Prvo mesto na svetu za kreativno katalonsko gostilno je po eni strani veliko presenečenje, po drugi strani pa je treba vedeti, da so bili lani in predlani na drugem mestu, pred tem pa na četrtem. Na vrh so se prebijali osem let in potem ko so se nekdaj nepremagljive Noma, El Bulli in Fat Duck izčrpali v svojih idejah ali celo prenehali obratovati, jim je vendarle uspelo zmagati. Brata Roca, Joan in Jose, sta odprla lokal že leta 1986 zraven gostilne svojih staršev, zdaj pa sta že šest let na novi lokaciji. Joan kuha, Jose je somelje, pridružil pa se je tudi najmlajši Jordi, ki je, jasno, slaščičar. Njihove jedi so splošno rečeno kreativne, njihovi krožniki pa skorajda bliže likovnim stvaritvam Joana Miroja kot običajnim jedem. Kljub temu zagotavljajo, da za svoje (tudi molekularno) kuhanje uporabljajo lokalne sestavine. Imajo eno najbolj odtrganih spletnih strani in do skrajnosti izpiljen interier restavracije, ki se v obliki trikotnika razteza okoli vrta. In čeprav so najboljši na svetu, stane njihov najdražji meni sprejemljivih 160 evrov na osebo, brez pijače. Tudi po vplivnem vodiču Michelin imajo najvišjo oceno – tri zvezdice.
Če je bil za koga ponedeljkov večer žalosten, je bil to Rene Redzepi, zadnja tri leta šef najboljše restavracije na svetu. Drugo mesto bi bilo za vsakogar velik uspeh, za danskega mojstra albanskih korenin pa… Noma, ki ima po Michelinu le dve zvezdici, ponuja samo kreativni meni za 200 evrov. V restavraciji je 12 miz, za katere skrbi več kot 60 kuharjev in natakarjev. Hrana je kakopak kreativna, ideje pa bazirajo na nordijskih sestavinah. Redkev in korenček, posajena v emulzijo trave…
Med deseterico najboljših ni francoskih gostiln, je pa zato vse više Massimo Bottura. Lani je bil na petem mestu. Njegovi krožniki so po mnenju kritikov ne samo ustvarjalni, ampak duhoviti in celo parodični: v Londonu so bili navdušeni nad krožnikom zajec v gozdu, v kamuflažnih barvah. Bottura ima tudi po Michelinu najvišjo oceno tri zvezdice, meni z dvanajstimi jedmi in pripadajočo spremljavo vin vas bo stal 315 evrov. Če vam bo seveda sploh uspelo rezervirati, saj ima gostilna zgolj 12 miz.
V obrazložitvi so zapisali, da je šef Andoni Luis Aduriz do skrajnosti obseden z detajli in da se že skoraj norčuje iz gostov. Baskovska tehno-čustvena kuhinja pa vseeno ni več presenečenje. Lani in predlani je bil Mugaritz na tretjem mestu. Michelin mu daje zgolj dve svoji zvezdici (v neposredni okolici so kar tri restavracije, ki jih Michelin ceni višje). Adurizov meni vas bo stal okoli 180 evrov. In da ne bi pričakovali klasične hrane: Mugaritz je mojster praškov, dimov, kapljic in predvsem neobičajnih izumov.
Lani so bili na desetem mestu, letos pa so s skokom na peto postali tudi najboljša restavracija zunaj Evrope in, jasno, prva na ameriškem kontinentu. Strokovnjake navdušuje, kako šef kuhinje Daniel Humm razume sodobno francosko kuhinjo, ki ji dodaja, kot pravijo, »newyorški twist«. Za meni morajo gostje odšteti 175 dolarjev, je pa dejstvo, da ne gre za moderno kreativno kuhinjo, ampak za eliten lokal, ki mu tudi Michelin daje tri zvezdice. Pomemben podatek je tudi, da je bil doslej najboljši lokal v New Yorku Per Se, ki je letos padel na enajsto mesto.
Alex Atala je že četrto leto zapored prvak Južne Amerike (lani je bil celo četrti na svetu). Kuhar, zgodovinar in botanik raziskuje tradicionalne jedi in lokalne sestavine, pa naj gre za mravlje, manioko, njen ekstrakt tucupi ali cambuco. Atala nabira svoje sestavine v pragozdovih Amazonke, strokovnjake pa je na meniju prepričalo sveže srce palme s pokrovačami in omako iz koral. Je pa treba malce paziti pri cenah, če boste ob kaki nogometni tekmi hoteli naslednje leto jesti v restavraciji D.O.M. Nekateri meniji lahko dosežejo ceno 500 dolarjev.
Šef nekoč najboljše restavracije na svetu Fat Duck ima še enega asa v rokavu. To je Ashley Palmer Watts, ki kuha v restavraciji s starinskimi angleškimi jedmi. Lani se je na lestvici iz nič znašel na devetem mestu, zdaj je še napredoval. Michelin mu daje zgolj eno zvezdico (v bistvu ima slabšo oceno kot naša La Subida v Brdih), po drugi strani pa je res, da francoski vodič redko dobro oceni gostilne, ki delujejo šele dve leti. Najstarejša jed je iz leta 1390 (riž in telečji rep z žafranom in rdečim vinom). Cene posameznih jedi pa so okoli 20 evrov.
O tej baskovski trdnjavi smo pisali že lani, ko je bila najboljša kuharica na svetu Elena Arzak, sicer hčerka lastnika Juana Marija Arzaka. Letos so kritiki bolje ocenili Nadio Santini iz Dal Pescatoreja v Mantovi, kar je dokaj sumljiva odločitev, če vemo, da je Pescatore daleč od najbolje ocenjenih gostiln. Arzak je osmi, kot je bil tudi lansko leto. Pri Arzaku na spletu že vnaprej napišejo, da naj ima oseba, ki hoče malicati, v žepu najmanj 180 evrov, pa še denar za pijačo. Letos so kritiki hvalili njihovega jastoga.
Navadno ima pošten Slovence kar veliko pripomb na avstrijske jedi in njihova vina. Resnica je seveda daleč od tega. Dunaj je kulinarična prestolnica z gostilnami in restavracijami, ki jih pri nas lahko le sanjamo. Podobno je z vini. Vstop Steirerecka med prvih deset se je napovedoval že nekaj časa. Lani so bili enajsti, leto prej na 22. mestu. Lastnik in glavni kuhar Heinz Reitbauer izvira iz avstrijske Štajerske, kjer ima tudi svojo kmetijo in nekaj kooperantov. Cene v restavraciji, ki ima dve Michelinovi zvezdici, so kakih 150 evrov na osebo.
Prihajajo tudi Nemci. Redke so namreč države, ki imajo toliko restavracij in gostiln z Michelinovimi zvezdicami. A Nemci so natančni in Michelin si tega najbolj želi. V izboru za najboljše restavracije sveta pa navadno zmagujejo bolj ustvarjalni kuharji, zato je dosežek Joachima Wisslerja vreden veliko. Po Michelinu ima že tako tri zvezdice, v ponedeljek pa so v Londonu zapisali, da ponuja moderno nemško kuhinjo. Recimo divjačino z želejem iz borovih iglic in kremo iz zelene. V Vendomu lahko dobite tudi 25-hodni meni, cene pa brez težav poskočijo prek 230 evrov na osebo.
