Keir Starmer, natančneje sir Keir Starmer, je prvi politik po Alecu Douglasu-Homu leta 1963, ki se je naselil na Downing Street 10 z viteškim nazivom. Dobil ga je za zasluge na področju prava in kazenskega pravosodja. Leta 2014 ga je v viteza posvetil takrat prestolonaslednik, zdaj kralj Karel III., ki ga je Starmer včeraj obiskal, da bi ga, kot veleva tradicija, zaprosil za dovoljenje, da oblikuje novo vlado.
V Londonu 2. septembra 1962 rojen Keir Starmer je odraščal v Surreyju blizu Londona, skupaj s starejšim bratom in mlajšima bratom in sestro – dvojčkoma. Starša sta ga imenovala po prvem laburističnem poslancu Keiru Hardieju. Brata in sestra so ga razglasili za »superfanta« in »odličnjaka«, ki mu gre odlično od rok vse, česar se loti, od športa do glasbe. Bil je nadarjen mlad nogometaš. In igral flavto, violino ter klavir. Njegov oče je bil orodjar, njegova mati medicinska sestra, dokler ni zbolela za hudo in redko avtoimunsko boleznijo (still's disease), zaradi katere na koncu ni mogla ne hoditi ne govoriti. Poklica staršev in skromno družinsko hišo v mladosti je omenjal vsakič, ko so mu kritiki z levice očitali, da ima premalo delavskih korenin za vodjo laburistov. Naključje je hotelo, da je državna srednja šola, ki jo je obiskoval, po dveh letih postala zasebna, njegovo šolnino pa je plačevala lokalna vlada. Bil je prvi član družine, ki je šel na univerzo. Diplomiral je iz prava in magistriral iz civilnega prava. Leta 1987, ko je postal odvetnik, se je specializiral za pravo človekovih pravic. To ga je vodilo v afriške in karibske države, kjer je branil zapornike, obsojene na smrtno kazen. Leta 2008 so ga imenovali za direktorja državnega tožilstva Anglije in Walesa, kar je najvišji položaj te vrste v državi. Poročil se je leto prej, razmeroma pozno, pri 45 letih, tri leta po zaroki s prav tako odvetnico, deset let mlajšo Victorio Alexander, ki je, odkar ima on viteški naslov, lady Victoria. Že vrsto let je zaposlena v državnem zdravstvu. Imata dva otroka, 16-letnega sina in 14-letno hčerko. Oba otroka sta vzgojena v judovski veri svoje matere in njenih staršev. Starmer je ateist, ki ne verjame v boga, verjame pa v to, da vera združuje ljudi. Nova prva dama, lepotica, katere slog oblačenja primerjajo s slogom oblačenja valižanske princese Kate, je vegetarijanka, novi premier pa je ribe in nobenega drugega mesa.
S pomikom v sredino do zgodovinske zmage
Politika je Starmerja zanimala že v najstniški letih. Pri šestnajstih letih se je pridružil Mladim socialistom, mladinski organizaciji laburistične stranke. V letih 1986 in 1987, dokler ni začel delati kot odvetnik, je bil urednik revije Socialistične alternative, ki je bila radikalna trockistična revija. Ko ga je vnovič zamikala politika, je leta 2013 odstopil s položaja direktorja državnega tožilstva. Za poslanca je bil prvič izvoljen leta 2015 v londonskem okrožju Holborn in St. Pancras, z več kot 17.000 glasovi večine pred konservativnim tekmecem. Že leto pozneje ga je tedanji levičarski vodja laburistične stranke Jeremy Corbyn imenoval najprej za notranjega ministra, po brexitskem referendumu leta 2016 pa za brexitskega ministra vlade v senci. Odločno je zagovarjal stališče, da država ostane v EU, in novi referendum. Izkazal se je za zelo natančnega, naravnost forenzično poučenega, razumnega in natančnega kritika brexita ter tedanjega konservativnega premierja in brexitskega kolovodje Borisa Johnsona.
Po hudem porazu laburistične stranke na volitvah decembra 2019 in Corbynovem odstopu je kandidiral za novega vodjo, da bi, kot je dejal, postal premier. Vodja stranke je postal aprila 2020, potem ko je že v prvem krogu volitev (o novem vodji je odločalo skoraj pol milijona članov laburistične stranke) dobil 56 odstotkov oziroma premagal tekmici. V tej bitki je nerad ali blago kritiziral levičarski radikalizem predhodnika. Kmalu po prevzemu laburističnega krmila pa je sprožil premik stranke v politično sredino, zaradi česar mu je levica očitala izdajstvo in prelomljene obljube. Trdila je, da je v kampanji za vodilni položaj obljubljal nadaljevanje Corbynove politike, po zmagi pa sprožil neusmiljeno čistko levičarjev v strankini mašineriji. Kakorkoli že, s spremembami v stranki in tudi z odpravo antisemitizma, ki je bil njen nemajhen problem, mu je uspelo v vsega štirih letih, po enem najhujših volilnih porazov laburistov (decembra 2019), načrtno in pragmatično v četrtek doseči eno največjih volilnih zmag v zgodovini, da bi utrl pot za »Starmerjevo Britanijo«.
