Ste kdaj razmišljali, da bi šli kolesarit v Matulje? Poleg tega pa še kaj dobrega pojest? Sama na to vse do letošnjega maja, ko smo se s turističnimi novinarji na povabilo Turistične skupnosti Matulji udeležili študijske poti, nisem niti pomislila. V moji mladosti smo se vsako poletje z družino odpeljali na morje proti Opatiji, vendar vedno mimo Matuljev, nikoli pa se tam nismo ustavili.

Matulji s številnimi zaselki in kraji ležijo le streljaj od Opatijske riviere, ob vznožju mogočnega gorskega grebena Učka. Skriti od mestnega vrveža, obkroženi s čudovito, precej gričevnato naravo, so res pravi, neodkriti dragulj v zaledju Opatije in Reke. Poleg neokrnjene narave, ki jo obiskovalec lahko tu doživi, ljudje v teh krajih še danes s ponosom obujajo kulturno zgodovinske običaje, negujejo okuse tradicionalne istrske kuhinje in jih prepletajo s sodobnimi oblikami turistične ponudbe.

Trije zvonovi na grbu Matuljev simbolizirajo zvončarsko tradicijo, ki je doživela tudi mednarodno priznanje z vpisom na seznam nesnovne kulturne dediščine UNESCO. Domačini tu še vedno govorijo čakavščino, ki je eno od treh glavnih hrvaških narečij. Tu so nekoč po stoletnih poteh hodile mlekarice, po katerih je poimenovana tudi ena izmed kolesarskih poti, zvončarji pa so preganjali zimo in oznanjali pomlad, tako, kot pri nas kurenti, ugledni popotniki pa so z vlakom prihajali na opatijsko riviero. Matulji so bili od vedno "vrata" opatijske riviere, mogočna zgradba železniške postaje pa je bila prva stvar, ki so jo videli pomembni gostje, ki so prihajali v te kraje na počitnice.

Kolesarske in pohodniške poti

Železniška proga Pivka-Ilirska Bistrica–Opatija–Reka je korenito spremenila življenje ljudi v okolici ter bila skozi zgodovino ključna za razvoj in povezovanje mest in regij. Prvi vlak je po progi zapeljal davnega leta 1873. Iz Ljubljane do Opatije danes vozita dva vlaka dnevno, vožnja pa traja 2 uri in pol. Za samo 9 evrov se lahko odpeljete na kolesarjenje ali kopanje ali kulinarično razvajanje na Opatijsko riviero.

Ljubitelji aktivnih doživetij ne smete zamuditi priložnosti, da preizkusite kolesarske in pohodniške poti, ki vodijo mimo točk s čudovitimi razgledi na Kvarnerski zaliv in otoke, skozi osrčje stoletnih gozdov, mimo številnih domačij, ki so svoja vrata odprla obiskovalcem. V Turistični skupnosti Matulji so pod vodstvom prizadevne direktorice mag. Marijane Kalčič v sodelovanju z lokalnimi partnerji zasnovali in uredili 4 kolesarske poti, po katerih vodijo kolesarje. Organizirajo Bike & Taste interpretacijske ture, z električnimi kolesi in predstavitvijo kulturno-zgodovinske dediščine teh krajev. Vsaka trasa meri približno 20 kilometrov. Ker so tu precej strmi klanci, ki jih brez pomoči elektrike težko zmorejo tudi trenirani kolesarji, je smiselna uporaba električnega kolesa.

Bogata čebelarska tradicija

Omenjene trase so del Matuljicius dogodkov, ki jim rečejo tudi »Najboljše iz Matuljev na enem mestu«. Subvencionira jih turistična skupnost, ki želi spodbuditi razvoj turizma v teh krajih in povezati ponudnike kakovostnih turističnih produktov. Imajo več kot 300 ponudnikov nastanitev. Promocijske vožnje z električnimi kolesi se odvijajo vsako sredo, od 5.junija do sredine septembra, za samo 20 evrov po osebi. Sicer takšna tura stane od 80-150 evrov, odvisno kateri degustacijski meni je vključen. Organizatorji zagotovijo praktično vse, od električnih koles, čelad, vodenja, predstavitve kulturnozgodovinskih običajev in znamenitosti, spremstva z vozilom za primer nesreče ali če kdo omaga, degustacije pri lokalnih ponudnikih (med, vino, pivo,penina) in na koncu še večerjo v eni zmed izbranih restavracij.

Ena izmed poti je tudi pot mlekaric, ki so v svojem življenju prepešačile pot, dolgo kot obseg ekvatorja, pri tem pa vsako jutro nosile tudi po 60 kilogramov težak tovor svežega mleka, ki si ga je zaželela gospoda v Opatiji. Mnoge niso imele čevljev in so si na podplate navezale slanino!

Matulji so znani tudi po kakovostni gastronomski ponudbi. Mi smo imeli priložnost okusiti medeni zajtrk, ki so ga pripravili na naši prvi postojanki, v čebelarstvu Kos v Rukavcu, zaledju Reke. Čebelarsko tradicijo nadaljuje že tretja generacija, izšolali so se kar v družini, znanje so prenašali iz generacije v generacijo. Kosovi radi odprejo vrata obiskovalcem, med in čebelje proizvode pa tudi prodajajo. Danes imajo 300 čebeljih družin in od čebelarjenja tudi živijo.

Za ljubitelje piva in vina

Naslednja postojanka je bila družinska Pivovarna Morčič v Velem Brgudu, kjer varijo kraft pivo. Lastnik Elvio Kalčić je bil nekdaj pomorec na naftni ploščadi, že od nekdaj pa ga je zanimalo pivo. Kar naprej se je izobraževal, ogromno bral o pivu in poizkušal različne vrste vsepovsod, kjer je bila priložnost. Nato pa se je nekega dne, ko je ugotovil, da je preveč zdoma, odločil, da pusti službo in se posveti svojemu hobiju, varjenju piva, v katerem neizmerno uživa. Danes s pivom zalaga 44 restavracij in hotelov in celo 3 restavracije z Michelinovimi zvezdicami Na mesec s soprogo zvarita približno 4000 litrov piva. Vsaka vrsta piva promovira regijo skozi drugačno zgodbo. Elvio si ne želi imeti velike tovarne piva, želi ostati majhen, butičen pivovar.

Zgodba o jamboru nas je pripeljala v Zvonećo. Tu je jambor doma v pravem pomenu besede in tu Franko Ružič prideluje zaščiteno, edinstveno vino na svetu, zvoneško jarbolo in tudi penino iz te vinske sorte. Na kamnitih terasah ročno obdeluje razpršene majhne vinograde, saj do tja ne vodi cesta, pač pa zgolj ozke poti, dostopne peš ali s kolesom. Neobdelane njive in travniki so se zarasli z gozdovi, ker so se ljudje izselili in niso več obdelovali zemlje.

Tradicija in domačnost

Oboje je bilo v Matuljih - kraju, ki se ponaša z običaji in načinom življenja, ki je vtkan v genetsko kodo ljudi, od nekdaj zelo cenjeno. To velja tudi za gastronomijo, ki je predstavljena v projektu »Cesta domače hrane", v katerem pridružene restavracije in "oštarije" ponujajo specialitete, pripravljene po receptih, ki se prenašajo iz roda v rod in temeljijo na lokalnih sestavinah, pripravljenih na moderen in kreativen način.

Ena takšnih domačij je tudi družinsko vodena Stancija Kovačiči v Rukavcu. V hiši, ki vabi z lepo arhitekturo in urejeno okolico z bazenom, gostje okušajo istrske tradicionalne jedi, ki jih pripravljajo na sodoben način, iz lokalno pridelanih, svežih in sezonskih živil. V času našega obiska so bile aktualne koprive, šparglji, meso istrskega goveda boškarina, pa šurlice z omako iz boškarina ali škampi. Prijazno nas sprejel sam lastnik Vinko Frlan z ženo, ki je hkrati tudi glavni kuhar. Celoten degustacijski meni je bil izvrsten - prava »češnja na torti« po zanimivem kolesarjenju.

Še se vrnemo!