Med desetimi najbolj plačanimi športnicami na svetu so večinoma teniške igralke, a to še ne pomeni, da se v ženskem tenisu cedita zgolj med in mleko. Več je namreč posameznic, ki živijo na robu preživetja. Jodie Burrage, na primer. 23-letna Angležinja je neznanka celo tistim, ki podrobneje spremljajo ženski tenis, a ji je kljub temu uspelo doživeti svojih pet minut. Čeprav je na turnirju v Wimbledonu izpadla že v prvem krogu, pa je njeno herojsko dejanje poskrbelo, da se je znašla na naslovnicah vseh večjih časopisov. Z razlogom. Ko je med dvobojem videla, da je pobiralec žogic omedlel, je stekla do njega, mu ponudila energetski gel in pijačo ter poskrbela, da je prišel k sebi. »Samo pomagati sem mu želela, upam, da se že bolje počuti,« je bila skromna. Toda junaškega dejanja ni cenila Ukrajinka Lesja Curenko, ki jo je premagala s 6:2, 6:3.
Na največjih turnirjih si šele utira svojo pot, kljub temu pa je uspeh kariere doživela nedavno na turnirju na travi v Eastbournu, ko je premagala številko štiri s svetovne lestvice, Španko Paulo Badoso, kar jo je dvignilo na 141. mesto na svetu. »Težko vam z besedami opišem, kako se počutim. Navdušena sem nad svojo igro, še vedno ne verjamem, kaj mi je uspelo,« je opisala največji skalp v dosedanji karieri. Je še relativno neizkušena, nastopala pa je predvsem na turnirjih nižjega ranga z nagradnim skladom med 25 in 100 dolarskih tisočakov, kjer je štirikrat slavila zmago in bila sedemkrat poražena v finalu.
Zdravje predpogoj za napredek
Rodila se je v Londonu, v tenis pa je zašla, ker so se nad njim navduševali tudi starši. Igra z desno roko, višina 1,75 metra pa ji omogoča, da lahko tudi močneje servira. A kaj, ko ima smolo s poškodbami. Gleženj so ji že trikrat operirali, sedaj pa upa, da ji bo zdravje služilo in bo uresničila svoj cilj, prebiti se med najboljšo stoterico. Tja namreč sodi, saj je bila kot otrok vzhajajoča zvezda svetovnega tenisa. Trdno ob strani ji ves čas stoji igralec ragbija Ben White, s katerim sta se začela spoznavati, ko je všečkala eno izmed slik na njegovem instagram profilu. Srečala sta se nekaj tednov kasneje, ko je moral zaradi pretresa možganov obiskati specialista v Londonu. »Pomaga mi, ker je tudi on športnik, zato razume, kako zelo težko mi je bilo med poškodbami. Tudi sam je že bil poškodovan. Je pozitiven dečko, ki mi je v veliko pomoč.« Njeno pot pa ves čas spremlja tudi Škot Andy Murray. »Težko rečem, kako hitro se bo uvrstila med najboljših 50 na svetu, a zagotovo bo po lestvici napredovala. Ima odličen bekend, dobro tudi servira in vrača žogico. Seveda pa je predpogoj, da bo zdrava,« je možnost njenega razvoja ocenil zmagovalec treh turnirjev za grand slam.
Do cilja je še dolga pot
V tenisu uživa, saj rada tekmuje, a je bilo v zadnjih šestih letih zavoljo poškodb dvobojev manj od pričakovanj. »V zadnjem letu sem se osredotočila predvsem na fizično in duševno pripravo, veliko sem delala s trenerjem za fitnes in napredek je bil očiten. A do tja, kamor si želim, je še dolga pot,« pravi teniška igralka, ki ima štipendijo angleške teniške akademije za igralce pod 24. letom starosti, kar ji omogoča treninge na najvišji ravni. »Zaslužila si je to štipendijo, njen napredek zadnjih nekaj let pa je očiten. Prepričan sem, da bo kmalu napredovala med najboljših 100 na svetu,« pojasnjuje Iain Bates, vodja britanske ženske teniške zveze. Njena sponzorja sta Adidas in Wilson, ki ji predvsem dobavljata opremo, živi pa skromno, saj je doslej na turnirjih zaslužila zgolj 250.284 dolarjev bruto. Za razliko od najboljših teniških igralcev priložnost na zaslužek išče po vsem svetu na manjših turnirjih, saj na večje zavoljo nizke uvrstitve na lestvici WTA ni uvrščena neposredno. »Turnirji so moj edini vir zaslužka, zato na njih moram igrati. To ni podobno nogometu, kjer imajo igralci pogodbe in denar dobijo, tudi če se poškodujejo. Na srečo me podpira zveza, ki plačuje mojega trenerja za fizično pripravo in psihologa. A ta podpora ni večna, zato me že danes malce skrbi.« Ker je Angležinja, ima srečo, da je njena domovina zaljubljena v tenis, na mnogih turnirjih pa sodeluje zgolj zato, ker jo tja povabijo. Posebno povabilo je prejela tudi za Wimbledon. »Sploh v Wimbledonu je super tekmovati, saj so denarne nagrade visoke, seveda pa je potrebno zmagovati,« se zaveda tega, da je kot Angležinja na nek način priviligirana. V Wimbledonu je tako porazu v prvem krogu navkljub zaslužila 50.000 funtov. Če bo nekoč izpolnila svoje sanje, bo ta znesek drobiž in zgolj spomin na leta, ko denar ni bil nekaj samoumevnega. Da zmore, je dokazala prav z zmago proti številki štiri. Toda v tenisu prebliski ne štejejo veliko, potrebna je konstantnost. Desničarka, ki najraje igra na travnatem igrišču, pa je trenutno še ne premore.
