"Nyanza predstavlja polomijo mednarodne skupnosti in razpad človečnosti," je ob tej priložnosti dejal Benoit Kaboyi, izvršni sekretar organizacije preživelih v genocidu Ibuke, in dodal, da si po svojih močeh prizadevajo, da se kaj takega ne bi ponovilo ne v Ruandi ne kjer koli drugod po svetu. Po podatkih omenjene organizacije so na Nyanzi pripadniki hutujske milice ubili več kot pet tisoč moških, žensk in otrok, večinoma Tutsijev.

Ob petnajstletnici krvavih dogodkov v Ruandi so tudi sedanje uradne oblasti napovedale odločen boj proti vse bolj navzočemu zanikanju genocida, v katerem je bilo po ocenah Združenih narodov ubitih 800.000 ljudi. V Kigaliju že leta obsojajo svet, da praktično ni storil ničesar, da bi pripeljal pred roko pravice tiste, ki so ga sprožili, največ obtožb pa leti na račun Francije, ki naj bi neposredno dovolila pokole. Nedvomno je Pariz podpiral Hutujce, ni pa jasno, v kolikšni meri so njegove odločitve spodbudile takratno redno ruandsko vojsko, da je izvedla napad na belgijske mirovne sile in ubila deset njenih pripadnikov, zaradi česar so se te umaknile in prepustile Tutsije njihovi usodi.

Čeprav so se nekateri kolovodje genocida znašli pred posebnim kazenskim sodiščem ZN za Ruando, jih še mnogo uživa svobodo v Franciji, Belgiji, Kanadi, Keniji in DR Kongu. Mnogi med njimi naj bi po trditvah sodišča pridobili lažne identitete, ponekod pa tudi status političnega begunca.

Dogodki izpred poldrugega desetletja v Ruandi še vedno povzročajo napetosti, na oblasti v tej državi pa je zdaj Paul Kagame iz vrst Tutsijev. Tutsiji še vedno poudarjajo, da jih Hutujci zastrašujejo, Hutujci pa se pritožujejo, ker jih sedanji kigalijski režim vse bolj odriva na družbeno obrobje.

Ruandska policija je pred obletnico sprejela vrsto ukrepov, da bi preprečila kakršne koli incidente. Oblasti v Kigaliju pa navajajo, da so samo od leta 2007 zabeležile okoli 2200 umorov, ki so bili povezani z zastraševanjem žrtev genocida.

Enega najhitrejših genocidov v človeški zgodovini je sprožilo nepojasnjeno strmoglavljenje letala s takratnim ruandskim predsednikom Juvenalom Habyarimanom v bližini Kigalija. Mednarodna skupnost bi genocid lahko preprečila, če bi ukrepala dovolj odločno in hitro, a tega ni storila in tudi zato je ostal črn madež na moderni mednarodni skupnosti, predvsem pa na Združenih narodih.

Radikalni pripadniki večinskega plemena Hutu so se nad stotisoči manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujcev znesli večinoma z mačetami, palicami in kmetijskim orodjem, to pa bi po mnenju mnogih strokovnjakov lahko preprečilo že manjše število oboroženih pripadnikov mednarodnih mirovnih sil.

Mednarodna skupnost je nemo opazovala morijo oziroma večinoma gledala proč. Nekdanji generalni sekretar ZN Kofi Anan, v času genocida v Ruandi vodja vseh mirovnih operacij ZN, je bil tarča ostrih kritik, ker ni upošteval pozivov, naj ZN okrepijo kontingent mirovnih sil v Ruandi. Vse skupaj je trajalo dobre tri mesece, nato pa je tutsijevska Ruandska domoljubna fronta (FPR) pod vodstvom Paula Kagameja postopno zavzela vso državo in julija 1994 razglasila konec državljanske vojne ter enostransko premirje.