Včerajšnje volitve niso imele katarzičnega trenutka, ko bi bili rezultati jasni in nedvoumni. Glasove se je štelo še potem, ko so večino volilnih štabov že pospravili in odšli domov.

Stranka Vesna je imela štab v hotelu v Šiški, tik pred obvoznico. »Najeto imamo samo do enih in moramo v petnajstih minutah pospraviti,« preslišimo člana najnovejše stranke, ki ji je uspelo priti v Evropski parlament. Vzdušje v Vesninem štabu je bilo židano in tudi na sploh ni bilo zaznati, da bi bili žrtev prevelikih ambicij – če je kazalo stranki, da bo imela dva poslanca, je dejstvo, da so dobili enega, ni pretreslo. Je edina stranka, ki ni imela štaba v strogem centru mesta in tudi na sploh smo dobili vtis, da to ni najbolj »ljubljanska« stranka. Vrvež različnih naglasov in vzdušje, ki je dajalo vtis, da gre za občni zbor nekega lokalnega kluba, ki se mu je nepričakovano uspelo uvrstiti v neko precej višjo ligo. »Jutri imam službo, tako da gremo domov. Hvala vam in lahko noč,« preslišimo predsednika stranke, kako se je brez velikega pompa in formalnosti poslovil od podpornikov in se odpravil nazaj v Kočevje še pred eno uro zjutraj.

V Svobodi in SD napeto

Gibanje Svoboda je imela volilni štab v prostoru Edvard na Igriški ulici. Na začetku večera je bilo vzdušje sproščeno, stregla se je hrana in pijača. Večina podpornikov je bila kar zunaj, na ulici in slišati je bilo veliko smeha. Že pred deseto uro so odprli šampanjec in predsednik vlade je razglasil, da je Slovenija izjema v primerjavi z Evropo, saj je na splošno kazalo, da bodo levosredinske stranke pri nas dobile 5 poslancev, desnosredinske pa 4. Okoli enajste ure je šampanjec nadomestila mučna tišina. Slišati je bilo negodovanje in zgražanje nad rezultatom. »Slovenija je glasovala napačno« smo slišali vzklike podpornikov največje parlamentarne stranke. Ožja ekipa s premierjem se je medtem umaknila v ločen prostor, kjer so spremljali rezultate. Šele po 60 odstotkov preštetih glasov smo dočakali prve izjave vodilnih. Okoli pol ene ure zjutraj pa smo v štabu srečali samo še peščico članov stranke, ki so se pomenkovali, medtem ko so delavci pospravljali prizorišče. »Saj ni bilo tako slabo,« so nam neprepričljivo razlagali, ko je bilo preštetih nekaj čez 90 odstotkov glasov.

»Pa saj ne morem verjeti, to je pa že noro,« se je slišalo v štabu SD. Ko je bila prešteta polovica glasov, je kazalo, da sploh ne bodo prestopili praga in da jih bo prehitela SLS. Tako podporniki kot vrh stranke tega niso sprejeli dobro. Tanja Fajon je na kratko zapustila prizorišče in se vrnila šele, ko so se obeti za stranko izboljšali in je postalo jasno, da bodo vendarle dobili poslanca. Penine niso odpirali, prav tako so bili zadržani do podajanja izjav in se živčno sprehajali po štabu in po ulici ter vsake toliko s strahom pogledovali na spletno stran Državne volilne komisije. Malo bolj so se razvneli, ko je postalo jasno, da bodo vendarle prehiteli SLS. Vendar pa podporniki stranke niso vztrajali dolgo, da bi proslavljali ali se tolažili, saj smo ob pol drugi uri zjutraj naleteli le še na zaklenjena vrata njihovega štaba na Nazorjevi ulici.

Slavje SDS

Stranka SDS je imela štab na Trstenjakovi, kjer je tudi sedež stranke. To je tudi edina stranka, kjer imajo evropski poslanci pisarno na sedežu stranke. Ali bo v stavbi dovolj prostora za vse štiri evropske poslance, kot so jih dobili na volitvah, nismo uspeli ugotoviti. Novinarjem namreč niso dovolili vstopiti v »štab«, ampak smo zunaj čakali na uradne izjave. Štab je bil v prostorni kupoli na vrhu sedeža stranke, ki je bila osvetljena z rumenimi in modrimi lučmi. Novinarji smo z »vrha« lahko slišali samo posamezne vzklike in »vriske« navdušenja članov stranke ob spremljanju rezultatov.

»SDS je padla podpora!,« »Končno!« »Bravo« so vzkliki, ki smo jih uspeli slišati v štabu NSi na Dvorakovi ulici, ko se je nekaj po enajsti uri zvečer kazalo, da bodo vendarle prestopili prag. Kakšno uro prej je bilo vzdušje v njihovem štabu precej bolj zadržano. Ko smo jih obiskali okoli desetih, smo dobili občutek, da smo v žalni veži – tišina le tu in tam kakšen šepet. Vzdušje se je ob prestopu praga v evropski parlament hitro spremenilo v navdušeno navijanje in vodstvo je okoli polnoči le podalo izjavo za medije. Potem pa so se znova umaknili in proslavljali v višjih nadstropjih štaba.

Stranka SLS je imela volilni štab v 19 nadstropju prestižnega hotela InterContinental. Nekaj čez eno uro zjutraj smo srečali samo še pet pripadnikov stranke, ki so pospravljali prizorišče. »Poglejte, če smo vse pobrali,« slišimo predsednika stranke Marka Balažiča, ki je prav tako pobiral smeti. Za SLS je bilo spremljanje glasovanja gotovo čustveni tobogan. Ko je bilo nekaj čez 50 odstotkov glasov preštetih, je kazalo, da bodo dobili poslanca. A ob enih je bilo jasno, da je vsega konec in vseh pet pripadnikov stranke, vključno s predsednikom, je bilo videti izmučenih.

Kljub nespodbudnemu rezultatu so ohranili dobrodušnost. Na hodniku zagledamo dve nedotaknjeni torti. Na veliki je bil portret vseh kandidatov. Člani SLS so se odpravili proti dvigalu, in ko jih vprašamo, če bodo torto pustili kar tukaj, nam hudomušno odgovorijo: »Torto lahko odnesete v redakcijo Dnevnika.« Novinarski kodeks je pri takšnih vprašanjih jasen zato smo torto pustili v hotelu.

V Levici so vztrajali najdlje

Najdlje so vztrajali v volilnem štabu Levice, v baru ob Mladinskem gledališču. Kljub drugačnemu videzu so člani želeli vsi po vrsti poudariti, da so bile volitve za Levico uspešne. Štirikratni referendumskih »da,« še posebej tisti glede marihuane, so razumeli kot potrditev lastnih programskih točk. Več podpornikov je omenilo, da je to »najboljši volilni rezultat od leta 2019.« Izjava je bila prevečkrat ponovljena, da bi bila spontana. Kljub vznesenim besedam pa vzdušje v štabu ni bilo pretirano živahno. Bolj je spominjalo na nogometno tekmo, kjer ekipa izgublja, a vseeno spremljaš potek iz lojalnosti in upanja na čudež. Ob drugi uri zjutraj srečamo okoli dvajset pripadnikov stranke, kako se še družijo na verandi. Le Nataša Sukić je sedela ob strani in strmela v računalnik.

Rezultat je namesto slavja za Levico pomenil tudi trenutek za refleksijo. »Zdi se mi, da imamo komunikacijski šum z volilnim telesom. Preprosto nam peša, da bi nagovorili ljudi, ki jim skušamo pomagati. To ni samo naš problem, ampak levice na splošno, tudi v Evropi. Ne znamo nagovoriti ljudi. Sem pa ponosna na kampanjo, ki je bila zanimiva in najbolj kreativna,« nam je povedala podpornica stranke, ko smo jo vprašali, zakaj Levici nikakor ne uspe na evropskem prizorišču.