Avtorji študije, ki so jo objavili v Diabetologiji, reviji Evropskega združenja za preučevanje diabetesa (EASD), dr. Carlo La Vecchia in sodelavci z Inštituta za farmakološke raziskave v Milanu v Italiji, so preučevali paciente iz Grčije, ki so vključeni v Evropsko prospektivno študijo raka in prehrane (EPIC), ki še poteka.

Med 22.295 udeleženci študije, ki jih spremljajo že več kot 11 let, so zabeležili 2330 primerov diabetesa tipa 2. Da bi ocenili njihove prehranjevalne navade, so udeleženci izpolnili vprašalnik, raziskovalci pa so pripravili poseben točkovni sistem, s katerim so s točkami do deset ocenili njihovo prehranjevanje po vzoru mediteranske diete in vsebnost ogljikovih hidratov (to je glikemično obremenjenost prehrane).

Ljudje, ki so jih pri ocenjevanju podobnosti njihovih prehranjevalnih navad z mediteransko dieto ocenili z oceno več kot šest, so imeli 12 odstotkov manj tveganja, da bodo razvili diabetes tipa 2, kot ljudje z oceno manj kot tri. Ljudje, ki so imeli v prehrani največji delež ogljikovih hidratov, so imeli 21 odstotkov večje tveganje, da bodo razvili diabetes, kot tisti z nizko oceno. Kombinacija visoke ocene za mediteranski način prehranjevanja in nizke ocene za vsebnost ogljikovih hidratov je zmanjšala tveganje za razvoj diabetesa za 20 odstotkov, v primerjavi z obratnim načinom prehranjevanja.

Avtorji sklepajo, da je vloga mediteranske diete pri nadzoru telesne teže še vedno kontroverzna, in v večini študij, ki so jih izvedli v mediteranskih državah, uporaba mediteranske diete ni bila v vzročni povezavi s prekomerno telesno težo. Iz tega lahko sklepamo, da zaščitni dejavnik mediteranske diete proti diabetesu ne deluje skozi nadzor nad težo, pač pa skozi različne značilnosti mediteranske diete. A je to v študijah, v katere je vključenih veliko ljudi, težko preučevati, ker običajno ni na voljo podatkov o tem, kako se je skozi čas spreminjala njihova teža.

Avtorji tudi poudarjajo uporabo ekstra deviškega olivnega olja v mediteranski dieti, kar vodi v večjo uporabo (ugodnih) mononenasičenih maščobnih kislin. Vendar si raziskave tudi na tem področju nasprotujejo. Tako ena od raziskav o vplivu maščob na diabetes prinese sklep, da ima nadomeščanje (za zdravje neugodnih) nasičenih in transmaščobnih kislin z nenasičenimi ugoden učinek na občutljivost za inzulin in vodi v zmanjševanje obolevnosti za diabetesom tipa 2. Po drugi strani pa randomizirana študija o srčno-žilnih zapletih pri posameznikih, ki so uživali mediteransko dieto z olivnim oljem ali oreški in ki so jih primerjali s kontrolno skupino posameznikov, ki je uživala prehrano z nizko vsebnostjo maščob, ni našla posebne razlike v obolevnosti za diabetesom med obema skupinama.

V zvezi z glikemično obremenitvijo pa so avtorji študije sklenili, da prehrana z veliko količino živil, ki vsebujejo visok glikemični indeks, vodi do hitrih dvigov krvnega sladkorja in ravni inzulina. Kronično povišana zahteva po inzulinu lahko sčasoma povzroči upad beta celic v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin, kar posledično povzroči neustrezno toleranco za glukozo in povečano odpornost proti inzulinu. Oboje napoveduje razvoj diabetesa. Prehrana, bogata z živili z visokim glikemičnim indeksom, prav tako oteži nadzor nad boleznijo pri ljudeh, ki so že razvili diabetes.

Zato lahko prehrana z živili, ki vsebujejo nizek glikemični indeks, ki hkrati upošteva načela mediteranske diete, zniža obolevnost za diabetesom tipa 2. lo