Sakralni objekt, ki smo ga Slovenci v New Yorku dobili pred skoraj stotimi leti, je zadnja leta postal prizorišče številnih koncertov in slikarskih razstav, vsako tretjo nedeljo po maši pa pater za obiskovalce organizira kulturno uro, ki ji sledi tipično slovensko kosilo: kranjska klobasa s kislim zeljem. Ko mi razkazuje cerkev, ne more skriti ponosa, da je njeno notranjost po prenovi konec devetdesetih let opremil priznan slikar, grafik in kipar Bogdan Grom.

Od kod vaše frančiškansko ime? Zakaj Krizolog?

Moje krstno ime je Martin, moje frančiškansko pa Krizolog. Ko sem šel leta 1962 v samostan, je bila navada, da si, ko si postal član frančiškanskega reda, dobil novo ime. Novo ime kot simbol nove poti in začetka novega življenja. Ime je namreč tisto, ki ti da identiteto. Novo ime sem dobil pri obredu preobleke v noviciatu; seveda sem prej povedal, katerega želim. Ime Krizolog sem si izbral v spomin na patra Krizologa Zajca, ki je bil župnik v Krištofovi cerkvi za Bežigradom, kamor sem še kot prvošolček hodil k verouku. Tam je bil župnik v času, ko se je leta 1957 oblast odločila, da cerkev poruši, da bi zgradila dvorano za osmi partijski kongres Jugoslavije, iz česar je potem nastalo gospodarsko razstavišče. Edino, kar je od cerkve ostalo, je lipa ob stavbi Jurček, na veji katere sem se kot otrok gugal. Zame ima ta lipa prav poseben pomen in vsakič, ko obiščem Ljubljano, se tam mimo prav počasi peljem, da vidim, ali še stoji. Pater Krizolog se je potem moral zelo boriti, da je dobil nadomestno lokacijo za novo cerkev. Po burnih zapletih mu jo je vendarle uspelo zgraditi na današnji lokaciji za Bežigradom. Zanj je bil to velik stres. Prestavljen je bil na Vič, kjer je zelo mlad, pri 51. letih, umrl.

Letos praznuje frančiškanski red 800-letnico. Kako to, da ste se pridružili prav frančiškanom?

Ker so bili frančiškani najbliže mojemu domu in sem hodil tja sprva k verouku in kasneje ministrirat. Seveda je name že kot otroka velik vtis naredil pater Krizolog Zajc, ki je bil izredno zanimiv možakar. Rad je imel čebele, piščance, z ministranti in otroci, ki jih je učil verouk, je bil zelo domač. Po verouku smo šli večkrat k njemu na vrt gledat, kaj je posejal ali posadil, kazal nam je živali, nam o njih pripovedoval, od daleč smo lahko opazovali, kako dela s čebelami. Veliko fotografij iz tistega časa ga prikazuje, kako pestuje piščančke in kadi Dravo. Tako kot Frančišek je imel tudi on rad živali.

Pri Frančišku me še danes na neki način navdušuje, da je bil človek, ki je bil odprt do Boga, človeka in narave. Ko sem bil otrok, mi je bil simpatičen, ker je imel rad živali, kasneje me je prevzelo njegovo navdušenje nad tem, da bi vse ljudi pripeljal h Kristusu. Bil je sin bogatega trgovca, ko je slišal klic Kristusa v cerkvi svetega Damijana: "Popravi mojo cerkev." Ker je bil človek akcije, jo je začel nemudoma obnavljati, nakar je spoznal, da je Kristus mislil na neko drugo obnovo. Kot vse religiozne skupnosti je imela namreč tudi Kristusova cerkev v sebi veliko božanskega pa tudi veliko grešnega. Treba se je zavedati, da so vse cerkve, ne samo katoliška, v stalnem procesu čiščenja.

Kar je zame najbolj fascinantno, pa je to, da se Frančišek ni postavil denimo kot Martin Luther, ki je začel vsem po vrsti pridigati, papežu, škofom, duhovnikom, ampak je začel spreminjati sebe. Nikomur ni nikoli ničesar očital, ampak je sam začel živeti drugače. Vsak član Cerkve daje podobo tej cerkvi. In če smo vsi malo čudni, potem je vse skupaj čudno. Tudi danes bi taka kritika Cerkve prišla prav. Namesto, da se ljudje vanjo zaganjajo, naj sami začno živeti po načelih, ki jih zagovarjajo.

Kaj je privedlo do tega, da ste pred sedemnajstimi leti prevzeli Cerkev sv. Cirila in Metoda v New Yorku?

Najbrž je bilo to do neke mere povezano s tem, da sem bil v Ameriki že leta 1980, in sicer v Jolietu, kjer sem bil kaplan. Mesto Joliet je najbolj znano po ječah, po ogromnih zaporih. Tam je bil, recimo, zaprt tudi Al Capone. Naši patri so potrebovali pomoč za delo med Slovenci in sem se javil. Ostal sem dve leti.

Kakšno je bilo tam vaše delo?

Precej župnijsko. Takrat smo imeli registriranih okrog 1200 družin slovenskega porekla, ki seveda večinoma niso znale več slovensko, a so bile v župniji zelo dejavne. V Jolietu je namreč ena najstarejših slovenskih far v Ameriki, ki je bila ustanovljena leta 1904. Do takrat so Slovenci hodili v nemško cerkev, nato pa je njihov duhovnik Šušteršič dal idejo, da bi zgradili svojo. Ker so prebivalci nemškega rodu Slovence zbadali, češ, kako si boste pa vi, ki pijete pivo in ves čas balinate (Slovenci so bili večinoma pivovarji, ob nedeljah pa so radi balinali), zgradili cerkev, so se Slovenci zarotili, da bo njihova cerkev imela dva turna, torej enega več, kot ga ima nemška. Zato ima cerkev sv. Jožefa v Jolietu dva turna in zato gre danes vsak, ki pride v Joliet, v našo cerkev, misleč, da je tam sedež škofije (smeh). Škofija pa ima turn, podoben dimniku gasilskega doma. Nikoli ne bi mislil, da je katedrala.

Menda ste bili tam nekaj časa tudi trener.

Ko so dekleta izvedela, da igram košarko, so me prišla prosit, če bi jih treniral. Sem rekel, pa bom. Opremil sem se s knjigami, da sem se naučil angleških izrazov za sklece, počepe in podobne stvari, potem pa smo začeli. Vse skupaj sem vzel zelo resno. Na prvi trening sem prinesel piščal in morale so teči okrog igrišča. Ko sem zapiskal, so morale začeti šprintati, po naslednjem pisku spet upočasniti in tako naprej. Potem sem jim naročil, naj tečejo čez igrišče in naj se ob pisku nemudoma ustavijo ter tečejo v nasprotno smer, in podobne zadeve. Sam sem bil v glavnem kar zadovoljen s tistim treningom in zdelo se mi je, da so zadovoljna tudi dekleta. Ampak, ko sem prišel do farovža, me je župnik čakal že na vratih, sprašujoč, kaj sem vendar delal z njimi. Starši telefonarijo vsakih pet minut, je rekel, in se pritožujejo, da so punce prišle domov čisto polomljene. Rekel mi je, naj se umirim, saj vendar niso profesionalke.

Ravno tistega leta je bila Jugoslavija olimpijski prvak v košarki in nisem mogel razumeti, kako lahko, ko gre za šport, Američani rečejo: "Let's have fun! Zabavajmo se!" Kakšna zabava, sem si mislil, zmagati moramo! Takrat nisem razumel, kako je lahko zabavno, če izgubiš. Kljub vsemu sem potem treninge vzel bolj za hobi. Šli smo tudi na razna tekmovanja in seveda vse tekme izgubili z ogromno razliko. One so se imele fino, jaz pa sem bil ves nesrečen. Danes bi bilo drugače. Danes bi se bil sposoben tudi sam zabavati.

Torej je bil Joliet razlog, da ste deset let kasneje ponovno odšli v ZDA?

Posredno. Ko sem bil namreč v Jolietu, sem dobil zeleno karto, ki sem jo ob prihodu domov že hotel vreči v smeti, a sem si jo potem shranil za spomin. In ko je pater Robert Mazovec v New Yorku leta 1992 umrl, sem bil edini frančiškan z zeleno karto. V tej župniji sem bil že leto prej, ko sem patra nadomeščal, ker je želel razglasitev samostojne Slovenije na vsak način pričakati v Sloveniji. Rekel sem mu, da ga bom za tisti čas zamenjal, ker bom potem sam itak celo življenje živel v tej samostojni Sloveniji.

Pa se je obrnilo drugače in zdaj to samostojno Slovenijo tako rekoč ves čas spremljate od daleč. Kako gledate na politično in siceršnje dogajanje doma?

To je tako, kot če bi z vesoljske postaje gledal na Zemljo. Nekaj vidiš, vsega pa ne. Odkar imamo internet, je seveda malo lažje. Sem pa v tem času ugotovil, da je s politiki podobno kot z otroci. Vsaka generacija otrok ima svoje fore, in če nisi v njihovi sredini, jih ne razumeš. Ko pridem v Slovenijo, opažam, da imajo tudi politiki vsakič nove fore, ki jih jaz težko razumem. Ko jih dojamem, pa pridejo že novi politiki z novimi forami...

Sicer pa me žalosti, ko vidim, da se ljudje še vedno kregajo o vlogi Cerkve med drugo svetovno vojno. Nikoli namreč ne bom pozabil odgovora dr. Antona Trstenjaka, ko sem ga vprašal, kaj mu pomeni duhovništvo. Rekel je, da je duhovništvo nekaj univerzalnega ali ga pa ni. Ne obstaja ameriško, slovensko, domoljubno duhovništvo, ampak je samo eno, univerzalno, za vse. Duhovništvo bi moralo biti vedno nad narodom, politiko in vojno. Seveda je duhovnik, ko je njegov narod napaden, vedno v skušnjavi, da bo pozabil, kaj duhovništvo je, in se bo poenotil s svojim narodom do te mere, da bo pozabil, da je duhovnik tudi za nasprotno stran. S tem bo izdal duhovništvo. Lahko pa izbere in postane odpornik, vendar ne more biti hkrati še duhovnik. Orožje v rokah duhovnika nikoli ni sprejemljivo, duhovnik ne more z mitraljezom tekati po hosti za dušami. Tega še danes veliko duhovnikov in laikov ne razume.

Kako se je v vseh teh letih spremenila slovenska skupnost v New Yorku?

Število faranov se zmanjšuje in vse manj govorijo slovensko. Ko sem prišel, je bilo še toliko malih otrok, da smo zanje enkrat tedensko organizirali slovensko šolo, pred dobrimi desetimi leti pa smo jo ukinili. Ni bilo več interesa. Ljudje so se poročili, šli po širni Ameriki za službami in pozabili slovenski jezik.

Je talilni lonec torej uspešno deloval tudi na Slovence?

Seveda. Poleg tega žal ne morem pričakovati, da se bo dotok Slovencev v naši fari povečeval. Zato bi bil nadvse srečen, če bi gospod Pahor ali kdo drug v Sloveniji zakuhal kakšno revolucijo, da bi ljudje spet bežali v Ameriko (smeh).

Slišala sem, da nameravate v prostorih cerkve ponovno uvesti slovensko šolo.

Zadnje čase se stvari nekoliko spreminjajo. Otroci, ki so se nekoč učili slovensko, so zdaj odrasli in jih je začela Slovenija bolj zanimati. Mnogi med njimi peljejo svoje partnerje v Slovenijo in jih tam zaprosijo za roko. Ker želijo številni med njimi obnoviti svoje znanje, nameravamo spet odpreti slovensko šolo, tokrat za odrasle. Pri zanimanju za jezik se kaže velik pomen fizičnega stika s Slovenijo, ki ga je zadnja leta vse več. Težko je namreč otroke, ki o Sloveniji le poslušajo, prepričati, da se je koristno učiti slovenskega jezika. Ko pridejo v Slovenijo in ko nikogar od sorodnikov ne razumejo, ko se ne morejo pogovarjati z vrstniki, pa v njih zraste želja, da bi se jezika vendarle naučili.

Sicer pa naša cerkev danes v prvi vrsti ni več toliko religijsko kot kulturno in družabno središče Slovencev, ki v New Yorku živijo, in tistih, ki prihajajo občasno. Tu se oglašajo Slovenci z vsega sveta, iz Avstralije, Latinske Amerike, Afrike... Vsi vedo, da je ta cerkev naše srečevališče.

Zdi se, da sidrišče ni toliko cerkev kot taka, temveč ljudi privlačijo predvsem vaša odprtost, družabnost, toplina. K nedeljskim mašam prihaja veliko ljudi, ki niso verni, prihajajo glasbeniki, igralci, pisatelji...

Tu nikogar ne vprašamo, kakšne vere je. Duhovništvo resnično jemljem kot univerzalno in pri meni je vsak dobrodošel.

Mladi, pravite, v New Yorku in tudi sicer v Ameriki izgubljajo stik s svojimi koreninami, kar pa, vsaj tako se zdi, ne velja za špansko govoreče prebivalstvo. V določenih predelih New Yorka imaš občutek, da si v mali Mehiki, mali Nikaragvi in tako dalje.

Latinoameričani se zlepa ne bodo integrirali v ameriško družbo. Vztrajno ohranjajo svojo tradicijo in živijo večinoma zelo strnjeno. Prišlo je že tako daleč, da je postalo znanje španščine v New Yorku pogoj za marsikatero službo. Podobno zaprto je živela naša skupnost v Clevelandu. Tam je bilo vse slovensko, slovenske trgovine, mesarije, gostilne, prav vse... Ko so si Slovenci opomogli, so se začeli seliti v hiše na obrobju mesta. In če danes pridete v Cleveland, stoji tam krasna slovenska cerkev, okrog nje pa skorajda ni več Slovencev.

V New Yorku skupnost najbrž nikoli ni bila tako homogena?

Niti ne, ker pa je bilo tu vedno veliko modrih intelektualcev, v tej skupnosti tudi nikoli ni bilo stroge delitve na tiste, ki so prišli pred ali po vojni ali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot ekonomski migranti. Tudi sicer je v New Yorku težko ostati nacionalno zelo ozek, saj ima vsak, ki ga srečaš na cesti, ušesa drugače nastavljena. To je edino mesto na svetu, v katerem se lahko vsak počuti doma. Vsak je odprt, vsak ima pravico do svojega mnenja. Toleranca do drugačnosti je tu zelo velika in tega bi se morali Slovenci hoditi sem učit.

Ste lahko bolj konkretni?

Gre za to, da vsakemu pustiš pravico, da je, kakršen pač je, ne da ga na vsak način posiljuješ s svojimi pravili in vrednotami. Zadnjič je v cerkev prišla skupina gejevskih aktivistov. Prosil sem jih, naj snamejo aktivistične napise, in začeli so me provocirati, če imam kaj proti njim. Sem jim rekel, da ne, da sprejemam vse ljudi, da pa v cerkvi ne dovolim nobenega aktivizma. In so razumeli. Potem smo se prav lepo pogovarjali. Zanimivo je, da obišče New York veliko ljudi iz Slovenije, ki se imajo za cepljene demokrate, a je prva stvar, ki mi jo očitajo, kako lahko živim v tem okolišu, ki je ves odštekan, poln čudno oblečenih ljudi s čudnimi frizurami. Potem jih vprašam, ali ni eno osnovnih pravil demokracije, da ljudem pustiš, da se vsaj napravijo tako, kot jim paše.

Verjamem, da si pater Kazimir Zakrajšek, ki je leta 1916 tu ustanovil slovensko cerkev, ni predstavljal, da bo danes stala na ulici, polni nočnih lokalov ter studiev za piercinge in tetovaže, pa vendar se mi zdi, da vi nekako sodite v ta okoliš.

In se tu tudi prav dobro počutim.

Kako je sploh prišlo do tega, da smo Slovenci dobili cerkev na Manhattnu?

Ljudje so se zaradi revščine selili v Ameriko in naši patri so jim konec 19. stoletja sledili. Na Manhattnu je včasih dominirala anglikanska cerkev in kasnejši priseljenci so se naseljevali predvsem na njegovem južnem delu. Zato je v East Willageu blizu slovenske tudi nemška cerkev. Tja so sprva hodili Slovenci, dokler ni leta 1916 pater Zakrajšek na pobudo nemškega župnika Negolesena ustanovil slovenske župnije. Veste, Slovenci so bili vedno porinjeni nekoliko na stran. Pohlevni, kot so bili, so se v skrajno agresivni družbi sprva težje znašli.

Kdaj je postala ulica St. Mark's place tako "odštekana"?

Ko sem prišel, je bilo to območje zelo zapuščeno in zelo nevarno. To je bil človeški "poden", ogromno je bilo droge. Bližnji park je bil dve leti celo zaprt. Bil je kot neprehodna džungla, policija ga je obdala s policijskimi barikadami in nihče si ni upal noter. Ponoči niti policija. Ob jutrih so iz njega večkrat vlekli trupla. Tudi sam sem imel v prvih letih veliko težav z odvisniki, ki so se drogirali na stopnišču pred cerkvijo, tako da sem vsak dan pobiral igle. Potem je prišel župan Giuliani, ki je na ulice poslal več policistov in poskrbel, da je mesto postalo varnejše. Danes je park urejen, lahko vidite skozenj.

To se je takoj odrazilo na ceni stanovanj. V začetku devetdesetih si tu za najem garsonjere plačal od 300 do 400 dolarjev na mesec, danes je ne dobite pod 1300 dolarji. Že pred časom so se zaradi višjih najemnin iz tega okoliša začeli izseljevati mladi umetniki. Šli so v Soho, vendar so tudi tam najemnine sčasoma strašno narasle, saj so Soho po novem okupirali butiki, umetniške galerije pa so se preselile v Chelseo. Danes se umetniki selijo čez reko v Brooklyn, Williamsburg in še dlje v Queens. V New Yorku se lahko v treh mesecih ena ulica popolnoma spremeni. Tukaj ni tako kot denimo v Parizu, kjer sem nekoč študiral in sem po vseh teh letih še vedno našel iste lokale.

Tu eksterier pač nič ne pomeni, ker ni nič posebnega.

Zato z največjo lahkoto rušijo in gradijo novo. Zdajšnji župan Bloomberg želi do leta 2012 zgraditi 165.000 novih stanovanj za srednji sloj, ker se je ljudem vse težje voziti na delo v New York in samo za pot porabiti dnevno tudi po osem ur.

New York je babilon kultur, jezikov in veroizpovedi. Kako kohabitirajo?

Mislim, da je v ZDA registriranih več kot 1200 veroizpovedi in sekt. Dve zadevi sta, o katerih Američana ne smeš vprašati. Prvič, kakšne vere je, in drugič, koliko zasluži. Tu ljudje tudi ne debatirajo o tem, kakšnega političnega prepričanja so, ker bi se takoj skregali. V eni družini imate štiri, pet narodnosti, tri različne vere in različna politična prepričanja. Zato pri nedeljskih kosilih in za šankom Američani ne debatirajo o politiki.

Kaj pomeni biti Slovenec v New Yorku?

Slovenija kot država ni tu prav nič prepoznavna, biti Slovenec v New Yorku ne pomeni nič.

K prepoznavnosti ne prispevajo niti naši košarkarji, ki igrajo v NBA?

Prav nič. Sam sem bil prepričan, da bo srečanje Busha in Putina, ki je bilo v Sloveniji, pripomoglo k večji prepoznavnosti naše države, a sem se uštel. Je pa zanimivo, da se marsikdo spomni Jugoslavije.

Sicer pa velike večine Američanov ne briga, kaj dela njihov predsednik, mnogi med njimi niti ne vedo, kdo je predsednik. Včasih se zabavam, ko gledam po televiziji novinarje, ki ustavljajo študente na ulici in jih sprašujejo, kdo je podpredsednik države, pa nimajo pojma. Američane najbolj od vsega zanimajo davki in zasebno življenje. Zasebnost je svetinja. Zato zelo neradi sprejemajo obiske. Tudi če jih obiščejo sorodniki z drugega konca države, jih namestijo v hotelu. Prav tako so manj navezani na svoje otroke. Ti se po kolidžu ne vrnejo domov, temveč zaživijo po svoje.

V tem je temeljna razlika med Evropo in ZDA. Medtem ko prva temelji na komunitarnosti, skupnem občestvu, so ZDA, nasprotno, domovina individualizma. Se je s finančno krizo ta individualistična logika kaj nalomila? Je debata o spremembi zdravstvenega sistema morda že eno od teh znamenj?

Ta kriza bo za Ameriko in njene vrednote vsekakor velika preizkušnja. Vendar se je treba zavedati, da Amerika v marsičem drugače funkcionira od evropskih tradicionalnih družb. Tu je vse zdravstvo izšlo iz zasebne sfere, njegova utemeljiteljica nikoli ni bila država, zato tudi ves sistem bazira na zasebnih zdravstvenih zavarovalnicah. In zdaj je seveda velik problem v vse to vpeljati državo. Obama se zaveda, da bo država s kakršnimkoli posegom v sistem na vrhovnem sodišču sprožila procese, ki bodo trajali deset, petnajst let in na koncu iz vsega skupaj ne bo nič. Na drugi strani pa se prav vsi, ki smo bolj socialno občutljivi, zavedamo, da je enostavno nedopustno, da v tako enormno bogati družbi obstajajo otroci, ki trpijo lakoto, da je ogromno brezposelnih in da je mlajša generacija praviloma brez zdravstvenega zavarovanja. Na načelni ravni se vsi strinjajo, da so potrebne spremembe, ko bi jih morali prenesti v prakso, pa pridejo odvetniki in vse ustavijo. Če smo demokratična družba, moramo namreč igrati po strogih pravilih. In zato so neke vrste katastrofa Amerike odvetniki.

Kako je kriza vplivala na dejansko življenje Newyorčanov? Der Spiegel je pred kratkim objavil zgodbo o tem, da je mesto spet postalo mračno in nevarno. Sama nimam tega občutka.

To seveda ni res, je pa res, da so ljudje bolj negotovi in da mnogo manj trošijo. To se pozna predvsem restavracijam. Sicer pa v Evropi večkrat ne razumejo, kaj pomeni podražitev bencina za Ameriko. Res, da imamo mnogo cenejšega kot Evropa, vendar je tu precej več ljudi življenjsko odvisnih od avtomobila. Večina Američanov živi na podeželju, kjer brez avta nikamor ne morejo, ne v šolo, ne v trgovino, ne k zdravniku. Poleg tega si sploh ne znamo predstavljati, kaj je to trilijon. Amerika je zadolžena v trilijonih. To bodo morale odplačevati generacije, ki šele prihajajo. Sam imam kljub vsemu veliko zaupanje v to družbo. Mislim, da ima še veliko pokazati, da je vitalna in močna.

Ali še imate rolerje?

Imam čisto nove!

Pred kakšnimi desetimi leti so vas na rolerjih ovekovečili v New York Timesu. Kot kaže, ste se že davno povsem urbanizirali.

To je res, vendar že nekaj časa nisem rolal, ker sem si pred nekaj leti na smučanju polomil zapestje, pa ne bi rad tvegal. Zdaj raje hodim.

Do katere mere ste postali Newyorčan?

Jem suši (smeh). Vendar jem vsako tretjo nedeljo tudi kranjsko klobaso in kislo zelje.

Ali pogrešate slovensko ležernost in posedanje po kavicah? V tem mestu ljudje pijejo kavo na poti.

Dostikrat si res želim, da bi se vse skupaj malo upočasnilo. Čas tukaj tako hitro mine, ker je nabit z obveznostmi in dražljaji. Če le morem, vsako priložnost izkoristim, da grem peš po tri, štiri milje. In mi pot mine, kot bi trenil, ker se ves čas nekaj dogaja. Ko sem v Sloveniji, pa se mi zdi popolnoma nemogoče, da bi šel peš z Viča v center. Se mi zdi tako daleč. Pa ni, le skrajno dolgočasno je.

Za marsikoga je New York še vedno kulturno središče sveta. Sem so in še vedno prihajajo tudi naši umetniki. Mnoge od njih osebno poznate, spremljate njihove poti, nekateri pri vas občasno celo bivajo. Kako gledate na njihova prizadevanja?

Predvsem menim, da je treba vsem tem umetnikom, ki so bili tako pogumni, da so prišli v New York in so se postavili v vrsto z drugimi, dati veliko priznanje, kajti boj tu je neusmiljen. Po drugi strani mislim, da ljudje ne smejo biti preveč ponižni pred New Yorkom, ker se tukaj, kot sem rekel, lahko vsak počuti doma in vsak lahko sooči svoje sposobnosti z drugimi. Zakaj bi bile slovenske stvari manj vredne od drugih?

Toda tudi v tem mestu ti še tak talent ne pomaga, če nimaš pravih vez. Lenart Krečič (jazz saksofonist, ki živi in ustvarja v New Yorku, op. p.) se je lepo izrazil, ko je rekel, da nobeno mesto ni dovolj veliko, da bi bilo imuno za tako imenovane klane in prave kroge.

To je res, vendar boš tu, če si res dober, prej ali slej naletel na človeka, ki ti bo odprl prava vrata. Naša smola je pač, da Slovenci ne delamo dovolj na tem, da bi nas bilo več (smeh).

Nataliteta bojda zadnja leta raste.

Ko nas bo enkrat toliko, da nas bo šest milijonov živelo v Ameriki, dva pa doma, bo vse drugače... V skupnosti, ki so tu etablirane, je res težko prodreti, ker podpirajo svoje ljudi. Lenart, recimo, je izvrsten jazzist, vendar mora premagati dve veliki oviri. Prvič, da je bel, ker je jazz domena črncev, in drugič, da je tujec. V takem primeru moraš biti najboljši med najboljšimi.

Kako se spominjate 11. septembra 2001? Takrat so slovenski mediji poročali, da ste bili prav vi med vsemi Slovenci fizično najbliže tragediji.

Ja, ravno sem kupoval sadje v Kitajski četrti, od koder je bil lep razgled na dvojčka. Spomnim se zamolklega poka in zraka, ki je sunkovito zavibriral. Začudeno sem se ozrl po ulici in zagledal Kitajca, ki je z rokami kazal, da je šlo za letalo. Kaj pa ima na Manhattnu iskati letalo, sem se čudil. Kmalu za tem se je zaslišalo prasketanje ognja in takrat sem se ozrl v nebo in videl, da eden od dvojčkov gori. Takoj so se zaslišale sirene, zato sem pohitel k avtu, ker sem slutil, da bodo ceste zablokirali in ne bom mogel domov. Ravno do manhattanskega mostu sem se pripeljal, ko so nas policisti ustavili, da so lahko šli mimo gasilci iz Brooklyna in Queensa. Takrat je ponovno počilo. Vedel sem, da je nekaj hudo narobe. Mislim, da sta večino tistih gasilcev, ki so šli takrat mimo nas, pod sabo pokopala dvojčka, ko sta se zrušila. Šele ko sem prišel domov in prižgal televizijo, sem izvedel, kaj se je dejansko zgodilo. Bil je občutek strašne tesnobe. Mesto in država sta se dobesedno ustavila.

Kako je vplivala tragedija na življenje ljudi v tem mestu?

Podzavestno vpliva še zdaj.

Skoraj vedno, kadar v New Yorku pogledaš v nebo, vidiš letalo.

Saj zato so pa ljudje panični, sploh če se jim zdi, da kakšno leti prenizko. Posledica tragedija je tudi, da so se Newyorčani zavedli, da so ranljivi, in zaradi tega je mesto, še posebej Manhattan, duhovno profitiralo. Ljudje so postali bolj odprti, prijazni in uvidevni. Tako da se je, kakorkoli bizarno se že sliši, iz te tragedije rodilo tudi nekaj dobrega. Slaba plat pa je seveda reakcija Amerike na napad, ko je za povračilo "razrukala" Afganistan in Irak. Američani so krasni ljudje, vendar zlepa niso sposobni ničesar odpustiti. Tu gre vselej zob za zob. To logiko sam težko razumem. Nisem politik, nisem diplomat, vendar kot duhovnik menim, da je treba tudi odpuščati.

Kaj pa dekalog, na katerem naj bi ta dežela temeljila? Zdi se, da je bolj za okras.

Deset božjih zapovedi je ideal, h kateremu stremimo, ker pa smo človeški, ga ne dosežemo. Še ena stvar je, ki je tu ne razumem, in to je smrtna kazen. Smrt za smrt. In potem rečejo, da je pravici zadoščeno. Sam nikoli nisem tako razumel pravice. Ne moreš istega vračati z istim, ker potem nisi nič boljši. Smrtna kazen je ena velika žalost in sramota Amerike. Če država legalno mori, avtomatsko pade cena življenja. In zanimivo, da smrtni kazni navkljub število najhujših kaznivih dejanj ne upada.