»Na začetku smo scenarije pisali tako, da je bil v ospredju rekvizit in smo nekako vse povezali okoli njega. Zdaj želimo predstavo nadgraditi v zgodbo, ki jo želijo naši mladi sporočiti občinstvu.« To zna biti kar zapleteno. Poleg rekvizitov morajo upoštevati prostorske zmogljivosti, nastopajoče in obenem dramaturško podkrepiti predstavo.

 

 

Cirkus Fuskabo je okrajšava za Fužine, Skalo in don Boska (ustanovitelja reda salezijancev). S svojimi predstavami osvetljujejo aktualne tematike sodobne družbe. »S Cirkodejevo piščaljo smo prišli stopnjo više,« je zadovoljen vodja cirkusa. Zadnja predstava Cirkodejeva piščal se dogaja v fantastičnem svetu čarobnega gozda, v ozadju se odpirajo teme odraščanja, izgube bližnjega, podajanja v neznano in nikoli končanega boja med dobrim in zlim.

 

 

»Žongler« socialnega cirkusa

 

 

Vodja cirkusa sicer »žonglira« z marsičim. Piše scenarije za predstave, nastopa v predstavah, vodi cirkus in kot član upravnega odbora sodeluje v mednarodni mreži Caravan, ki združuje socialne cirkuse po celem svetu. Fuskabo je socialni mladinski cirkus, namenjen zagotavljanju »priložnosti za umetniško, osebno in družbeno rast v zabavnem, netekmovalnem okolju«. Skozi vadbo, ki je umerjena na nadzor telesa in rekvizitov, na ravnotežje in gibanje, otroci in mladi razvijajo tudi občutek pripadnosti, zmožnost za timsko delo, si krepijo fizične in umske sposobnosti.

»Imam res močno vizijo, ki jo delim z drugimi, verjamem v cirkus, v to metodo. Res sem hvaležen, ko dobimo potrditev s strani staršev. Otroci komaj čakajo, da pridejo. Za nekatere je cirkuška vadba edina stvar, ki jih v tednu res veseli.« Mladi v cirkusu izvajajo žongliranje, vaje iz ravnotežja, zračno akrobatiko, trapez, ples na svili, liri in vrvi, hulahop, odrsko nastopanje, partnersko akrobatiko … Otroci se včasih popolnoma poistovetijo z liki v predstavi. »Ravno mi je pisala ena mama učenke, ki je v cirkuški šoli v skupini od pet do sedem let. Po predstavi je deklica vzela piščal, se zavila v svilo in si cel dan zamišljala, da je v eni izmed vlog.«

 

 

Predstava Cirkodejeva piščal je bila tudi v ozadju tehnično zelo zahtevna. »Bilo je veliko vpenjana, to pomeni, da moraš narediti varne vozle na zračnih orodjih, medtem ko je nekdo že v zraku. Tu gre za zaupanje. Gre tudi za ročno dvigovanje, vsi morajo biti skoncentrirani, tudi nastopajoči v zaodrju.«. Še posebej veliko pozornosti so namenili scenografiji, saj se predstava ne dogaja v realnosti, ampak v magičnem svetu. Kostumi so morali biti profesionalno izdelani. Izdelal jih je kostumograf Deni Pregelj, ki je sodeloval tudi pri oddaji Slovenija ima talent. »Naš Ahmed Kullab je bil na oddaji, prek njega sem spoznal Denija. Nad našim delom je bil navdušen, izdelal je sedemnajst unikatnih kostumov.« Posebno pozornost so namenili tudi ličenju, saj je bila obrazna mimika pomemben del predstave. »Anja Blagonja je poskrbela za ličenje, da je imel vsak svoj izrazit karakter. Cilj je bil, da se sodelujoči potem naučijo sami ličiti, kar jim je tudi uspelo.« Vsa ta profesionalna nadgradnja cirkuške dejavnosti je mladim in vsem sodelujočim zelo veliko pomenila ter je dobra popotnica za naprej. Imeli so že enajst ponovitev in vse predstave so bile razprodane. Predanost in profesionalizem sta bila zagotovo dobro poplačana. »Ti mladi so od septembra hodili na vaje štirikrat do petkrat tedensko. To ni samo hobi, je način življenja, tako velika predanost.«

 

 

Imaš trenerje?

 

 

Kot se je razvijal Fuskabo, je svoje veščine razvijal tudi Zef, ki je v Slovenijo iz Črne Gore prišel leta 2010. Že prej je doma kot prostovoljec delal za mladinske organizacije. »Že od štirinajstega leta sem v Podgorici pomagal kot animator pri salezijancih, leta 2010 pa se je ponudila priložnost, da sem prišel kot mednarodni prostovoljec na Skalo. S cirkusom nisem imel nobenih izkušenj.« Na 'cirkusantsko' pot je stopil povsem po naključju, pri njih je namreč gostovala skupina Parada iz Romunije, ki se je ukvarjala s cirkuškimi delavnicami. Kasneje, ko si je želel še naprej ostati v Ljubljani, so se domislili, da bi lahko takšne delavnice na Skali uvedli kot dodatne aktivnosti za otroke poleg dnevnega centra, terenskega dela in nogometa. Začeli so z delavnicami na ulici, hitro se je oblikovala majhna skupina, ki je vztrajala. Sprva so bili osredotočeni na žongliranje, saj za akrobatiko niso imeli prostorskih zmožnosti in znanja. »Na začetku nam je dosti pomagal kolega Andrej Pivk, ki je bil par let vodja minibusa in je znal žonglirati. Za naš razvoj je bilo ključno leto 2019. Postali smo aktivni člani mednarodne mreže Caravan in od njih pridobili precej znanja.«

 

 

Z razvojem cirkusa je rasla tudi potreba po profesionalnih trenerjih. Sprva so sodelovali s prostovoljci s Pedagoške fakultete, ki so razvijali cirkuške veščine. »Potem so prišli še študentje z DIF-a, ker smo mednarodno aktivni, pa so k nam prihajali tudi mednarodni prostovoljci s cirkuškim znanjem. Začeli smo z zračnimi rekviziti. Leta 2018 je prišla mednarodna prostovoljka Destiny, ki je obvladala trapez, in začeli smo sanjati o zračnih veščinah. Vsak, ki je prišel, je pustil določen pečat.« Prva stvar, ki so jo vprašali v tujini, je bila: Imaš trenerje? Brez trenerjev ni cirkusa.

 

 

Imajo poseben program socialnega cirkusa, ki je za udeležence brezplačen. Večinoma so to otroci, ki so vključeni v druge Skaline programe. Ostali udeleženci iz Ljubljane in različnih koncev Slovenije; Kranja, Bohinja, Kopra ... pa prihajajo v šolo cirkusa. Cirkus s šolninami financira večji del svojih dejavnosti. Informacije o vadbi se širijo od ust do ust, povezani pa so tudi s šolami, ki k njim pošiljajo otroke. »V letošnjem letu imamo sto trideset učencev in učenk v šoli cirkusa od pet do sedemnajst let. To je optimalna organska rast. Skupaj z drugimi programi, tudi za odrasle, smo imeli letos dvesto udeležencev, ki prihajajo iz različnih koncev Slovenije.«

 

 

Še en vidik, ki bi ga bi bilo iz Cirkusa Fuskabo vredno prenesti v vsakdanjost, pa je odnos do napak. Napaka v cirkusu ne obstaja. Je le možnost, na kateri se učiš za naprej, kar vedo tako trenerji kot učenci. »Napaka obstaja le iz varnostnega vidika, tu pa si jih seveda ne smemo privoščiti, saj delamo zračne akrobacije in z rekviziti. Hvaležen sem, da v vseh teh letih ni bilo večjih poškodb.«

 

 

Tako kot vajenka s Cirkodejevo piščaljo po mnogih preizkušnjah reši svoj gozd pred Gospodarjem Teme, ki je tja vdrl zaradi nagajivih goblingov, bo marsikateri otrok zaradi urjenja v Cirkusu Fuskabo z večjo gotovostjo stopal po svoji življenjski poti.