Matjaž KranjecFoto: arhiv Dnevnika, Jaka Gasar

Dolge kolone avtomobilov so se v sedemdesetih, osemdesetih letih na drugega maja, ko so v Italiji delali, pri nas pa imeli prosto, valile proti Trstu, Gorici in drugim mestom. Tisti časi so, ob današnji množici "domačih" nakupovalnih središč, že skorajda povsem pozabljeni, mlade generacije pa ne morejo verjeti, da so njihovi starši in stari starši iz Trsta v Ljubljano tovorili polne plastične vrečke kave, kavbojk, čevljev, čokolade…

Trst je danes nekaj povsem drugega. Neko drugo in drugačno mesto. Ali pa ga, vsaj mi starejši, vidimo drugače. Trst je za nas po petindvajsetih letih, morda celo po tridesetih, kar nismo zašli tja, zdaj lepo, v avstro-ogrsko prevleko oblečeno obmorsko mesto. Kot nalašč za sprehod, za potepanje po številnih, ob obalo naslonjenih trgih, za ogled veličastnih palač, za posedanje po številnih majhnih barčkih in gostilnicah, za uživanje ob značilnem in še vedno dobrem macchiatu. Pa za občudovanje številne mladeži, ki se je tisti dan, ko smo se sami potepali po tržaških ulicah, glasno podila po mestu, očitno pripeljana iz kakšnega drugega kraja na morda čisto navadno šolsko ekskurzijo.

Še promet ni več divji

V tem, za nas povsem novem Trstu, kjer tudi promet ni več neznosno divji, ampak vljudno upoštevajoč drugega in primerno počasen, tudi nekoč tako znameniti trg ob magičnem Ponte rossu ali po naše Rdečem mostu, dobi povsem drugačno podobo. Zdaj je prazen, le nekaj stojnic z zelenjavo in sadjem je našlo prostor na njem. In čisto navaden, majhen, silno majhen je ta Ponte rosso. Zraven je še vedno menjalnica, kjer ponosno pozlačeno piše Cambio valuto, nekoč tako oblegani Bolaffio, kjer smo v trumah hoteli čim prej naše dinarje, morda marke ali pa celo kakšne forinte zamenjati v vsemogočne lire, ki so nam odprle pot v vse trgovine in v socialistični "šoping".

Tudi ne prav močno oddaljena Coin in Upim v sosednji ulici sta obdržala nekdanjo podobo. Zunaj in znotraj. Kot da se ni nič spremenilo. Povsem dobro sem se po vseh teh letih, celo desetletjih znašel v tistih dveh, treh nadstropjih. A brez kakršnekoli koli nervoze. Bila je velika razlika. Zdaj nisem prišel kupovat, zdaj sem prišel na oglede. In za to sta dva močna razloga. Trst zdaj ni več naša nakupovalna meka, kamor smo se posebno ob prazničnih, dela prostih dneh, ki pa jih v Italiji niso imeli, trumoma valili, Trst je umirjeno mesto. In drugič - zdaj dobimo vse pred svojim nosom doma. Pa še nekaj. Nekoč smo imeli veliko denarja, da smo lahko zapravljali čez mejo, celo kakšno nepotrebno neumnost smo zaradi lakote po izdelkih, ki jih znotraj naših socialističnih meja nismo imeli, po nemarnem kar kupili. Zdaj pa imamo doma vse, razen denarja!

Kavbojke, majice, spodnjice…

Takrat pa je bilo vse drugače. Takrat smo imeli rdeč potni list, ki nam je odpiral vrata po vsem svetu. Če si seveda uspešno prebrodil mejo, policiste in carino. Nakupi v tujini, ne le v Trstu, so bili pravi projekt, takrat smo temu rekli podvig. Ta boj se je začel že nekaj pred Sežano, kjer se je promet navadno zgostil in se potem kot počasna kača vil proti mejnemu prehodu na Fernetičih. Uro, dve, saj ni važno. In ves ta čas smo porabili zelo ustvarjalno - iskali smo primeren prostor, kamor smo dali denar, ki ni bil v skladu z dovoljenim odnosom v tujino. Premetavali smo ga iz enega v drugi žep, v nogavice smo ga tlačili, še kam drugam v prepričanju, da ga tam carinik ne bo našel. Navadno ga niti ni, pa čeprav je te naše "finte" zagotovo poznal. A to je bila nekakšna igra.

Poseben proces je bil v času depozitov. Takrat, mnogi se spomnite, takrat je bilo ogromno službenih prehodov meje, vsi smo nekam službeno potovali, pa čeprav samo v - Trst ali bližnje okoliške kraje. Samo da ni bilo treba plačati depozita. Po vsem tem smo se navdušeno, že malce nestrpni z avtom zapodili skozi Opčine proti Trstu, proti železniški postaji ali obali, kjer smo si našli primeren parkirni prostor. Tako kot zdaj. Nato smo se končno zapodili na naš magični Ponte rosso. No, najprej v Bolaffio po lire, potem pa po nakupih. Na trg, seveda. Stojnice z vse vrste kramarijo, so bile za nas prava nakupovalna meka. Kavbojke, majice, vetrovke, nogavice, spodnjice, poceni očala, celo kopije znamenitih raybanovk, smo dobili tam. Vse, kar si je naše lačno oko poželelo.

Potem pa naprej v Coin in Upim, oči smo si napasli tudi v uglednejših trgovinicah butičnega videza, a tam so bile tudi za nas cene previsoke. Zadovoljni smo bili s kramarijo. Pa še kakšno bundo vietnamko ali plašček montgomeri smo si v jesenskih in zimskih časih omislili. Potem je prišel opoldanski odmor, ko smo si ob obali na klopcah delali priložnostne sendviče, naši južni bratje in sestre malo bolj s pečenimi piščanci, cvrtjem in z malicami, začinjenimi s čebulo. Pa še kakšna žganjica za povrh. Da je čim prej minil ta čas. Ob pol štirih popoldne smo se z novimi močmi zapodili po novih in morda za tisti dan zadnjih nakupih. Zasedli smo vse trgovinice s prehrano, Alimentari je navadno pisalo nad vrati. Tam smo pokupili vse tisto, česar doma nismo imeli. Tega je bilo veliko. Od kave, riža, nutelle, margarine, vse do pralnih praškov dash ali kakšnega podobnega imena, kjer si morda kot srečni kupec dobil kakšno ročno uro. Ki sicer ni bila nič vredna, a dobil si jo.

Potem pa smo se oprtani s številnimi vrečkami, na katerih je pisalo Upim, Coin, Standa, pa še kakšna nam tako sveta znamka se je pojavila, napotili do avtomobilov. In jih napolnili do vrha. Seveda so bili vmes tudi kakšni čeveljci. Nekaj časa smo si potem vzeli še za primerno razporeditev v avtu, da se cariniku, ki je tako ali tako vse vedel, ne bi zdelo pretirano veliko.

Potem pa hajd nazaj proti Fernetičem. Nekoliko nervozni, tihi smo upali, da nam bo uspelo z drobno lažjo, "kupil sem kavbojke, majico pa nekaj riža in kilo kave", pretentati carinika. Vmes nam je na zadnji vzpetini proti mejnemu prehodu, kjer smo se premikali po polžje, še enkrat ali dvakrat zakuhala stoenka, jugo, katrca ali celo malce starejši fičo.

Če nam je uspelo pretentati carinika (to nam navadno tudi je), smo zmagoslavno, resda malce prepoteni in močno utrujeni zapeljali v ljubo nam domovino. Še en uspešen dan je bil za nami. Tako kot na Ljubelju, Šentilju, Škofijah, Lazaretu, na Jezerskem, v Radgoni in še kod drugod. Zmagoslaven, uspešen - in bogat po nakupih, čeprav je bilo vse skupaj blago, da se bog usmili.

Da bi si takrat ogledovali Trst, Gorico, Videm, Celovec, Gradec, ni bilo ne časa, ne volje in ne želje. Zdaj ja drugače, zdaj imamo vse doma, a denarja vse manj. Zdaj gremo do Trsta na prijeten izlet, na ogled mesta, na sprehod. In na macchiato. Za kaj drugega ni denarja in ne potrebe.

Pa saj je dovolj. Ne boste verjeli, a po tolikih letih sem spoznal, da je Trst res lepo mesto. In da Ponte rosso res ni vse!