Protislovna, tragična usoda
Andrej Inkret se je pisanja življenjepisa lotil pozitivistično, s preučevanjem izjemno obsežnega gradiva: Kocbekovih dnevnikov in literarnih del, njegove korespondence, objav v medijih in končno obsežnega arhivskega gradiva, uradnih dokumentov in zapisov o dolgoletnem nadzoru nad tem "izdajalcem domovine". Biografijo In stoletje bo zardelo (naslov je stih iz Kocbekove pesmi), ki obsega celotno pesnikovo življenje od rojstva do smrti, je Inkret, ki je avtorja tudi osebno poznal in z njim sodeloval, pisal po francoskem vzoru, kjer biograf pusti, da spregovori portretiranec (par lui-meme), sam pa se izogiba vrednostnim sodbam in interpretacijam, pišoč hkrati z empatijo in distanco. Po Inkretovem mnenju je Kocbek kompleksna, protislovna in tragična osebna usoda, eksemplarična za evropski prostor, usoda, ki kliče k občudovanju, ne pa tudi posnemanju, zato mu pri biografiranju ni šlo za vrednotenje Kocbekovih idej "o svobodi in nujnosti", ampak bolj za usodo teh idej v 20. stoletju.
V tem zanimivem in nenavadnem človeku, ki "si je bil zvest do konca, a svoje zvestobe ni znal razumeti", je bilo po avtorjevem mnenju nekaj protestnega, protestantskega, zagovarjal je človekovo svobodno voljo pri odločanju (kar je že pred okupacijo pojasnil v eseju Razumnik pred odločitvijo), brez ideoloških umestitev, upiral se je tako belemu kot rdečemu terorju, kar je povzročilo, da sta ga izločila tako katoliški kot komunistični pol. Četudi je priznaval moč zgodovine (Furetove "divinizirane zgodovine"), ki od ljudi terja vse, je hkrati verjel, da je človek od nje starejši, človečnost pa njegov največji cilj.
Nepresežena figura
Kot je povedal Vodopivec, je prav zgodovinska nuja Kocbeka leta 1941 napeljala na povezovanje s komunisti, ki jim do takrat ni bil pretirano naklonjen, a je verjel, da so le oni zmožni organizirati upor zoper napadalce. V tistem času ta odločitev ni bila tako problematična, kot se kaže v luči kasnejših dogodkov.
Brvar je poudaril, da je bil Kocbek tudi politik (čemur sta oporekala druga dva razpravljalca), njegov cilj pa je bilo novo slovenstvo, ki se je lahko začelo uresničevati šele po osamosvojitvi. V umetniškem smislu je Kocbek po njegovem združeval številne nove, neoavantgardistične prvine 60. let, od ekspresionizma do razvezane forme in pesmi v prozi.
Je Kocbek danes kot mislec še aktualen ali pa ostaja predvsem eden naših najboljših pesnikov 20. stoletja? Po Vodopivčevem mnenju vsekakor je, saj tudi danes skušamo preseči iste ideološke delitve. Tudi njegov socialni program in zavzemanje za avtonomijo izobraženca znotraj socialnega prostora sta še kako aktualna, in ne nazadnje, je dodal Inkret, je Kocbek, četudi utopist, edina figura polpreteklosti, s katero se še ukvarjamo; z Vidmarjem, Kardeljem ali Kidričem se nihče.
V razpravi se je oglasil Janko Rožič, ki je poudaril, kako daljnosežne so bile Kocbekove analize: že leta 1929 je govoril o tem, da se bo Evropa povezala preko gospodarstva, kar se je dejansko zgodilo najprej z EGS in kasneje z EU, že v petdesetih letih je opozarjal, da Slovenija ni suverena in svaril pred unitarizmom SFRJ. Po njegovem Kocbek nikakor ni bil utopist, in oblast ga je preganjala prav zato, ker se je zavedala njegove teže. Tudi z oznako "tragičen" se Rožič ni strinjal, kajti nekdo, ki se zaveda vseh možnih posledic in vztraja pri svojih stališčih, je v prvi vrsti avtonomen intelektualni subjekt.
