V mislih je imel prigodo našega časopisa s Pierpaolom Ceranijem in okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je prepovedalo pisanje o poslovni preteklosti tega izjemno simpatičnega in privlačnega italijanskega investitorja. Sodnica Katarina Novšak - Kaplan je na zahtevo Janševe advokatinje Nine Zidar - Klemnenčič ustavila pisanje o Ceraniju, dokler višje sodišče njene prepovedi ni ovrglo. Zdelo se je, da je obskurno sodišče v Ljubljani narobe razumelo sodobno razmerje med mediji in njihovimi družbami v Evropi ter ravnalo na lastno pest. Dvignili so se očitki, da uporablja prijeme iz preteklosti. Tudi ljudje z dolgim spominom pa se niso znali spomniti, kdaj je kakšno slovensko sodišče prepovedalo pisati o komer koli. Je bilo to v osemdesetih letih? Zagotovo ne. Takrat so zaplenili cele naklade Mladine, ampak šele po tistem, ko je bil časopis že natisnjen. V sedemdesetih? Težko. V tistih časih so ljudem prepovedali pisati v časopise in so nadzorovali vsebino napisanega, niso pa s sodišči prepovedovali pisanja o osebah. Ljudje, ki se spomnijo petdesetih let, so znali pripovedovati zanimive zgodbe, vendar zdaj ne živimo v porevolucijskih časih. Brskanje po arhivih ni dalo nobenega rezultata, sprožilo pa je cele plazove spominov na prigode iz polpretekle zgodovine.

Vse delo je bilo zaman. Ideja namreč ni prišla iz preteklosti, temveč iz prihodnosti. Ni šlo za zgledovanje po stalinizmu, ampak za sledenje bodočim praksam najbolj razvitih demokratičnih družb. Sodnica Novšak - Kaplan je začasno prepoved pisanja o Ceraniju izdala 5. avgusta - le dobra dva meseca po 20. maju, ko je desničarska poslanka Berlusconijeve vladne koalicije Carolina Lussana vložila v italijanskem parlamentu predlog zakona o pravici do pozabe. V njem je predstavila zakon, ki bi zahteval, da se z interneta izbrišejo vsi navedki o človeku, ki je bil v preteklosti pravnomočno obsojen zaradi storjenega kaznivega dejanja. Ko je prestal kazen in si pridobil izbris kazni iz sodnih registrov, velja za nekaznovanega, vse sledi o procesu in kazni pa morajo zginiti iz virtualenga sveta. "V prvem členu zakonskega predloga se priznava pravico do pozabe na internetu, ki bi onemogočila nadaljevanje predstavljanja slik in podatkov o ljudeh, ki so bili pod preiskavo ali obtožbo."

Zakon, ki natančno določa časovne roke, v katerih je treba dejanje pozabiti, se sklicuje na zaščito zasebnosti državljanov. Ko so prestali kazen, so po nekaj letih ponovno nekaznovani. Vsi članki, v katerih je zapisana njihova zgodba, vse fotografije njihove aretacije se zbrišejo iz vseh arhivov interneta. Danes so vsi arhivi na internetu, torej bi bil s tem izbrisan dobršen del zgodovine. Vsaj zgodovine časopisnih člankov. Za ljudi, ki so prestali kazen in iščejo službo, je takšna zahteva popolnoma smiselna. Nerodno je, ker zakon diši po eni od mnogih zakonskih ukan, s katerimi Berlusconi vsakič znova poskuša poskrbeti za to, da bi njegova poslovna preteklost in prigode njegovih pajdašev izginile iz zapisanega spomina. Ob vsakem sklicu parlamenta bi bila nova generacija politikov nedolžna. Simpatična domislica.

Ni čisto jasno, kako se je tako hitro prijela v Sloveniji. Med Italijani in Slovenci je velika razlika. Slovenci se preteklosti spominjamo selektivno, Italijani jo selektivno pozabljajo. Prigode z drugo svetovno vojno so obema narodoma prinesle veliko zabave. Italijani so enaindvajset let fašizma zbrisali iz svoje zgodovine. V spominu pa so ohranili dve leti nemške okupacije in upor proti njej. Drugo svetovno vojno so zreducirali na osvobodilno vojno proti nemški okupaciji in izbris italijanskega prebivalstva v istrskem primorju. Vse je res, čeprav to ni vse, kar je res. V svoji zgodovini so vedno bolj čisti junaki in vedno bolj nedolžne žrtve. Tako se dela zgodovina. Zdaj je v parlamentarni proceduri zakon, ki ustrezno sankcionira pozabljanje.

Mi zakona še nimamo. Ravnamo po navdihu. Slovenci se preteklosti spominjamo tako, da smo v njej vedno večji zločinci in vedno manj prepričljive žrtve. Nekoliko neprevidno, vendar vsekakor izvirno.

Zares zanimivi pa so učinki te logike na politično sedanjost. Konec prejšnjega tedna se je slovenska delegacija v svetu za človekove pravice Združenih narodov vzdržala pri glasovanju o resoluciji, ki je zahtevala, da poročilo sodnika Richarda Goldstona o zločinih v Gazi iz letošnjega januarja obravnava varnostni svet. Resolucija odpira možnost, da se tako palestinski kot izraelski vojaki znajdejo pred mednarodnim kazenskim sodiščem. Odpira samo možnost. Zaradi veta, ki ga imajo velesile v varnostnem svetu, ustrezne resolucije ne bi nikoli dobili. Glasovanje je imelo zgolj nekaj malega moralne teže. Palestincem, ki so jih Izraelci mesec dni bombardirali noč in dan, bi priznali, da se jim je zgodilo nekaj nenavadnega. Z Goldstonovim poročilom Slovenija nima težav in je njegovo vsebino sprejela. Pri glasovanju o tem, ali bi poročilo lahko imelo kakšne praktične učinke in otežilo ponovne napade, pa skloni glavo in se dela, kot da je ni. Nima mnenja. Nima glasu. Človeku je nerodno, ker njegova država sedi v svetu za človekove pravice, in se upravičeno počuti ogroženega.

Pa vendar je gesta razumljiva. Po eni strani poravnavamo dolgove do Izraela, ki je prekinil blokado prodaje orožja Sloveniji in je odprl svoja pristanišča za transfer vojaške tehnologije, ko je bila nastajajoča država pod embargom. Tega se velja spominjati in dolgove izpred dvajsetih let je treba plačati. Po drugi strani pa smo pozabili, kaj se je dogajalo letošnjega januarja. Pozabili dovolj temeljito, da o silovitem bombardiranju mesta z milijonom prebivalcev nimamo mnenja.

Eden od bolj neumnih argumentov za preprečitev glasovanja v varnostnem svetu je, da bi to ogrozilo mirovni proces.

"O kakšnem mirovnem procesu govorijo?" se je vprašal Richard Goldstone. "Saj ga ni. Izraelski zunanji minister ga noče. Če bi bila izraelska vlada opravila ustrezno in transparentno preiskavo, bi se stvar končala. Poročilo bi se s tem, kar zadeva Izrael, končalo."

Pozabimo.