Asja Hrvatin

A zame jih je imela. Vzgojena sem bila v politično živem okolju in študiram socialno delo. Poznam mehanizme, ki niso napake sisteme, ampak pojavi, ki jih sistem ustvarja.

Izkušnje Occupyja so si deloma podobne. A v Sloveniji družbene skupine nismo znale najti skupnega jezika, da bi lahko šli naprej in skupaj nekaj zgradili. Jeseni na srečanju Agora 99 v Madridu, po pomladi v Frankfurtu, po letu Occupyja je bilo glavno vprašanje, kako zgraditi transnacionalno gibanje.

Lokalne rešitve so specifične in treba je naslavljati partikularne zahteve, hkrati pa graditi mrežo, ki bo zaobjela ves kontinent. Dolžniški mehanizmi kontrole, ki jih ustvarjajo banke in s katerimi kradejo demokracijo, niso lokalni in omejeni. So vseobsegajoči sistemski vzorci, ki jih lahko rešimo le na transnacionalni ravni.

A ni ideja, da imamo poklicne aktiviste, ki pridejo, ljudi prepričajo in nekam popeljejo. S svojo izkušnjo lahko morda vdahneš možnosti, ljudi opogumiš, da se izrazijo. Sicer pa imajo ljudje sami dovolj moči in idej za organiziranje.

V Sloveniji so se žal pokazale frakcije in v nekem trenutku je postalo nemogoče iti skupaj naprej. Nismo znali najti skupnega jezika in preseči, kar je partikularno v nas kot kolektivih. To ne pomeni, da nam ni uspelo. Nimamo skupnosti, a imamo močnejše kolektive. Ljudje, ki niso bili, so danes aktivni, angažirani in del večje zgodbe.

Sedanji protesti so prav to. Odlično je, da so decentralizirani. Ljudje vedo in znajo reči, česa nočejo. Ne bomo varčevali. Zakaj? Ker varčevanje ni rešitev, ampak politični in ekonomski samomor. Spuščamo se po spirali, ki le pada in pada in s sabo prinaša represijo, neofašizem. Pripelje do točke, ko se pojavi fašistična Zlata zora, zdaj na pohodu v Grčiji in tudi drugod po Evropi. Vse od 15. oktobra 2011 poudarjamo: Ne bomo plačali vaše krize. Ne bomo jemali revnim, da se hranijo tisti na vrhu, ki prevzamejo parlament. To so sporočila, ki so tudi zdaj na ulicah. Pri tem ne sme biti hierarhije, kaj je politično pomembneje. Enako pomembno kot boriti se proti varčevalnim ukrepom je bilo nastopiti proti deložaciji, proti spremembam v socialnem varstvu. Vse simptome, ki izhajajo iz krize kapitalizma in predstavniške demokracije, smo identificirali in se nanje odzvali. Proračunski rezi so zdaj le najbolj ekstremni prikaz tega, kar se nam dogaja.

Pri samoorganiziranju delavcev so igrali vlogo Nevidni delavci sveta, od prekernih do migrantskih delavcev, ki so nato postali fokus. Vprašanje je bilo, kako se lahko migrantski delavci samoorganizirajo, da si prilastijo nazaj svojo moč? Delavci poznajo tovarne, tam preživljajo cele dneve, vedo, kako se dela. Ne potrebujejo nekoga, da jim diktira od zgoraj, kako in kaj. Zastavlja se vprašanje izčrpanosti in kaj zmoremo politično, kjer še vedno prevladuje slogan Gotof si! V njem je ujeta množična politična artikulacija, v izbruhu ogorčenja in besa. Naj gredo vsi stran! A za trenutek, ko bodo prisiljeni iti, potrebujemo alternative, ki jih moramo graditi že zdaj. Alternativa ni boljši menedžer, ampak delavci, ki sami upravljajo tovarno. Da začnemo študentje skupaj v sodelovanju s profesorji oblikovati učni proces. Brez tega ne bo šlo. Direktna demokracija ne živi le na višji, politični ravni. Pomeni, da jo moramo živeti, delati.

Ne gre za to, kako v obstoječi politični prostor prenesti neposredno demokracijo. Sedanji politični prostor je predstavniško, instrumentalizirano demokratičen. V njem ne moremo ustvariti neposredne demokracije. Zato govorimo o demokraciji od spodaj gor. Mreža organiziranosti se s tem širi. Skupščine delujejo. Mi smo tako delovali leto dni. Nismo poznali soglasja prek kompromisov. Orodja imamo, a izumljati jih moramo na novo, sproti. Če ni vladajoče stranke, ki bi vse vodila, se moramo organizirati sami.

Drži. A dokler imamo sedanji sistem, se ukvarjamo le, kako zapolniti parlament s stranko, ki nato organizira državo. Če tega nimamo, je treba način organiziranja iznajti. Podobno je v tovarnah. Že na sestanku 20 ljudi, jih je 5, ki imajo popolnoma drugačna mnenja. A najdeš način, kako lahko stališča sobivajo, ne da bi se kdo počutil potlačen, in gremo skupaj naprej. Ne poznam vseh rešitev. A prepričana sem, da je mogoče. Moramo samo začeti. Vsak dan, v vseh situacijah. Če se okolja organizirajo neposredno demokratično, se to poveže v večjo sliko. Internet ponuja izjemne možnosti in španski družbeni aktivisti so denimo razvili svoje omrežje n-1.cc.

Med solidarnostjo in pomočjo ali humanitarnostjo je razlika. Solidarnost je bitka. Solidarnost je skupni boj. Solidarnost pomeni vedeti, da nekdo ni ubog, ker se mu nekaj dogaja, ampak smo vsi v istem. Nekje se situacija manifestira bolj radikalno, a zgodba je univerzalna. Solidarnost ne temelji na občutku usmiljenja ali želji, da nekomu pomagamo. Solidarnost je boj vseh nas 99 odstotkov, ki smo v tej situaciji. Jaz ne pomagam tebi. Pomagamo si skupaj. Tu je razlika. Slavoj Žižek lepo pojasni nasilje sistema. Kapitalisti povzročajo globalno krizo in nevzdržne razmere, ki se manifestirajo z lačnimi otroki v šolah, nato pa milostno dajejo denar.

Tako. Gre za sistemsko nasilje. Ni preprosto. Etična drža zahteva, da preprečimo lakoto, a zagotoviti moramo tudi sistemske spremembe. Sedanje nezadovoljstvo je tako veliko, da lahko vodi le v dve smeri. Ali bodo politiki odstopili ali pa razpihovali paniko in vzpostavili izredno stanje, kar sedanji oblasti paše. V vsakem primeru je treba misliti, kako se bomo organizirali. Tako če jih uspemo zrušiti, kot če nam to zdaj ne uspe in bo situacija postala še mnogo hujša. Nujno je, da začnemo misliti o afirmativnih dejanjih, kako se bomo politično organizirali. Ustvariti si moramo trdno mrežo, na katero lahko pademo, tudi večkrat, skozi proces vzpostavljanja novega sistema. Proces bo dolg.

Ne vem, če lahko delujemo skupaj s sindikati. Trenutno niso zmožni artikulirati, kar ljudje čutijo. Če bi bili, novembra ne bi imeli statične množice ljudi, ki jim govorijo govorci. To ni bazični sindikat, ki združuje delavce. Protest ni več odgovor. Niti enodnevna stavka. Potrebujemo generalno stavko, ki bo zamajala vlado. Nujno je, da se delavcem ne govori več, kaj morajo početi, ampak se jih samoorganizira, da bodo naredili, kar vidijo, da je treba. Ljudi je treba organizirati na delovnih mestih, da ustavijo pretok kapitala. To je bazični sindikalizem.

Večine migrantskih delavcev, ki so bili izigrani, ni več v Sloveniji. Niso mogli preživeti. Njihove pravice so šle v nič, nikoli ne bodo videli plačila, ki jim je dolgovano. Ne država ne sindikati jih niso zaščitili, a ideja, da se jih zaščiti, niti ni prava. Treba je okrepiti njihovo moč, da svojo situacijo in jezo skozi politične kanale uveljavljanja pravic uresničijo in si vzamejo nazaj pravice, ki so jim bile odvzete. Sindikati so premalo nepopustljivi, premalo predrzni v pogajanju. Nikjer ni bilo slišati absolutnega zavračanja varčevanja, nikjer ne slišimo nič o nezastopanih oblikah dela (prekerno delo, študentsko in tako naprej) Mladi si ne želimo biti prestrašeni, kaj bomo, ko končamo fakulteto. Možnosti in izbire, ki jih imamo, niso prave. Sindikati bodo lahko ponudili resnično opcijo, ko se bodo zradikalizirali in začeli delovati od spodaj gor.

Če do radikalizacije ne bo prišlo, bodo sindikati izgubili vso podporo in legitimnost. Trenutno se bojim, da ima Gotof je! več podpore kot sindikati. 15o je imel večjo podporo javnega mnenja leta kot katera koli politična stranka. Maja 2012, ko so se sprejemali varčevalni ukrepi, sindikatov pred parlamentom ni bilo. Bili so aktivisti 15o in skupina z AGRFT, ki se je kreativno angažirala in brala Hlapce. Če ne bodo sindikati zaostrili svojih stališč, to ne bo imelo konkretnih posledic le v propadanju javnih institucij ene za drugo. Ljudje bodo pobesneli – kar pa ni nujno slabo.