Mineva 60 let od enega največjih športnih dogodkov, ki so potekali na jugoslovanskih tleh. V novozgrajeni Hali Tivoli pod pokroviteljstvom predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita je na 28. svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu, imenovanem SPENT, med 15. in 25. aprilom sodelovalo rekordno število reprezentanc (46) s skoraj 500 nastopajočimi. V sedmih končnih disciplinah so bili s petimi zlatimi kolajnami po pričakovanju najuspešnejši Kitajci. Maksimalni izkupiček so jim preprečili Japonci. Svetovni prvaki so postali med posameznicami in mešanimi dvojicami. V desetih dneh si je v Tivoliju prvenstvo ogledalo 156 tisoč gledalcev s plačanimi vstopnicami. Stroški organizacije so znašali 200 milijonov nekdanjih dinarjev.
Za presenečenje prvenstva je poskrbel Eberhardt Schöler
Poleg igralcev je po podatkih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) na prvenstvu sodelovalo še 168 trenerjev, 354 akreditiranih novinarjev, 136 radijskih in televizijskih reporterjev, 102 delegata na kongresu Mednarodne namiznoteniške organizacije, 147 mednarodnih sodnikov in 391 članov tehnične ekipe. Impresivni so bili številni statistični podatki. V dvorani Tivoli so odigrali 2353 tekem, razdelili 9000 programov, 12.000 letakov, 5.300 novinarskih informacij, 100.000 prospektov, 7000 plakatov, 30.000 značk. Izvedenih je bilo 1081 telefonskih pogovorov s tujino, 76 direktnih radijskih prenosov v tujino, 331 v domovino, ter 3.680 minut televizijskih prenosov. O sijajni organizaciji prvenstva so govorile še generacije. V Sloveniji je zavladala prava namiznoteniška evforija, saj klubi niso mogli sprejeti vseh, ki so hoteli v namiznoteniške sredine. Namizni tenis je bil eden najpopularnejših športov, mize so krasile številne garaže.
Vidno vlogo je predvsem pri moških igrala tudi Jugoslavija. Večino dvobojev v ekipni konkurenci je igrala trojica Vojislav Marković, Ištvan Korpa in Edvard Vecko, člana reprezentance pa sta bila še Dragutin Šurbek in Željko Hrbud. Jugoslavija je navdušila Halo Tivoli v četrtfinalu, ko je s 5:3 premagala Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Jugoslavija je sicer ostala brez ekipne kolajne, saj je morala v boju za tretje mesto s 5:2 priznati premoč Južni Koreji. Ljubiteljem namiznega tenisa je v Ljubljani pustil največji vtis Zhuang Zedong, ki se ga mnogi spominjajo pod nekdanjim imenom Chuang Tse Tung. Kitajec je namreč v Sloveniji osvojil tretji zaporedni naslov svetovnega prvaka. Ljubljenec ljubljanske publike pa je bil Li Furong (nekdaj Li Fu Jung), ki je po porazu v finalu dobil vzdevek Večno drugi. Za največje presenečenje prvenstva je poskrbel Nemec Eberhardt Schöler, ki je v četrtfinalu premagal Kitajca Chang Shih Lina s 3:2. Vse zadnje tri nize sta tekmeca igrala na čas. Neverjetno je, da je v odločilnem petem nizu čas desetih minut potekel že pri rezultatu 2:1. Čeprav je Chang Shih Lin v odločilnem nizu vodil že 18:14, ga je končno le dobil Schöler s 27:25. Ostal je spomin, da so med igranjem dvoboja na vseh mizah prekinili igranje in gledali dvoboj stoletja, kot so ga tedaj poimenovali mediji.
Prvič električni semaforji
Pomembne vloge so pri organizaciji prvenstva igrali tudi Slovenci. Eden od njih je bil član tehnične ekipe za izračun rezultatov Matija Krnc, kasneje izjemno priznani in cenjeni namiznoteniški sodnik, ki je leta 2016 na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru sodil finale med posamezniki med Ma Longom in Zhang Jikejem. Krnc nas je ob jubileju svetovnega prvenstva v namiznem tenisu opomnil, da so leta 1965 v Ljubljani prvič v zgodovini svetovnih prvenstev sodniki upravljali z električnimi semaforji, ki so bili nameščeni ob vsaki od 20 tekmovalnih miz. Tristrana prizma višine dober meter in težine 38 kg je imela na vsaki strani v zgornjem delu ekran z 49 žarnicami. S pritiskom na številko na tipkovnici se je na ekranu pojavila ustrezna številka. Vsak semafor je imel 147 žarnic, v vsakem igralnem prostoru torej 294, v 20 igralnih prostorih pa skupno kar 5.880 žarnic.
Poleg uradnega kataloga in predstavitvenega almanaha veličastnega svetovnega prvenstva so udeleženci v svoje predalnike (vsaka reprezentanca je imela svojega) prejemali tiskane biltene z razporedom in urnikom posameznih dvobojev. Ob koncu vsakega tekmovalnega dne so člani tehnične ekipe pregledali vse rezultate ter jih oddali v tiskarno, ki je preko noči stiskala dnevni bilten z rezultati preteklega dne in aktualnim urnikom za tekoči dan.
Izpostavimo še, da je imel SPENT v Hali Tivoli dve ponovitvi v obliki odprtih mednarodnih prvenstev Jugoslavije, in sicer v letih 1975 in 1984.
