Po razpadu Sovjetske zveze, ki je bila šahovska supersila, sta obe državi krojili vrh na največjih ekipnih tekmovanjih. Na olimpijskih igrah in evropskih prvenstvih v odprti in ženski konkurenci je Rusija od leta 1992 osvojila kar 39 medalj, Ukrajina pa 25. Ne mine tekmovanje brez uspeha ene ali druge ekipe – še bolj verjetno kar obeh. Vojna pa utegne tudi to spremeniti.
Že deset dni po začetku ruske agresije na Ukrajino je v javnost prišlo odprto pismo 44 vidnih ruskih šahistk in šahistov s pozivom Vladimiru Putinu, naj konča prelivanje krvi. Iz usod številnih javnih osebnosti je jasno, da je bilo za takšno potezo potrebnega precej poguma. Najbolj znano ime med podpisniki pisma je gotovo Jan Nepomnjaši, dvakratni zaporedni izzivalec svetovnega prvaka. Nepo, kot ga kličejo, je kot četrti šahist sveta dovolj močna znamka, da je varen pred »sitnostmi«, ki se rade dogajajo izpostavljenim osebnostim z »napačnimi« mnenji v avtoritarnih režimih.
Sankcije mednarodnih športnih teles niso obšle šaha
Marsikateri izmed podpisnikov je zato odšel iz Rusije. Peter Svidler, osemkratni prvak Rusije in nekoč četrti igralec sveta, danes pa priljubljen komentator največjih turnirjev, je zapustil rodni Sankt Petersburg in se preselil v Izrael. Kopica močnih ruskih velemojstric in velemojstrov je bila po začetku tako imenovane specialne vojaške operacije v negotovem kariernem položaju. Sankcije mednarodnih športnih teles niso obšle šaha in Rusija je bila izključena iz Evropske šahovske zveze. Že nekaj dni zatem je resda našla nov dom v Azijski šahovski zvezi.
Naenkrat je bilo oteženo potovanje ruskih šahistov, donosna vabila na velike turnirje pa so presahnila čez noč. Vse to se je zgodilo takorekoč takoj po kovidnih zaprtjih družbe, ki so že tako pretresla krhki šahovski svet bolj kot večino drugih. Tako je bil marsikdo prisiljen iskati nove priložnosti; mnogi ruski šahisti, predvsem velemojstri mlajšega rodu, so našli novo bivališče in potni list. Nekaterim se je lepo odprlo: velemojstra Aleksandr Predke iz Dimitrovgrada in Aleksej Sarana iz Moskve sta se lani preselila v Srbijo in zanjo že kmalu zaigrala. Ne brez uspeha: Srbija je senzacionalno postala evropski prvak! 24-letni Sarana je tudi aktualni posamični evropski prvak. Sanan Sjugirov, odlični velemojster kalmiškega porekla, je izbral Budimpešto in okrepil že tako močno madžarsko ekipo. Igralec iz prve svetovne petdeseterice pač v skoraj vsaki državi pride prav. Tako so si rekli tudi Angleži, ki bodo po novem deležni uslug Nikite Vitjugova. 37-letnik iz Sankt Petersburga je bil pred leti blizu prve svetovne deseterice, bil pa je tudi ruski prvak. Še en njegov nekdanji someščan je našel nov dom: 26-letni Kirill Alekseenko, prav tako podpisnik protivojnega pisma, ki se je pred štirimi leti senzacionalno prebil na turnir kandidatov, danes igra za Avstrijo.
Zveza izoblikovala cenik, boljši igralci so bili dražji
Prestopi vidnih šahistov med federacijami so se sicer dogajali že prej in v ta namen je Mednarodna šahovska zveza (FIDE) izoblikovala cenik. Nova izbrana država je plačala stari, boljši igralci so bili seveda dražji. Po začetku vojne med Rusijo in Ukrajino je bil cenik začasno ukinjen in mnoge evropske države so pohitele in si poceni okrepile izbrano vrsto z ruskimi prebežniki. Tudi Slovenija ni počivala: zagotovila si je novo prvo desko. Tam danes sedi Vladimir Fedoseev, tudi iz Sankt Peterburga, ki pri 29 letih še ni rekel zadnje v vrhunskem šahu. Vladimir se je po začetku vojne preselil v Španijo, načrtuje pa trajno selitev v Maribor. Od lani je na slovenskem seznamu tudi Anton Demčenko, še en podpisnik pisma proti vojni. 36-letnik, evropski prvak leta 2021, še vedno živi v Novorosijsku ob Črnem morju. Tako je naša država postala svojevrsten fenomen: ker sta že v 90. letih v Slovenijo prišla legendarna velemojstra Aleksander Beljavski in Adrian Mihalčišin, imamo zdaj na seznamu vrhunskih igralcev šahiste tako iz Rusije kot Ukrajine.
Mnogi, predvsem ne več rosno mladi šahisti pa so ob javnem nasprotovanju vojni ostali v Rusiji. Aleksander Griščuk, svoj čas tretji igralec sveta, je pri štiridesetih ostal v Moskvi. Brez vabil na vrhunske turnirje in zagrenjen zaradi razvoja dogodkov igra predvsem na spletnih turnirjih, nekoč vrhunska kariera pa je v slepi ulici. Tako gre to. Pa še o podpornikih uradne ruske politike: Sergej Karjakin, nekoč najmlajši velemojster na svetu in izzivalec Magnusa Carlsena (leta 2016 je v New Yorku dvoboj izgubil v podaljšku), je krimski Rus, ki je leta 2009 ukrajinsko državljanstvo zamenjal za ruskega in se preselil v Moskvo. Postal je ljubljenec režima. Ob začetku vojne je izrazil javno podporo ruskim silam, kar ga je stalo nastopa na turnirju kandidatov leta 2022. Dobil je polletno prepoved nastopanja na uradnih tekmovanjih pod okriljem FIDE. Anatolij Karpov, svetovni prvak med letoma 1975 in 1985, je že dolga leta poslanec v dumi. Njegova uradna stališča so jasna, kaj zares meni, pa bomo najbrž težko izvedeli.
Ukrajinski šahisti soočeni z vrsto tegob
Ukrajinski šahisti so bili še bolj surovo soočeni z vso vrsto tegob, ki jih prinese vojna. Marsikateri je v upanju, da bi še naprej lahko poklicno šahiral, zapustil domovino. Svetovno znani sestri Muzičuk (starejša Anna je med leti 2004 in 2014 igrala za Slovenijo) sta nekaj mesecev po začetku vojne zapustili rodni Lviv in odšli najprej v Nemčijo, nato pa v Španijo. Nekako sta se znašli, a krivulja uspehov se je pričakovano obrnila navzdol. Aleksander Beljavski vztraja v Lvivu, Adrian Mihalčišin se tja redno vrača med obveznostmi v Sloveniji in drugod. Pa najbolj znan šahist iz Lviva? Vasilij Ivančuk, leta 2008 nekaj dni prvi šahist sveta, se je ob začetku vojne za dlje časa umaknil iz šaha. V zadnjih mesecih se je kljub 55 letom vrnil in danes vihra s turnirja na turnir. Kot bi želel pozabiti na trpljenje, ki ga preživlja domovina. Še težje je bilo šahistom iz srednje in vzhodne Ukrajine. Pavel Eljanov iz Harkiva, pred leti šesti igralec sveta, se je znašel v Združenih arabskih emiratih, kjer trenira domačega zvezdnika Salema. Aleksander Moisejenko, njegov someščan, je pristal v Kazahstanu kot trener obetavne ženske ekipe. Mnogi aktivni šahisti so se preselili na zahod, predvsem v Nemčijo in Poljsko, pač zaradi varnosti in lažjega potovanja. Nekateri so šli tudi na bojišče. Tako je storil 35-letni Igor Kovalenko, 64. igralec sveta, ki je pred meseci prejel celo nagrado za hrabrost iz rok predsednika Zelenskega.
Redki pa so zamenjali državljanstvo. Najbolj znan primer je 21-letni Kiril Ševčenko, ki danes igra za Romunijo (v Bukarešto je preselil tudi starše), leta 2021 pa je pomagal Ukrajini osvojiti zlato na evropskem prvenstvu v Čatežu. Vse pa presega romantična zgodba iz Odese: Natalija Žukova, 44-letna velemojstrica in dvakratna evropska prvakinja, je ostala v svojem mestu in mu finančno in organizacijsko pomagala, kot je lahko. Kmalu po začetku vojne se je iz ZDA vrnil 48-letni Aleksander Oniščuk, ki je pred desetletji odšel v Dallas in tam postal uspešen trener. Alex, kot mu pravijo Američani, se je z Natalijo, svojo mladostno simpatijo, pred kratkim poročil in se vrnil v vojno območje. Zgodba, ki daje kanček upanja v teh surovih časih.
