Deček iz Manacorja, drugega največjega mesta na španskem balearskem otoku Majorka, je ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja največ časa preživel na ulici ter z vrstniki brcal žogo. Nogomet je bil zapisan v genih družine Nadal, saj je bil njegov stric Miguel Angel enajst let član španske nogometne reprezentance. Toda drugi stric Toni je v dečku prepoznal drug talent. Od petega leta naprej se je ukvarjal predvsem s tenisom, za igranje nogometa mu je zmanjkovalo časa. V svoji izvrstni biografiji iz leta 2011 je priznal, da se je bal trenerja Tonija in samostojnih treningov z njim. Večkrat je prišel domov objokan in potožil mami Ani Marii, kaj vse mora prestajati. Zaskrbljen je bil tudi oče Sebastian, a družina je sprejela težko odločitev, da nadaljuje trdo delo pri stricu.

Seznam lovorik Majorčana je bil že v otroških letih izjemen. Oče je od prvih korakov sprejel ključne odločitve pri sinovem napredku. Prepričan je bil, da nadarjenemu igralcu ni treba nadaljevati treninga v ZDA, temveč lahko uspe v domovini. Zato se je preselil v Barcelono, kjer je imel boljše pogoje kot doma na Majorki. Kmalu je trikrat na teden treniral s Carlosom Moyo, nekdanjo številko 1 in svojim zadnjim trenerjem. Že pri 14 letih je stopil na profesionalno pot. Njegov bojevit karakter je kmalu obrodil sadove članskih uspehov, vse večkrat je premagoval uveljavljene igralce.

Otoško življenje v mladosti je Nadalu dalo ljubezen do morja, vodnih športov in ribištva. Ulovljene morske sadeže najraje pripravi sam in so glavni vir njegove prehrane. Izogibal se je težko prebavljivi hrani, najtežje pa čokoladi.

Leta 2005 je bilo vse pripravljeno, da tedaj najboljši teniški igralec na svetu Roger Federer prvič v karieri osvoji najprestižnejši peščeni turnir v Parizu. Načrte mu je v polfinalu prekrižal španski najstnik, debitant na Rolandu Garrosu. Ko je nekaj dni pozneje Rafaelu Nadalu izročil prvi pokal zmagovalca nogometni zvezdnik Zinedine Zidane, se je začela prevlada peščenega kralja, ki je med letoma 2005 in 2007 dosegel 81 zaporednih zmag na pesku, kar je rekord v moderni teniški zgodovini. Za nameček je Federerja v Parizu premagal v finalu v letih 2006, 2007 in 2008, ko je Švicarju prepustil vsega štiri igre. Leta 2008 je prvič postal številka 1 na svetovni lestvici ter v Pekingu postal olimpijski prvak. Pred tem je na prvem turnirju za grand slam v Avstraliji izgubil v polfinalu proti Jo-Wilfriedu Tsongaju. Francoza je pozneje v finalu za prvo zmago na turnirjih največje četverice premagal Nadalov kasnejši veliki tekmec Novak Đoković. Leta 2009 je senzacionalno doživel poraz v osmini finala Rolanda Garrosa proti Švedu Robinu Söderlingu, kar je bil do leta 2015 v Parizu njegov edini poraz. Senzacijo je izkoristil Federer in osvojil svojo edino zmago na Rolandu Garrosu v karieri.

Stric za Barcelono, sam pa je privrženec Reala iz Madrida

Nadalovo kariero je zaznamovalo neprestano merjenje moči s Federerjem in Đokovićem. Velika trojica svetovnega tenisa je spisala eno največjih športnih rivalstev vseh časov. Otroške sanje je Nadal uresničil leta 2008, ko je osvojil prvega od dveh Wimbledonov. Pot do uspeha je nazorno opisal v svoji biografiji. Velikega Švicarja je premagoval z disciplino v igri, v kateri se je moral ves čas brzdati, da je tekmeca vse bolj izčrpaval in ni zaključeval žogic, ki bi jih sicer lahko. Osvojene lovorike so zgodovina. Z 22 najprestižnejšimi na turnirjih za grand slam zaostaja le za Đokovićem.

Čeprav se je Španec v otroških letih odrekel nogometni karieri, je do kralja športa gojil veliko strast. Zanimivo je, da je svojo največjo športno ljubezen našel v Realu iz Madrida, čeprav je njegov stric Miguel Angel Nadal od leta 1991 do 1998 za Barcelono zbral 208 nastopov. Med kariero je večkrat priznal, da ne zamudi nobene tekme kraljevega kluba, kar ga je najbolj oviralo zunaj Evrope, kjer je v času svoje kariere preživel ogromno časa. Ponoči se je zbujal, da je spremljal igre najtrofejnejšega nogometnega kluba na svetu, organizatorje turnirjev po Evropi pa naprošal, da je svoje dvoboje igral popoldne, da je lahko zvečer spremljal kraljevi klub. Kljub temu ima v Kataloniji veliko privržencev, po njem je imenovano tudi centralno igrišče teniškega kompleksa v Barceloni.

Ni naključje, da si je Nadal za slovo od tekmovalne športne poti izbral Davisov pokal. Rad je poudaril, da se počuti najbolje, ko igra v dresu španske reprezentance, s katero je v letih 2004, 2008, 2009, 2011 in 2019 postal ekipni svetovni prvak. Kako priljubljen igralec je, kaže dejstvo, da je cena vstopnic za njegov zadnji torkov dvoboj segala do šestmestnih evrskih zneskov. V zadnjih dveh letih igranja ni osvojil nobene lovorike več, saj po številnih poškodbah, po katerih se je vselej vračal na teniški vrh, v zrelih letih ni več našel pravega priključka. Svoj zadnji dvoboj je v Malagi s 4:6, 4:6 izgubil proti Nizozemcu Boticu van de Zandshulpu ter imel po porazu Španije dolg in čustven poslovilni govor.

Opredelil se je za agnostika

Leta 2009 je Nadala močno prizadela ločitev staršev. Tega leta kot prvi igralec sveta ni branil wimbledonskega naslova, udeležbo je uradno odpovedal zaradi poškodbe kolena. Pozneje je priznal, da se mu je ob ločitvi staršev svet povsem sesul, zato je potreboval en mesec, da je znova prijel teniški lopar. Svojo dve leti mlajšo ženo Mario Francisco (krajše Mery) Perello Pascual je spoznal prek mlajše sestre Marie Isabel. Par sta postala leta 2009, ko je bil Nadal star 19 let. Poročila sta se oktobra pred petimi leti, ko sta v grad La Fortaleza na Majorki povabila 350 gostov. Tri leta pozneje sta dobila sina Rafaela. Mery Parello, ki je direktorica dobrodelne fundacije Rafaela Nadala, je bila redko prisotna na tekmah svojega partnerja in moža. Pravi, da je zelo zadržana in slabo prenaša stres, poleg tega pa je verjela, da je njun odnos trdnejši, ker se ni vpletala v njegovo teniško kariero.

Čeprav je bil Nadal vzgojen v krščanskih vrednotah, se je leta 2010 opredelil za agnostika. Leto pred tem je v enem od intervjujev dejal, da smo lahko vsi na svetu verni ali ateisti, lahko smo kristjani ali muslimani, da je bilo v človeški zgodovini preveč barbarstev zaradi vere. »Zame je vera največje zlo umrljivosti v človeški zgodovini,« je povedal. Z izjavo se ni zameril nikomur, saj je bil ljubljenec občinstva po vsem svetu ne glede na vero, spolno usmerjenost in barvo kože. Občinstvo je imel vselej na svoji strani. Edini, ki mu je bil po tej plati konkurenčen, je bil Roger Federer. Otoško življenje v mladosti mu je dalo ljubezen do morja, vodnih športov in ribištva. Ulovljene morske sadeže najraje pripravi sam in so glavni vir njegove prehrane. Izogibal se je težko prebavljivi hrani, najtežje pa čokoladi. 

2311 portret

2311 portret

Priporočamo