Otočani so spremljali stare politične rituale, ki jih že res dolgo niso videli. Dosedanji konservativni premier Rishi Sunak in novi, laburistični premier Keir Starmer sta po dolgi noči preštevanja glasov sredi dneva obiskala monarha, kralja Karla III., da bi mu prvi najprej sporočil svoj odstop, drugi pa ga nato zaprosil za dovoljenje, da ustanovi novo vlado.
Oba sta imela tudi govor pred znamenitimi črnimi vrati na Downing Streetu 10, Sunak poslovilnega, Starmer nastopnega. Sunak mrk in resen, Starmer nasmejan. Med govorom Sunaka, ki je prvič po dolgem času zelo lepo govoril o Starmerju, s katerim je med šesttedensko precej umazano kampanjo strašil volilce, njegove bodoče uspehe razglasil za britanske in se na veliko posipaval s pepelom, je v ozadju stala resna dosedanja prva dama Akshata Murty, zaradi katere sta skupaj bogatejša od kralja. Sir Keir in lady (ker ima njen mož od leta 2014 viteški naziv) Victoria sta že s svojimi nasmehi in telesno govorico napovedala novo, zelo drugačno obdobje v Veliki Britaniji, ki ga novi premier razglaša za obdobje sprememb in narodnega preporoda ter obnove zaupanja v politiko.
»Uspelo nam je,« so bile prve Starmerjeve besedo po tistem, ko je bilo jasno, da se laburistom obeta zgodovinska zmaga. Pa kako zelo jim je uspelo! Z volilnim plazom so osvojili 412 od 648 poslanskih sedežev (v dveh od 650 volilnih okrožjih jim za čuda še vedno ni uspelo prešteti glasov). V poslanske klopi se je uvrstilo rekordno število žensk.
To je zgodovinska zmaga laburistov (nekateri so jo poimenovali »Starmerjev cunami«), ki jim prinaša orjaško večino. Ko je Starmer napovedal takojšnji začetek spreminjanja Britanije, je poudaril, da takšen (orjaški) mandat prinaša veliko odgovornost: »Naša naloga je velika: obnoviti zamisli, ki to državo držijo skupaj. Narodni preporod.« Zanj naj bi bilo potrebnih deset let. Dva mandata, ker želi vse spremembe izpeljati odgovorno. Poudaril je tudi, da bo obnovil zaupanje v politiko.
Preživetje torijcev vprašljivo
Konservativci so morali priznati največji poraz v sodobni zgodovini. Osvojili so samo 121 poslanskih sedežev, 250 manj kot na prejšnjih volitvah. »Britanci so nocoj izrekli streznitveno sodbo,« je dejal mrki Rishi Sunak, ki je ohranil vsaj poslanski sedež, napovedal pa odstop s položaje vodje stranke. Kar enajstim njegovim ministrom in nekdanji premierki Liz Truss to ni uspelo. Laburisti so zmagali tudi v nekdanjem volilnem okrožju prav tako nekdanjega premierja Borisa Johnsona. Število konservativnih poslancev na Škotskem se je še dodatno skrčilo, v Walesu pa nimajo več niti enega.
Izid britanskih volitev bi lahko primerjali s političnim potresom, v katerem se je po štirinajstih letih kaotična vladavina konservativcev, ki so v tem obdobju imeli pet premierjev (zadnjih dveh, Trussove in Sunaka, niso izvolili volilci), tako porušila, da je vprašljivo preživetje stranke. Poraz, presenetljivo velik, je doživela tudi Škotska nacionalna stranka SNP. Ohranila je samo devet od 47 poslancev v britanskem parlamentu (veliko večino so zasedli laburisti). Takšen rezultat stranke utegne za dolgo odložiti načrte z razpisom novega referenduma o škotski neodvisnosti. Izgubila je položaj tretje največje stranke v britanskem parlamentu.
Velik uspeh liberalnih demokratov in jezni Farage
Velik uspeh so dosegli tudi liberalni demokrati, ki so »skočili« z osmih na kar 71 poslanskih sedežev. Tudi zaradi taktičnega glasovanja v okrožjih, v katerih je bilo bolj verjetno, da bodo oni, ne pa laburisti, premagali konservativce. Spet so tretja največja stranka, kar je nekaj, česar se je nadejala evrofobna protipriseljenska skrajno desničarska stranka Reformirajmo Združeno kraljestvo. Pričakovala je veliko več kot pet sedežev, kolikor jih je dobila.
Njen razvpiti vodja Nigel Farage, ki mu je končno, v že sedmem poskusu, uspelo priti v britanski parlament, je razočarano ocenil izid volitev in grozil … laburistom. »Nobenega navdušenja ni nad laburistično zmago in Starmerjem,« je trdil. »Polovica glasov je preprosto protikonservativnih. Ta laburistična vlada bo zelo zelo hitro v težavah. Zdaj bomo ciljali laburistične glasove. Prihajamo nad laburiste. Ne dvomite o tem.« Zelo pobožne želje razočaranega, jeznega »hudega« desničarja. Britanski volilci so očitno razjezili Faragea, ker niso posnemali francoskih, nemških, avstrijskih, italijanskih in drugih volilcev na celinski Evropi na nedavnih evropskih volitvah, na katerih so velik uspeh dosegle skrajnodesničarske stranke.
