George Foreman je, čeprav je njegova resna profesionalna boksarska kariera trajala komajda dobrih pet let, od prvenca junija 1969 pa do Kinšase 1974, skupno gre za 41 dvobojev, eden najboljših in največjih boksarjev na svetu vseh časov, nekaj najbolj legendarnega, kar so svetovni ringi kadarkoli videli. Foreman, rojen januarja 1949 v ameriškem Teksasu, je svet osupnil že v amaterski karieri, ko je na olimpijskih igrah v Mehiki zlahka, igraje osvojil naslov olimpijskega prvaka v elitni, najtežji boksarski kategoriji in s tem postal naravni naslednik Alija, ki mu je tak podvig uspel osem let prej na OI v Rimu. Precej jasno je bilo, da bo kmalu poskušal postati tudi absolutno najboljši boksar na svetu, torej svetovni prvak med profesionalci v najtežji kategoriji. Profesionalno kariero je, kot rečeno, začel junija 1969 z zmago nad Donaldom Walheimom z knock-outom v 3. rundi. Tedaj je vsemu svetu postalo jasno, da ima pred svojimi očmi goro mišic, ki je sposobna udarcev neverjetne moči, pod katero bodo nasprotniki padali serijsko. Foremanu se ni mudilo in je boksal dvoboj za dvobojem, in le redki njegovi nasprotniki so do konca borbe ostajali na nogah; praviloma je vse položil na tla do najkasneje 4. runde. Od svoje 29. zmage proti Vicu Scottu do 41. dvoboja v karieri proti omenjenemu Aliju je nasprotnike kar 11-krat spravil na tla že najkasneje do 2. runde! Kar je bilo nekaj, česar svet v boksu res še ni videl.
Med temi žrtvami Foremanovih udarcev je bil tudi tedanji absolutni svetovni prvak Joe Frazier, ki ga je v legendarnem dvoboju na nacionalnem štadionu v Kingstonu na Jamajki 22. januarja 1973 Foreman zbil na tla v 2. rundi, ko je sodnik prekinil dvoboj in Foremana po 38 dvobojih (z razmerjem 38-0, torej toliko zmag in brez poraza ali remija) ter manj kot štirih letih profesionalne kariere okronal za absolutnega svetovnega prvaka v boksu. Foreman je po dvoboju s Frazierjem nadaljeval nori niz, v 40. dvoboju je v 2. rundi dvoboja v Venezueli položil še Kena Nortona, nato pa dal priložnost nekdanjemu svetovnemu prvaku v boksu Muhammadu Aliju, da ga izzove v borbi za naslov svetovnega prvaka. Najboljšo ponudbo, da gosti ta dvoboj, je takrat dal novi voditelj Zaira (današnji DR Kongo) Mubutu Sese Seko, ki je pred 60 tisoč gledalci organiziral tako imenovani Spopad v džungli na stadionu 20. maja v prestolnici Kinšasi. Dvoboj bo šel v anale kot verjetno najbolj epski spopad v boksu vseh časov, pričakovanja pa so bila tako velika, da so še z današnjega zornega kota pravzaprav neopisljiva. Je bil pa tudi dvoboj, ki je potem zapečatil dotlej neverjetno Foremanovo kariero.
Slednji se je dvoboja z Alijem sicer lotil na videz resno, v resnici pa je bil prepričan, da Ali ne more zdržati proti njemu niti dve, največ pa kvečjemu štiri runde, zato se na dvoboj, predvsem fizično, ni pripravljal dovolj resno. Ali pa se je, nasprotno, na dvoboj pripravljal kot na spopad za življenje. Ali je bil, kot se ljubitelji boksa spomnimo, pojem tako imenovanega »plesa v ringu«, ko se je lahko smukal okoli nasprotnika ter mu z udarci kot osa počasi kopal »grob«, medtem ko je bil Foreman pojem nečesa prav nasprotnega: torej brutalnega boksa udarcev z vseh strani, pod katerimi so zaradi izjemne moči, ki so izhajale iz te gore mišic, nasprotniki padali kot snopi, preden se je borba sploh zares začela. Tudi zato so stavnice pred dvobojem merile kvečjemu to, do katere runde bo Ali zdržal, samo največji hazarderji pa so stavili na poraz Foremana. Ali je skupaj s svojim legendarnim trenerjem Angelom Dundeejem za to borbo skoval najbolj nor načrt, kar jih je lahko obstajalo: od prve sekunde dvoboja se je ulegel na vrvi okoli ringa, najraje kar v kot, si z rokama pokril glavo in obraz, pustil Foremana, da je tolkel po njegovem telesu, ga opazoval ter mu v trenutkih nezbranosti zadajal protiudarce. Medtem ko je Alijevo telo mirno prenašalo Foremanove udarce, je glava slednjega trpela zaradi kirurško natančnih Alijevih direktov. Eden, drugi, stoti … Ko je Ali zdržal čez tisto prekleto 4. rundo, je bilo jasno, da je Foreman v velikih težavah. In potem je prišla 8. runda, skoraj že njen konec, bilo je še kakšnih 12 sekund, preden bi ju zvonec poslal na novi počitek, ko je Ali že pošteno utrujenega in vidno načetega Foremana, ki se je še komaj gibal po ringu in zgrešil skorajda vsak udarec v nasprotnika, s serijo kakšnih sedmih zaporednih udarcev spravil na tla, odkoder se ni več pobral. V tistem trenutku je Mohammad Ali postal največji in najboljši boksar na svetu vseh časov, Foremanova kariera pa se je v trenutku končala in zaključila.
Foreman si je po porazu z Alijem in izgubi naslova svetovnega prvaka sicer vzel poldrugo leto pavze, potem na kratko nadaljeval s kariero in zmagami, vmes junija 1976 premagal tudi Frazierja, odboksal nekaj najbolj brutalnih dvobojev, kar jih pomnimo (denimo proti Ronu Lyleu), a po porazu proti Jimmyju Youngu marca 1977 kariero dokončno končal in rokavice, kot rečemo, obesil na klin. A desetletje zatem (!) je uprizoril nekaj, česar v boksu tudi še nismo videli: marca 1987 se je vrnil v profesionalni boksarski ring in pri 38. letih premagal Steva Zouskija, kakopak, s knock-outom v 4. rundi dvoboja. A Foreman se je tedaj vrnil v neki povsem drug boks, ki ga je tedaj obvladoval mladi Mike Tyson, prihajal pa je naslednji veliki šampion, Evander Holyfield. A »Dedek«, kot so klicali Foremana, ni odnehal: kot v najboljših časih je nizal zmago za zmago, nanizal jih je 23 zapored (!), in se aprila 1991, pri svojih 42. letih, prav s Holyfieldom v Atlantic Cityju, znova pomeril za naslov absolutnega svetovnega prvaka v boksu. Holyfield je Foremana pošteno pretepel, tako ga ni niti Ali 17 let pred tem, a je ostal na nogah ter junaško preživel spopad. Leto dni kasneje se je Foreman spet spopadel za naslov prvaka, a takrat v bolj čudaški verziji WBO s Tommyjem Morrisonom, in spet izgubil. A zatem je v svojem 77. dvoboju v karieri, novembra 1994, pri 45. letih starosti, spet postal svetovni prvak v boksu po verzijah WBA in IBF, ko je v 10. rundi na tla položil Michaela Moorerja. Naslov je ubranil trikrat, a je novembra 1997, star 48 let in 316 dni, vendarle položil orožje pred Shannonom Briggsom in v 81. profesionalnem dvoboju po skupnem razmerju 76 zmag in pet porazov dokončno sklenil blestečo, neverjetno in legendarno boksarsko kariero.
