Rokopisi so polni črnih madežev, prečrtanih besed in drugačne uporabe gramatike. ''Izpiljene točnosti in epigramatskega stila, ki ga lahko vidimo v njenih romanih kot je Emma v teh spisih preprosto ni,'' pove profesorica.
Austenova ni bila dobra, bila je še mnogo boljša
Sutherlandova pove, da njena odkritja ovržejo dojemanje Austenove kot perfektne stilistke. Namigujejo na to, da je bil nekdo ''močno vpleten'' v uredniški proces. In profesorica verjame, da je ta 'nekdo' prav William Gifford, urednik, ki je delal pri založniku Austenove, Johnu Murrayju II.
Stvari pa niso tako slabe, kot je na prvi pogled videti. Sutherlandova namreč pove še, da zaradi raziskave rokopisov Austenove in ugotovitev do katerih je prišla še bolj spoštuje pisateljičin stil in čuti do nje ''intimnejše cenjenje njenih talentov''. Rokopisi razkrivajo Austenvo kot inovativno pisateljico, ki rada in vseskozi preizkuša nove stvari. Razkrivajo tudi, da je bil njen stil ''pisanja pogovorov celo boljši, kot popravljen stil, ki ga vidimo v izdanih romanih.''
Raziskava je bila del pobude, da bi na spletu ustvarili arhiv vseh fikcijskih rokopisov Austenove. Projekt, ki je trajal kar tri leta, naj bi bil končan 25 oktobra, torej v ponedeljek.
Kljub začetnemu strahu, da Austenova morda le ni bila tako izvrstna pisateljica se je torej izkazalo, da res ni bila tako dobra. Bila je očitno še boljša. Jane Austen je v svojem življenju napisala šest romanov, dva izmed njih sta bila objavljena posthumno. Najbolj prepoznavni so Prevzetnost in pristranost, Emma in seveda Razsodnost in rahločutnost.
