Na seznamu vabljenih igralcev je veliko sprememb, selektor pa je dobil tudi novega pomočnika Mirka Skoka in kapetana Blaža Janca. Na četrtem velikem tekmovanju pod Zormanovim vodstvom ima Slovenija spet visoke cilje, 44-letni Ljubljančan, ki je pred letošnjo sezono postal trener ljubljanskega Slovana, pa je zelo zadovoljen tudi z dosežki na klubski ravni.

Na vašem seznamu 20 igralcev, vabljenih na začetek priprav v Kopru, ni Jureta Dolenca, Deana Bombača in Mateja Gabra. Je bila to vaša ali njihova odločitev?

Gaber je edini, ki se je odločil za konec reprezentančne kariere, Dolenec in Bombač pa sta bila »na meji«. Z obema sem se lepo pogovoril in jasno je bilo, da je določene stvari pač treba presekati. Tako kot je bilo njima težko, je bilo tudi meni, čeprav smo vsi trije vedeli, da mora nekoč priti do menjave generacij. Slovenskemu rokometu sta dala zelo veliko in še vedno sta pripravljena vskočiti in pomagati, če bi imeli kakšne težave. Odločili smo se za manjšo pomladitev reprezentance, na seznamu pa jih je med dvajsetimi igralci kar 19 letnika 1990 in mlajših, izjema je le vratar Klemen Ferlin, ki je letnik 1989.

Prenovljena reprezentanca je kombinacija izkušenj in mladosti. Ali je to prava mešanica za uspehe?

Dvajset vabljenih na priprave, še preostali s širšega seznama 35 igralcev s pravico nastopa na SP 2025 in še kakšno novo ime v prihodnje – to je zasedba za naslednji olimpijski ciklus do Los Angelesa 2028. Vseh 35 lahko zdrži to obdobje, bomo pa videli, kaj se bo v tem času dogajalo predvsem z Borutom Mačkovškom in Miho Zarabcem, ki sta po OI v Parizu razmišljala o koncu reprezentančne kariere. Nikogar ni bilo treba nagovarjati, da bi igral za reprezentanco, težave pri starejših igralcih so le EMŠO in poškodbe oziroma bolečine v sklepih.

V reprezentanco sta se po daljši odsotnosti zaradi poškodb vrnila Domen Makuc in Rok Ovniček.

Oba sta standardna člana reprezentance, a sta bila skoraj eno leto odsotna zaradi poškodb. Zdaj sta spet polna želje, motiva, energije in dokazovanja, še posebno, ker v svojih klubih trenutno nimata prave vloge. Vemo, česa sta zmožna, sta mlada in hitra, to pa je tisto, kar potrebujemo. Omeniti velja tudi mladega Mitja Janca, ki je do poškodbe odlično igral v poljski Wisli. Ti fantje so lahko predvsem v napadu zelo koristni in razbremenijo Aleksa Vlaha, da ni na vsaki tekmi vse na njegovih ramenih. Tudi Borut Mačkovšek se vrača v napadalno in kondicijsko formo, da bo lahko zdržal na obeh frontah, v napadu in obrambi.

V strokovnem štabu je Luka Žvižeja v vlogi vašega pomočnika nasledil Mirko Skoko. Zakaj ste se odločili zanj?

Luka Žvižej je dobil redno in odgovorno službo, ki bi jo zelo težko usklajeval z rokometom. Zamenjava zanj je Mirko Skoko, ki je tudi trener Krke iz Novega mesta. Je zelo željan dela, ambiciozen, maksimalno angažiran in poln energije. Izbira pomočnika ni tako preprosta, kot si mnogi predstavljajo – da le prideš, izbereš in greš. Z Mirkom imava zelo podobne poglede na sodoben in agresiven rokomet ter na slog igre v obrambi in napadu. Že po prvem medsebojnem pogovoru nama je bilo obema takoj jasno. Do spremembe pa je po odhodu prejšnjega kapetana Dolenca prišlo tudi v igralskem kadru: novi kapetan je postal Blaž Janc, njegov namestnik pa Aleks Vlah.

Ali bo zaradi tega, ker sta oba s Skokom zelo angažirana na klubski ravni, trpelo vajino delo v reprezentanci?

Rokometna zveza Slovenije ni v položaju, da bi lahko iskala profesionalnega selektorja, ki bi bil osredotočen le na reprezentanco. Zato smo iskali rešitev v lastnih vrstah in jo tudi našli. Delamo racionalno in v skladu s finančnimi možnostmi ter skušamo izkoriščati notranje resurse. Poleg Skoka bo v novi vlogi kot zunanji svetovalec, sodelavec in skavt pomagal Aleksander Polak, trener Šviša iz Ivančne Gorice. Skoko in Polak sta dobri rešitvi, ali sta tudi najboljši, pa nihče ne ve. Tako kot nihče ne ve, ali sem jaz najboljša rešitev za selektorja. Tako kot sem se jaz odločil za igralski kader, sem se odločil tudi zanju. Za vsemi svojimi odločitvami trdno stojim in tudi odgovarjam zanje.

Po dolgih letih se na reprezentančnih pripravah ne boste zbrali tudi med božičnimi in novoletnimi prazniki, ampak šele po novem letu.

Letošnje olimpijske igre so nas precej uničile, igralci pa so imeli po vrnitvi v svoje klube v dosedanjem delu sezone pomembne vloge in velike obremenitve. Zato se mi je zdelo nesmiselno, da bi se med božičem in novim letom zbrali spet zbrali za tri, štiri dni. Fantje so si zaslužili počitek, bodo pa v tem času vseeno delali po individualnih programih. Verjamem, da nam bo takšna odločitev prinesla dodatno energijo, željo in voljo, saj bodo lahko praznike preživeli v krogu domačih. To bo zanje še dodaten plus, saj jih večina igra v tujih klubih in lahko le redko pridejo domov. Da smo se lahko odrekli pripravam ob koncu leta, je zaslužno tudi to, da se SP začne nekaj dni pozneje kot doslej, s čimer bomo pridobili malce dodatnih treningov na začetku leta.

Med pripravami boste v šestih dneh odigrali tri pripravljalne tekme: 5. januarja 2025 proti Alžiriji v Umagu, 7. januarja proti Katarju v Kopru in 10. januarja proti Hrvaški v Zagrebu.

Tri tekme so kar prava mera za priprave. Tekma proti Alžiriji bo zaprta za javnost, tekmi proti Katarju in Hrvaški pa odprti za gledalce. S Hrvaško se bomo na SP skoraj zagotovo pomerili v drugem delu, zato se mnogi sprašujejo, zakaj smo se odločili za pripravljalno tekmo z njo. Odgovor je enostaven: v tem terminu nismo mogli dobiti nobenega ustreznega nasprotnika. Prepričan sem, da je slovenska reprezentanca vroča rokometna roba na trgu in mnogi bi radi igrali proti nam. Imeli smo še nekatere druge ponudbe, a nisem želel, da med kratkimi pripravami veliko potujemo po Evropi. Bilo bi nesmiselno, da bi se odzvali na kakšno vabilo za tekmo ali turnir v tujini in s potovanji igralce še dodatno utrujali. Prvi del priprav bomo opravili v Kopru in Umag je zelo blizu, drugi del pa v Ljubljani in do Zagreba ni daleč.

V selektorski vlogi ste bili deseti na SP 2023, šesti na EP 2024 in četrti na OI 2024. Na vsakem velikem tekmovanju ste naredili velik korak naprej in matematično gledano bi morali na SP 2025 osvojiti kolajno. Se strinjate?

V skupini z Islandijo, Zelenortskimi otoki in Kubo moramo dobiti vse tri tekme in se uvrstiti v drugi del, kjer nas čakajo Hrvaška, Egipt ter Argentina ali Bahrajn. V novi šestčlanski skupini moraš za napredovanje v četrtfinale osvojiti prvo ali drugo mesto, za dve vozovnici med najboljšimi osmimi na svetu pa se bomo najverjetneje potegovali mi, Hrvati in Egipčani. Glede na naše dosežke na velikih tekmovanjih, ki so vedno boljši, je jasno, da so cilji in želje zelo veliki, sam pa vedno poudarjam, da moramo na vsakem naslednjem tekmovanju narediti vsaj korak naprej od prejšnjega. Ne, nikakor ne želim in nočem govoriti o kolajni, a če bomo spet naredili korak naprej po četrtem mestu na OI ... Zaradi naših uspehov so apetiti in ambicije narasli, sočasno pa smo dokazali, da znamo in zmoremo. Zdaj ni več nobene reprezentance na svetu, proti kateri bi bili v podrejenem položaju. Spoštujemo vsakogar, a se nikogar ne bojimo.

Po štirih letih kot trener Trima ste zapustili Trebnje in prevzeli vodenje Slovana, v katerem so bili pretekli meseci zelo pestri.

Poletje je bilo zaradi reprezentančnih priprav na OI in nastopa na njih zelo naporno in turbulentno, zato nisem imel nobenih priprav s klubom in ekipo, v kateri je bilo kar enajst novih igralcev. Poleg tega smo povsem spremenili tudi strokovni štab, v dosedanjem delu sezone pa smo imeli neverjetno veliko poškodb. Zaradi njih nismo bili le brez posameznih igralcev, ampak tudi brez celotnih igralnih položajev. A z vsemi težavami smo uspešno opravili in nismo stokali ter se smilili samim sebi, kot je to pač slovenska navada.

V prvi slovenski ligi je Slovan po 17 krogih drugi na lestvici z izkupičkom 13 zmag, tremi porazi in enim remijem. Ste zadovoljni z doseženim?

Prvi del sezone je bil nad pričakovanji in z le dvema črnima pikama: visok poraz proti Trimu v Trebnjem in domači neuspeh proti Ribnici. Tekma v Trebnjem je bila totalen kolaps celotne ekipe, a če sem iskren, sem to v določenem trenutku tudi malce pričakoval. Ne moreš ves čas le zmagovati, vsakega uspešnega niza je enkrat konec. Polom v Trebnjem je mogoče prišel v pravem trenutku in iz njega smo potegnili marsikaj koristnega. Na zadnji tekmi v letu 2024 smo gostili Ribnico in nepričakovano izgubili. Zaradi poraza je bilo nekaj grenkega priokusa, a vseeno je bil ta del sezone zelo uspešen. Po vrnitvi poškodovanih Jaka Malusa in Stefana Žabića naj bi se po novem letu vrnili tudi Aljaž Panjtar, Gašper Hrastnik, Alexander Perić in David Kovačič, zato pričakujem še boljše rezultate.

Najvišji poraz (24:34) ste doživeli prav proti svojemu nekdanjemu klubu Trimu. Kaj je bil razlog za polom?

Trebnje je še vedno v mojem srcu, še vedno so igralci Trima tudi moji igralci in rad imam domače navijače in polno dvorano. Po visokem porazu nisem razmišljal, zakaj se je to zgodilo prav v Trebnjem. A če že komu privoščim, da nas je tako nadigral, je to prav Trimo. Visok poraz ni niti mene niti moje ekipe razžalostil ali potisnil v depresijo. Hitro smo se pobrali in se vrnili v stare tirnice.

Trenutno je na vrhu Celje Pivovarna Laško (30 točk), drugi je Slovan (27), sledijo jima Trimo (26), Krka (20, s tekmo manj) in Gorenje (19). Pričakovano ali ne?

Vrstni red je kar malce presenetljiv in predvsem drugačen v primerjavi z napovedmi pred sezono. Celjani so zasluženo na vrhu, a če bi se jim v prvih štirih, petih krogih, ko so zelo tesno zmagovali, obrnilo malce drugače, bi bil pogled na lestvico precej drugačen. Toda v dosedanjem delu sezone so igrali najbolj konstantno ter imeli veliko vzponov in malo padcev. Od Gorenja smo vsi pričakovali precej več, a igranje na dveh zahtevnih frontah, v domači ligi in evropskem pokalu, je terjalo davek. Za nameček so imeli tudi težave s poškodbami in padli v krizo, iz katere se niso znali pobrati. Od Trima sem pričakoval, da bo imel še kakšno točko več, Krka, ki vedno kroji širši slovenski vrh, pa je zdaj v enakovrednem boju za prvaka.

Odločitev o prvaku ne bo padla po rednem delu lige, ampak šele v novi obliki končnice. Vam to ustreza?

Pred sezono so mnogi govorili, da nov sistem ustreza predvsem Slovanu in meni, ker sem imel enajst novih igralcev in sem s tem dobil dodaten čas za uigravanje ekipe, nisem bil z ekipo na pripravah zaradi OI ... Če pa zdaj pogledam, meni najmanj ustreza, a klubi smo sami izglasovali novo končnico. Od ekipe zahtevam, da je konstantna skozi celotno sezono, ne pa šele v končnici. Napačno je razmišljanje, da je redni del tekmovanja dokaj nepomemben in da točkovni izkupiček ne igra glavne vloge. Če si v rednem delu slab in pričakuješ, da boš ob začetku končnice le obrnil gumb in začel zmagovati, je to neumno. Sezona bo še dolga, naporna in polna presenečenj, živi in mrtvi pa se bodo začeli šteti v končnici.

Kako bi ocenili svoje leto 2024 na reprezentančni in klubski ravni?

Vsak se sprašuje, kaj bi lahko spremenil, dodal, popravil ali izboljšal, a kolesa časa ni mogoče zavrteti nazaj. Tudi ko me mnogi sprašujejo, ali bi kaj spremenil v svoji igralski karieri, vedno odgovorim, da ne. Lahko bi ves čas razmišljal o zadnjih minutah tekem na OI v polfinalu in dvoboju za bron, a s stalnim premlevanjem stvari se lahko le nesmiselno »ubijam«, saj za nazaj ne morem spremeniti ničesar. Zame je bilo leto 2024 fantastično tako na reprezentančni kot klubski ravni. Z reprezentanco smo bili v osmih mesecih šesti na EP, se uvrstili na OI in tam osvojili četrto mesto, uspešno nastopili v kvalifikacijah za EP 2026 ... Kolajna kot pika na i nam na zadnjih dveh velikih tekmovanjih očitno ni bila usojena, a fantje si vseeno zaslužijo velike čestitke. Nimam jim česa zameriti, očitati. Zdaj, ko se je naša rokometna »mašina« že dobro ogrela in odlično deluje, je lepo biti njen selektor. In moram priznati, da sem na pripravah in velikih tekmovanjih končno začel tudi malce uživati.

V glasovanju Društva športnih novinarjev Slovenije za ekipo leta 2024 je (ne)pričakovano zmagala nogometna reprezentanca, ki je le z glasom več (45:44) premagala moško rokometno izbrano vrsto. Je rokomet pri nas podcenjen?

Iskreno čestitam nogometašem za zmago pri glasovanju za ekipo leta 2024 v Sloveniji. Nič nimam proti nogometu, v katerem imam zelo veliko prijateljev, prav tako v košarki, odbojki ... A to, da smo bili v manj kot letu dni šesti na EP, se uvrstili na OI v Franciji in bili tam četrti, nogometaši pa so se uvrstili le med 16 najboljših v Evropi in takoj izpadli – mislim, da sem s tem povedal vse. Mi bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bi bilo tudi leto 2025 rokometno, o izbiri zmagovalca pa bodo spet odločali drugi. Verjamem, da lahko moško rokometno reprezentanco spet postavimo na slovenski vrh, na katerem je bila prvič in doslej edinkrat leta 2017 po bronu na SP v Franciji.