Kaj bolj državniškega in razumnejšega bi lahko novi premier sir Keir Starmer naredil v prvih dneh po veliki zmagi na volitvah, kot obiskal vse dele pod konservativno vlado vse bolj razdruženega Združena kraljestva Škotsko, Severno Irsko in Wales. V nedeljo, samo dva dni po vselitvi v Downing Street 10, je bil že na Škotskem, kjer so laburisti prvič po devetnajstih letih z neverjetnim izidom premagali Škotsko nacionalno stranko (SNP) v bitki za sedeže v britanskem parlamentu. Število laburističnih poslancev iz Škotske je poskočilo z enega na 37, število poslancev SNP pa strmoglavilo z 48 na devet.
Škoti so volili taktično
Starmer je na Škotskem napovedal laburistično zmago tudi na prihodnjih škotskih volitvah: »To je bil (četrtkova zmaga na britanskih parlamentarnih volitvah) prvi del, drugi del prihaja leta 2026 (takrat bodo škotske parlamentarne volitve, op. a.).« A takšen razplet sploh ni gotov. Številni Škoti so namreč glasovali za laburiste in ne za SNP zato, ker so na državni ravni samo laburisti lahko porazili konservativce, ki imajo po minulih volitvah v britanskem parlamentu samo še pet poslancev iz Škotske. Izid volitev na Škotskem ne pomeni, da je veliko, morda večina Škotov opustila idejo o neodvisnosti, pomeni pa, da so se hoteli znebiti vlade konservativcev, ki se ni hotela niti pogovarjati o referendumu o neodvisnosti.
Cilj Starmerjevega obiska na Škotskem in potem v zelo posebni Severni Irski (tam laburisti ne sodelujejo na volitvah, konservativci pa so dobili 553 oziroma 0,1 odstotka glasov) in Walesu (tam so že dolgo vladajoči laburisti dobili 27 sedežev v britanskem parlamentu, devet več kot na prejšnjih volitvah, konservativci pa izgubili vseh dosedanjih 12) ni bil povolilni triumfalizem. Starmer je namreč hotel postaviti odnose med Londonom oziroma Anglijo in drugimi deli Britanije na nove pozitivne temelje.
Novi premier se predstavlja kot odrasel razumen premier, čigar ključni besedi sta zmernost in sodelovanje. Njegovi konservativni zelo angleški predhodniki, posebno Boris Johnson, so tako rekoč ignorirali Škotsko in Wales, manj Severno Irsko, kjer konservativci uživajo podporo unionističnih protestantskih strank, ki pa jih je na zadnjih volitvah premagala zdaj vladajoča republikanska stranka Sinn Fein. Ta zagovarja združitev z Irsko.
Mednarodni (proevropski) test
Starmerjevi obiski na Škotskem, Severnem Irskem in v Walesu pozitivno odmevajo na obeh straneh, njegov največji test pa prihaja na mednarodni sceni. Danes odhaja v Washington, na vrh Nata ob 75. obletnici zavezništva, med katerim bo veliko prej kot kateri koli predhodnik po prihodu na oblast obiskal Belo hišo in se srečal s predsednikom ZDA.
Prihodnji teden, samo teden dni po otvoritvi novega britanskega parlamenta, bo gostil šele četrti vrh komaj dve leti stare 47-članske zelo nove Evropske politične skupnosti (EPC), ki je ideja francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Na tem vrhu bo lahko pokazal novo britansko »evropsko prihodnost«. Kako pomembna je zanj, je pokazal že s tem, da je novega zunanjega ministra Davida Lammyja samo dobrih 24 ur po prihodu na oblast poslal na turnejo po vodilnih članicah EU.
Začel jo je v Nemčiji, kjer je Lammy dejal, da je ta njegova turneja »šele začetek ustvarjanja britanskega tesnejšega partnerstva z EU«. Oba, Starmer in Lammy, sta zagovarjala reprizo brexitskega referenduma. Zato ni presenetljivo, da nekdanji konservativni premier in brexitski kolovodja Boris Johnson že panično svari pred »veliko laburistično razprodajo brexita«. Trdi namreč, da so Britanci »pod Starmerjem na poti v tlačanstvo EU«. Zagotovo ve, da odhod iz EU obžaluje že okoli 65 odstotkov vprašanih (razumnih) Otočanov.
