Letos ste dopolnili 40 let. Kako se počutite kot najstarejši aktivni športnik znotraj Smučarske zveze Slovenije?

Ko sem se približeval štirici, sem bil precej bolj nervozen, kot ko sem jo enkrat dočakal. Spomnil sem se let, ko sem jih dopolnil dvajset, pa trideset. Zdaj je drugače. Sem precej bolj odgovoren, če ne drugega že zaradi svoje družine. Imam šestletnega sina Ažbeta in triletno hčerko Oto. Poleg vzgoje moram družini zagotoviti tudi finančno varnost.

V svetovnem športu niste osamljen štiridesetletnik. Morda kakšnega vrstnika posebej občudujete?

Ne zgolj občudujem, celo vzornike imam. Že v moji športni panogi sta zelo uspešna dva deskarja, ki sta starejša in morda celo uspešnejša od mene (Roland Fischnaller je star 44 let, Andreas Prommegger 43, Benjamin Karl pa je le eno leto mlajši, op. p.). Precej bolj prepoznavni so seveda LeBron James, Cristiano Ronaldo in Novak Đoković, ki je sicer nekaj let mlajši od mene. Vsi veliko vlagamo v to, da nismo le na sceni, temveč smo pri svojem delu tudi uspešni. Mislim, da se bo trend daljših športnih karier nadaljeval, saj smo starejši bolj zagnani kot mlajši.

Zakaj menite, da ste starejši športniki bolj zagnani kot mlajši?

Zdi se mi, da imamo starejši športniki delovne navade, s katerimi imajo mlajši težave. Je pa pri nas zelo pomembno, da se zavedamo, da nismo več stari dvajset ali trideset let. Ne smeš prekršiti pravila in trenirati preveč, kar je sicer pravilo tudi za mlajše športnike. Ko sem bil mlajši, sem bil večkrat poškodovan, ker sem v preveliki želji treniral preveč, hkrati pa premalo počival. Takšen pristop vodi k poškodbam. Velik poudarek dajem spanju, saj se takrat telo najbolj regenerira.

Kaj vas žene naprej, da vztrajate na športni poti?

Zaupanje vase in želja po doseganju vrhunskih rezultatov. Odkrito lahko povem, da me je v Sloveniji vedno motiviralo tisto, kar še ni uspelo nobenemu športniku. Ko sem bolj stopil na sceno, smo imeli v Sloveniji že svetovnega prvaka v deskanju na snegu, nismo pa imeli olimpijske kolajne. Zato sem si jo zadal kot cilj, ki sem ga imel ves čas pred seboj. Najprej sem v Sočiju osvojil dve kolajni, še eno na igrah v Južni Koreji. Lepotna napaka je, da med tremi olimpijskimi kolajnami nimam zlate. Bil sem zelo blizu, a je nisem dosegel. Kljub temu na olimpijskih igrah nisem živel v pravljici. Na zadnje igre na Kitajskem sem pripotoval zelo motiviran, a sem se že prvi dan okužil s koronavirusom in bil več kot deset dni v strogi izolaciji.

Zlata olimpijska kolajna je torej vaš cilj v naslednjih dveh sezonah?

Res je. Zanj si bom prizadeval in je moja glavna motivacija. Tudi če ga ne bom dosegel, bom vseeno lahko z dvignjeno glavo hodil po svetu. V želji po dobrem treningu smo lani v reprezentanco pripeljali italijanskega trenerja Meinharda Erlacherja, ki je pred tem delal z Italijani in Nemci. Sicer imamo v Sloveniji znanja dovolj, a menim, da je prav, da smo naredili spremembo. Občutimo svežino. Italijani dobro funkcionirajo v majhnem kaosu. Vselej smo pripravljeni na rešitve, smo sproščeni in polni energije. Moram pa poudariti, da ni mogoče živeti od napovedi olimpijske tekme, ki bo čez dve leti. Zavedam se, da se bom moral dokazovati na vsaki tekmi, če bom hotel obdržati službo in sponzorje. S povprečnimi rezultati te nihče prav rad ne gleda.

Deskanje na snegu se je razvilo iz alpskega smučanja. Je vaša športna panoga še tako priljubljena med mladimi, kot je bila pred nekaj desetletji, ko ste se denimo vi usmerjali v nekaj novega?

Če sem lahko pri štiridesetih letih konkurenčen najboljšim na svetu, je to kazalnik, da je v ozadju manj mladih, ki bi me izrinjali. Pri deskanju na snegu se je trend priljubljenosti športne panoge v zadnjih letih obrnil. Nekoč je bilo deskanje priljubljeno predvsem v alpskih državah in v Severni Ameriki, v zadnjih letih pa so najmočnejše države Rusija, Južna Koreja in Kitajska. Azijske države ne prevzemajo le gospodarstva, temveč tudi šport. Ob tem se moramo vsi zavedati, da je vsaj pri nas deskarjih konkurenca zelo razredčena, saj ne tekmujejo Rusi. Če bi tekmovali, bi vsaj jaz bržčas nazadoval za pet mest. Zakaj narašča priljubljenost v drugih državah, me boste najbrž vprašali. Ker je v našem športu precej lažje organizirati in izpeljati tekmo. Potrebujemo manjši hrib ter na njem progo, dolgo 500 metrov, ki jo je precej lažje zasnežiti kot katero koli preizkušnjo v alpskem smučanju. S tem so izpolnjeni pogoji za trening tudi v državah, ki nimajo toliko smučarskih terenov kot denimo Alpe.

Naključje ali ne, vse tri države, ki ste jih izpostavili, so organizirale zadnje tri zimske olimpijske igre.

Zanimivo, na to res nisem pomislil, a ta dejstva le potrjujejo moje besede. Navsezadnje me že prihodnji mesec čakajo štiri tekme svetovnega pokala na Kitajskem.

Deskanje na snegu torej ima prihodnost?

Ne zgolj deskanje, temveč vsi zimski športi. Kaj je lepšega kot se naučiti smučati ali deskati ter se v zimskih dneh odpraviti na rekreacijo v naravo. V Sloveniji imamo dovolj smučišč in tekaških prog, da lahko vsak najde kaj zase. Nekateri sicer pravijo, da je oprema draga. Verjamem, da si lahko vsakdo prek raznoraznih oglasov najde opremo za svoj žep. Bolj vidim problem v motiviranosti staršev, da svoje otroke naučijo smučati, deskati ali teči. Potrebno je veliko potrpežljivosti. Če se otrok naveliča po 15 minutah, ga je treba pohvaliti, ker so zimski športi pač zahtevnejši.

Je za deskarja pomembno, da je prej dober alpski smučar?

Vsekakor je dobro, da ima smučarsko znanje, morda tudi smučarskotekaško. V tem primeru se lažje vzpenja po žičnici, kar je z desko za otroka kar podvig. Deskanje je zahtevnejše, ker sta obe nogi vpeti v eno desko in je težje najti ravnotežje.

Kako težko vam je pri srcu, ko denimo spremljate zaslužke alpskih smučarjev, ki so precej višji kot deskarjev?

Nočem se primerjati z drugimi športniki, navsezadnje je mogoče živeti tudi od deskanja. Bolj me denimo jezi že ime krovne organizacije Smučarske zveze Slovenije, ki ima besedo smučarska v imenu. Zaradi tega deskarji čutimo veliko diskriminacijo in neenakost. Ker sem zaposlen na finančni upravi, se še bolj zavedam pomembnosti plačevanja davkov. Kljub temu da dobivam državno plačo, ima država od mene zaradi plačevanja davkov več finančne koristi.

Kako pa se kot deskar počutite znotraj druščine Smučarske zveze Slovenije?

Najbolje na olimpijskih igrah. Takrat smo vsi enako oblečeni, za uspehe smo nagrajeni z enakim zneskom, naše tekme prenaša televizija, mediji pa enakovredno pišete o nas. Morda sem zato prav na olimpijskih igrah dosegel svoje največje uspehe. V zimskem vsakdanu se ne počutim tako enakopravnega.

V Parizu ste bili prisotni na poletnih igrah. Kako ste jih doživeli?

Olimpijski občutek je vselej prekrasen, saj se narod poenoti. V živo sem si ogledal polfinale Janje Garnbret. Občutek je bil nepozaben. Čeprav smo bili na ogromnem prizorišču v še večji državi, smo se tudi kot navijači zavedali veličine Slovenije. Točno smo vedeli, da ko bomo vstali in zaploskali, nas bodo ujele kamere. In ti občutki enakopravnosti, samozavesti in ponosa so najlepši. Užival sem na športnem plezanju, ki v globalnem pomenu zanesljivo ni tako priljubljen kot številni drugi športi. Toda na olimpijskih igrah je enakovreden vsem drugim. Sicer pa na letnih igrah nisem dobil občutka, da so pomembnejše v primerjavi z zimskimi.