ostala zvesta skozi vse kritike in notranja nesoglasja vse od začetkov reševanja »grškega vprašanja«. Namen trojke je čimprejšnja ozdravitev fiskalnih bolnikov, pri čemer so zdravila pogosto bistveno bolj boleča za bolnika od bolezni same.
Ideja politike fiskalnega varčevanja je seveda intuitivno privlačna z moralnega stališča, saj sili »države grešnice«, da svoje grehe priznajo in zanje opravijo pokoro. Država, ki je nekaj časa trošila nad svojimi zmožnostmi, je naletela na zaprta vrata finančnih trgov in rešila jih je zgolj obljuba, da bodo sami pospravili za seboj. Z ekonomskega vidika je jasno, da zniževanje ekscesivno visokih javnih dolgov s proračunsko konsolidacijo lahko traja desetletja in ne zgolj leta. Tako bi Grčija, če bi želela v naslednjih dvajsetih letih zadostiti konvergenčnemu merilu javnega dolga v BDP (60 odstotkov), letno ustvarjati 5-odstotne proračunske presežke po plačilu obresti in zapadlih glavnic na obstoječi dolg. Čeprav je dejansko boleč le prvi del poti, v katerem je treba proračunske primanjkljaje pretvoriti v presežke, pa je ob dejstvu, da letos znašajo zgolj stroški obresti grškega javnega dolga 3,8 odstotka bruto domačega proizvoda, celotna pot izredno strma.
Redki danes program, ki ga izvaja evropska komisija v Grčiji, ocenjujejo kot uspešen. Ekonomist Charles Wyplosz tako meni, da je za poglobitev grške krize kriva prav trojka, saj je namesto zgodnjega prestrukturiranja oziroma večjega odpisa terjatev Grčijo prisilila v nadaljnje zadolževanje. Kot edino rešitev za obubožano grško državo (z dolgom, ki bo še letos dosegel 175 odstotkov BDP) in klinično mrtvo gospodarstvo (BDP je 30 odstotkov pod ravnijo leta 2007, brezposelnost mladih je 57-odstotna, gospodarska rast pa letos ne bo dosegla niti napovedane 4,1-odstotne kontrakcije) ponuja odpis dolgov oziroma njegovo prestrukturiranje v korist dolžnika. Na tak način bi se zmanjšalo fiskalno breme obresti in zapadlih glavnic, kar bi vodilo v milejše oblike varčevanja in odpiralo potencial za obuditev zasebnega sektorja. Čeprav so nedvomno privlačne za države dolžnice, pa takšno reševanje prezadolženosti spremljajo resne težave.
Odpis in prestrukturiranje dolgov bi seveda povzročil pojav moralnega hazarda za preostale države s podobno stopnjo zadolženosti, kar bi znižalo njihovo implicitno ceno zadolževanja. Tržna obrestna mera bi, ob zavedanju upnikov, da bodo v bližnji prihodnosti ostali brez dela glavnice, seveda skokovito naraščala. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bilo tudi reševanje grške krize leta 2010 predstavljeno kot enkratna akcija, ki nikakor ne bo postala stalna praksa v Evropski uniji. Vse do Španije, Portugalske, Cipra…
Nasprotniki politike varčevanja v previsokem javnem dolgu ne vidijo tako perečega problema kot njeni zagovorniki. Revitalizirani z debaklom Reinhartove in Rogoffa vidijo možnosti za uspeh varčevalne politike zgolj v obdobju gospodarske rasti, v gospodarski kontrakciji pa zagovarjajo aktivno in obsežno stimulacijo zasebnega sektorja. Na drugi strani podporniki politike varčevanja vidijo to kot edino zagotovilo za hitro povrnitev zaupanja v vzdržnost javnih financ, pri tem naj bi varčevanje v razvitih državah celo vodilo v gospodarsko rast (Alesina in Ardagnova, 2009). Zanimivo pa oboji v grškem scenariju vidijo potrditev pravilnosti svoje doktrine, le da je to za keynesiance Grčija po prvem četrtletju 2010, ko jo hromi varčevalni krč, za podpornike politike strogega varčevanja pa Grčija pred tem, ko so finančni trgi izgubili upanje v to, da bodo dolgovi sploh še kdaj poplačani.
Slovenska proračuna ne sledita ortodoksnemu shujševalnemu receptu, hkrati pa se ne obračata k odpravljanju politike varčevanja, k čemur kličejo njeni nasprotniki. Slovenija ne izpolnjuje v popolnosti strogih zahtev politike varčevanja, ki jo zahteva Bruselj, ravno tako se ne prepušča keynesianskim ukrepom za blaženje krize. Vlada se je torej odločila, da bo naslednji dve leti ohranila razvojno patpozicijo in zavoljo socialnega konsenza ne bo naredila nič za to, da bi slovenski voz premaknila iz blata, v katero tone. Gre za proračuna, katerih edini namen je prepričati trojko in finančne trge, da smo se do letos samo šalili in da v resnici nismo tako potratni. Poglejte, zmoremo sami. Posodite nam samo nekaj (milijard) evrov za banke, drugo bo pa nekako šlo.
