Vam godi ali vas kaj skrbi dejstvo, da vsaj v tehničnih disciplinah v našem moškem smučanju v zadnjem desetletju nihče ni dosegel vaše ravni?
"Seveda sem vesel svojih uspehov, a moram omeniti, da smo v tistem času in še po mojem odhodu imeli kar nekaj odličnih smučarjev. Z generacijo Kunca, Vrhovnika in Grubelnika smo bili v določenem obdobju tretja slalomska ekipa na svetu, kar je fascinantno. A seveda bi želel, da bi čim prej kdo presegel te uspehe. So pa toliko več vredni sedanji uspehi v smuku, kot so dve zmagi Jermana in drugo mesto Šporna."
Najboljši svetovni smučarji so bili praviloma bolj vase zaprti samotarji in razen Tombe skoraj ni bilo tekmovalcev, ki bi znali kot vi komunicirati z mediji, navijači, sotekmovalci. Vas je kdo kdaj kaj poučil o tem ali ste preprosto uživali v medijski pozornosti?
"To je odvisno od značaja. Prvo pravilo pri športniku in tudi sicer mora biti, da človek iskreno pokaže, kaj čuti in misli. Sam sem bil vedno neposreden, je pa res, da sem razmeroma prijazen človek in nisem osoren do ljudi. Zato sem tudi novinarjem dosti šel na roko pri njihovih prošnjah, prej sicer bolj kot ob koncu svoje kariere in po njej. Bistveno je, da človek ostane zvest samemu sebi, sam pa sem dokaj komunikativen in odprt, kar je vsa skrivnost."
Vsaj k vašemu izbornemu izražanju misli pred mikrofoni je verjetno kaj prispevala tudi mama, profesorica slovenščine.
"Verjetno res. Verjetno tudi to, da rad berem. Pa mogoče tudi to, da sem opazoval druge ljudi, kako so nekateri bolje, drugi slabše nastopali, ne zgolj v športu, tudi v drugih segmentih družbe. Zanimivo je, kako različni smo pri tem. Vsekakor pa me je mama znala navdušiti za zadeve, kot je pisanje ali likovno ustvarjanje, in za to sem ji hvaležen."
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)