In to ne le v galeriji thompsonovskih patoloških likov, marveč tudi kot utelešenje nekega teorema: namreč tega, da se zakon v primerjavi z običajnimi kriminalnimi transgresijami kaže kot edina prava transgresija, se pravi, da je edina prava negativnost lastna zakonu samemu. Morda pa v tej Winterbottomovi adaptaciji Thompsonovega romana Morilec v meni (Killer Inside Me, 1952) sploh ne gre samo za teorem, morda želi film sugerirati prav to, da je bil Thompsonov lik zločinskega pomočnika šerifa "vizionarski", se pravi, da je danes zakon že dejansko postal edina prava transgresija.

In to kljub temu, da poskuša angleški režiser Michael Winterbottom (Dobrodošli v Sarajevu, 24-urni žurerji) v svojem prvem ameriškem filmu ustvariti ikonografski vtis ali, bolje, simulaker 50. let prejšnjega stoletja. In da Lou Ford kot prvoosebni pripovedovalec reče, da mora biti moški gentleman. Že, toda komaj to reče, se takoj v naslednjem prizoru, ko obišče mlado prostitutko Joyce (Jessica Alba) z navodilom, da mora ta zapustiti mesto, obnaša vse prej kot gentleman: jezna Joyce ga res prva udari, toda Lou jo grdo pretepe in z debelim usnjenim pasom namaha po goli riti. Potem pa se zgodi nekaj sicer tipično thompsonovskega, toda za današnjo recepcijo najbrž tudi problematičnega: Lou hoče oditi, toda Joyce ga pokliče nazaj, kot da jo je policistovo nasilje tako razvnelo, da si želi seksati z njim. Seveda je težko ne videti dobesednega pomena tega prizora ("žensko lahko nasilje spolno vznemiri"), vendar mi je bližji preneseni, metaforični pomen, ki bi kazal na dvoumen odnos ljudi do zakona: po eni strani jim gre na živce, ker ga morajo spoštovati, toda po drugi jim zakon lahko priskrbi tudi neki užitek, ki je prav v tem, da "jih jebe".

Kar pa zadeva sam zakon, kot je poosebljen v liku šerifovega pomočnika Louja Forda, ta ni niti najmanj dvoumen, temveč je popolna integracija pozitivnosti in negativnosti, normalnosti in patološkosti, oblasti in njene zlorabe, reda in transgresije, dobronamernosti in zločinskosti. V osebi Louja Forda (Casey Affleck z zelo primernim rahlo počenim glasom) je to videti tako, da je na videz čisto simpatičen fant, ki ga imajo vsi radi (še posebno ženske), toda kot šerifov pomočnik je obenem najhujši (in sploh edini) zločinec v mestu (pobija pa prav tiste, ki so mu najbližji oziroma ga imajo najraje: dva prijatelja in dve ženski, druga je celo njegova zaročenka).

Seveda je tip psihopat, toda že kot predstavnik zakona ravna tako, da pravzaprav dela samo usluge - zakonu služi tako, da služi interesom drugih, v prvi vrsti lokalnega mogotca Chesterja Conwaya (Ned Beatty). Pri Loujevi zločinski patologiji so v ozadju sicer nakazane otroške travme, za "neklinični" pogled pa bi lahko izvirala prav iz imanentne transgresivnosti samega zakona oziroma bi predstavljala radikalizacijo te transgresivnosti. Pri čemer ne smemo prezreti odnosa drugih, torej "normalnih" izvajalcev zakona do svojega kolega Louja: dobro vedo, da je zločinec, a vseeno proti njemu "nič ne morejo"; edino, kar zmorejo, je to, da ga "postrani gledajo". In Winterbottomov film je prav precizen pogled na temno stran zakona.