»Ko smo otvorili nove prostore, sem obljubil, da se dobimo nekdanji predsedniki slovenske atletike. Prihodnje leto bo slovenska atletika praznovala 90. obletnico in prav je, da obujamo spomine. Posebej sem ponosen, da se je slovenska atletika od leta 2006 z zadnjih sedmih velikih prvenstvih vrnila z osmimi kolajnami, od tega prvič z zlato olimpijsko in najžlahtnejšo s svetovnega prvenstva, katerih boter je metalec kladiva Primož Kozmus. K temu smo z organiziranostjo pripomogli vsi, ki smo se zbrali ob tej priložnosti,« je predsednike nagovoril zdajšnji predsednik Peter Kukovica, ki se je v nadaljevanju ozrl tudi na aktualno dogajanje: „Imamo številne nove projekte. V času mojega mandata smo oblikovali mednarodno atletsko ligo (letos je zaključila četrto leto – op. p.), oblikovali smo vrhunsko atletsko selekcijo, ponosni pa smo tudi na mlado atletsko selekcijo. Povrhu smo si zadali še en velik projekt, ki se imenuje atletska infrastruktura. Če imamo poleti v Sloveniji dobre pogoje, smo v zimskem delu na repu razvitosti v Evropski uniji.“

„Ne vem, kako bi začel, saj so bili v mojih časih vodenja slovenske atletske zveze povsem drugačni časi. Še zdaleč nismo bili tako organizirani kot sedaj. Delali smo zastonj, a zelo veliko. Pod okriljem smo imeli od 1000 do 1200 atletov in tedaj se je govorilo, da se ustvari olimpijskega prvaka na 100.000 atletov. Ponosen sem, da ga imamo,“ se je spominjal časov izpred 35 let Jože Božič.

„V času mojega vodenja Atletske zveze Slovenije smo bili del jugoslovanske zveze. To nam je na nek način olajšalo delo, po drugi strani smo težje prodirali, saj smo napredovali toliko, kolikor nam je dovolil Beograd. A odnosi znotraj republiških zvez so bili izjemno prijateljski. Največji poudarek smo dali sodelovanju med klubi. Glede na to, da sem prihajal iz Kranja, sem bil povsod izjemno lepo sprejet. Imeli smo precej trenerskih posvetov, na katerih smo si izmenjavali izkušnje, ki so prišle vsem zelo prav. Še najmanj sem naredil na področju financ, saj nisem bil kakšen generalni direktor, ki bi pristavil svoj lonček,“ se je svojih časov spomnil Janez Ponebšek.

Stane Mele je prevzel slovensko atletiko kot vodilni mož Kladivarja iz Celja, ki je tedaj doživljal izjemno lepe čase. „V času mojega vodenja se najbolj spominjam spremembe v miselnosti. Dotlej je atletika slovela po amaterizmu, naenkrat pa se je vmes začel pojavljati profesionalizem. Tedaj smo imeli na voljo kakšnih 50.000 nemških mark in smo si belili lase, komu nakazati del tega denarja. Doping v športu se je pojavljal že tedaj, a se nismo spuščali v detajle, smo se pa o tem veliko pogovarjali. Bili smo namreč precej star kader,“ se je spominjal Mele.

Janez Aljančič je še vedno izjemno aktiven. Je najbolj prepoznaven slovenski atletski funkcionar, saj je še vedno aktiven v Evropski atletski organizaciji, v svoji vitrini pa ima tudi precej odlikovanj. „V času mojega predsedovanja smo postali samostojna država. Ogromno truda smo vložili, da so nas priznali najprej v Olimpijskem komiteju Slovenije, kasneje evropski zvezi in še kasneje v Mednarodni atletski organizaciji. Službe so postale vse resnejše in sestankovati smo začenjali ob petih popoldan, tako da je bilo dela ogromno. Nikoli ne bom pozabil, kako sem tedaj klicaril predsednika mednarodne zveze Prima Nebiola in ga vabil, naj imajo sejo na Bledu, da bi širša javnost karseda dobro spoznala Slovenijo. Tedaj me je spraševal, če je teren res varen. Nič ni bilo samoumevno. Proračun smo s 60.000 nemških mark dvignili na 500.000, Brodnik za menoj pa ga je celo še podvojil. Spomnim se tudi, kako so me mediji 'zmerjali', da napovedujem kolajne na velikih tekmovanjih. A zavedal sem se, da morajo imeti trenerji in športniki največje cilje, če želijo resnično napredovati. Zato se danes še toliko bolj veselim vseh kolajn,“ je bil zanimiv spomin Janeza Aljančiča.

Na koncu je dobil besedo Roman Jakič, edini politik med predsedniki atletske zveze. „Funkcijo sem prevzel z drugega okolja. Tedaj sem bil politik, vabili pa so me, ker so nastajali nekakšni tabori znotraj slovenske atletike. Moja osnovna funkcija predsednika je bila, da se je stroka ukvarjala s stroko, da se je menedžment ukvarjal s financami, da so atleti in trenerji delali, kar je njihova prioriteta. To nam je dobro uspelo. Vadbe v ZDA, Južni Afriki in drugod po svetu niso bile več tabu teme. Imeli smo proračun 150 milijonov tolarjev in z veseljem povem, da sem zdajšnjemu predsedniku Petru Kukovici zapustil pozitivno bilanco, ki jo ob začetku mandata nisem prevzel. Prav je, da je po mojem vodenju na mesto vodilnega prišel politično neobremenjen človek, kakršen je Kukovica,“ se je spomnil bližnje preteklosti Roman Jakič, ki je ob koncu dodal: „Najbolj pa mi je žal, da v času mojega mandata nisem zagotovil pokritega atletskega štadiona, čeprav je Jolanda Čeplak na Dunaju postavila dvoranski svetovni rekord na 800 m. Kot direktor Zavoda Tivoli se zato prizadevam, da bi Ljubljana dobila olimpijski trenažni center s pokrito atletsko dvorano.“

Atletsko druženje se je nadaljevalo na kosilu, spominov in anekdot pa je bilo še in še. Šlo je za druženje, kakršnih manjka v slovenskem športu in kakršni bi bili lahko zgled marsikateri športni panogi.